097_UMETNOST
UMETNOST
Dajati Luciferju prednost pri odločanju o nas samih, je vloga, ki si je Lucifer ne zasluži.
Ohranjanje Teme, ki zase misli, da je popolna samo zato ker je sama nesposobna učenja saj že vse ve in zna... (in je zato »popolna«) je izrojena predstava o Stvarnosti. Ta predstava ne zdrži logike po kateri je Vesolje ustvarjeno.
V resnici Tema, kot pomanjkanje Zavesti, sama ne dovoli razvoja in uživa v svoji samozadostnosti in zaostalosti.
Izkorišča jo za parazitiranje - na ustvarjalnih ljudeh. Jalovost ukazuje plodnosti, podjarmi si jo, podjarmi ustvarjalnost in oboje, plodnost in ustvarjalnost, izkorišča. Življenje pa ostaja brez njiju. Normalnost ostaja brez njiju.
Posebnost pa se bohoti in ponaša s krajo.
To je najkrajši opis Parazita in parazitizma!
Posledice so izsiljevanje, korupcija, vladavina Laži, sprenevedanje... Zato Tema (ki je pomanjkanje zavesti) ne prestopi v Luč (na svetlo!), ampak se raje skriva po vogalih in laže. Tako lahko ohranja videz »popolnosti«.
Lucifer bo na koncu pristal na robu Vesolja, ker mu je tam namenjen njegov pravi prostor.
Namreč: Nič v Vesolju ni odveč! Le na svojem pravem položaju (še) ni.
Kaj pa je pravi položaj?
To je tam, kjer se najbolje počutimo.
Tja smo namenjeni, tja potujemo!
Na obrobju Vesolja je tako malo Luči, da drugi tam ne morejo obstajati. Le Lucifer.
Imel bo s sabo toliko svetlobe, kolikor je sam ima!
Premalo, da bi živel z nami in preveč, da bi bil čista Tema, ji je popolnoma brez zavesti.
To je tisti skrajni rob, na obodu ustvarjenega Vesolja, kjer naprej od tam - ni Nič! Ali je Nič.
Tudi izraz "naprej od tam" ni ustrezen. Ker tam kjer nič ni ne moreš meriti razdalj, ne določiti časa.
Lahko pa z ustvarjalnostjo rob pomikaš in s tem povečuješ Vesolje, ki je zaradi tega (potencialno!) NESKONČNO.
Ker mi Temi - v temi - zavesti ne moremo slediti, ker smo svetlobna bitja, nam Tema očita, da smo neinteligentni!
Neinteligentni smo menda zato, ker nismo sposobni slediti poveljem in jih izvrševati tako, kot so napisana. In zato, ker ne znamo preprosto ponavljati in izvrševati ukazov, nas država kaznuje.
Kaznuje nas, ker smo neinteligentni.
Tako država razume inteligentnost. Zanjo je inteligentnost = ubogljivost. Takšna država ne razširja Vesolja, najprej nam uniči notranji Univerzum, potem nam skrči še zunanjega. Ustvarjalnost sicer vedno lahko najde nove načine, vendar pa tako ne more biti dejavna v okolju, ne more ga spreminjati. Vsaj takoj ne in po sprotnih potrebah.
Predvidevam, da je tako nastala umetnost.
Tačas Luciferjevi mignončki mislijo, da mi ne znamo dovolj ceniti njihovih "veličastnih idej" o idealni ideološko/religijsko pogojevani družbi, kjer vsa doktrina počiva na dogmi!
In zato pravijo: po žepih jih je treba udar't, da bo bolelo... Dokler ne bodo ubogali, dokler se ne uklonijo...
Zvišajmo jim kazni!
Tako vladajo, ker drugače ne znajo. Tako bodo povečali inteligenco v državi.
Komentarji
Objavite komentar