005_NEKOLIKO ZAPOZNELI HOMMAGE PLAMENČKU NEZNANE HEROINE
Kako malenkostna si pri svojih vsakdanjih opravilih, med vrečkami polnimi hrane in stvari! Kako so ti odveč in kako ne moreš brez njih… In potem pranje perila, in vzdihovanje med likanjem, in tvoj ponos, s katerim tako ljubosumno braniš to svojo revščino – da ne rečem kraljestvo! Kako ti grem na živce, ker vse to, kar ti počneš ves božji dan, jaz zdaj zase naredim mimogrede, z levo roko, bolje kot ti in brez vzdihovanja. In še mi ostane dovolj časa, da kreiram Vesolje ter zraven pogledam na otroke. Seveda, če mi jih uspe za trenutek izpuliti iz tvojih krempljev občutkov velike Krivde… Ko ti poide trma in popusti ponos, boš prisiljena priznati, da brez mene ne gre; da si brez moje pomoči r e v i c a ! Potem prideš k meni po pomoč. Tedaj iz tebe naredim še večjo r e v o , preden zasiješ v vsej lepoti in nam vsem pokažeš in nas naučiš, kako ŽIVETI ! Ker tega nihče drug ne zna tako, kot ti.