005_NEKOLIKO ZAPOZNELI HOMMAGE PLAMENČKU NEZNANE HEROINE
Kako malenkostna si pri svojih vsakdanjih
opravilih, med vrečkami polnimi hrane in stvari! Kako so ti odveč in kako ne
moreš brez njih…
In potem pranje perila, in vzdihovanje med
likanjem, in tvoj ponos, s katerim tako ljubosumno braniš to svojo revščino – da
ne rečem kraljestvo!
Kako ti grem na živce, ker vse to, kar ti počneš ves
božji dan, jaz zdaj zase naredim mimogrede, z levo roko, bolje kot ti in brez
vzdihovanja. In še mi ostane dovolj časa, da kreiram Vesolje ter zraven pogledam
na otroke.
Seveda, če mi jih uspe za trenutek izpuliti iz tvojih krempljev občutkov velike Krivde…
Ko ti poide trma in popusti ponos, boš
prisiljena priznati, da brez mene ne gre; da si brez moje pomoči
r e v i c a !
Potem prideš k meni po pomoč. Tedaj iz tebe
naredim še večjo
r e v o ,
preden zasiješ v vsej lepoti in nam vsem
pokažeš in nas naučiš, kako
ŽIVETI !
Ker tega nihče drug ne zna tako, kot
ti.
Komentarji
Objavite komentar