086_MOJ BOG NE SPADA K RELIGIJI

 

30.apr.2019

Moj Bog ne spada k religiji - Moj Bog spada k meni!
Meni namreč ni treba verjeti v nerazumljivega, dogmatičnega, onostranskega, tujega, težko razložljivega ali pa nerazložljivega Boga.
Jaz imam svojega Boga vedno tu, pri sebi.

Moj Bog bi bil užaljen, da ga vidim v religiji, ne vidim ga pa kot prijatelja s katerim se lahko pogovarjam. Menim se z njim, mu nasprotujem (ker imam lastno Voljo!) in se z njim prepiram. Tako se učiva. 

Tako se On uči o meni in jaz sem pripravljen Njega razumeti, saj le tako ve, da pri meni ni tujec. Ve tudi (zdaj tudi to ve) da mi NIKOLI ne bo tuj.

V religiji bi se počutil ujetega, še vedno pribitega na križ.
Jaz pa Mojega Boga ne pribijam na križ.

Vedeti je veliko več kot verjeti. In o tem Bogu, za katerega vem in se z njim pogovarjam, ves čas pišem. Zato v spisu pravim, da sta religija in ideologija bergli.
Bergla je super, ko je potrebna. Dokler je potrebna. Ko imaš zlomljeno nogo, na primer. Dokler ne ozdraviš - ne moreš brez nje.
Ko pa moreš brez nje, tedaj tudi MORAŠ brez nje!  

Človeštvo je organizem, telo je organizem, Vesolje je organizem, Stvarstvo je organizem...

Klapa mulcev na dvorišču je ena, najboljši prijatelj je tudi eden... ta ne izključuje drugih, jih samo pojasni, da vem kako delujejo, po katerih pravilih, zato ker je Bog - EDEN. To pomeni, da kot Njegova bitja delujemo po istih principih, zato se sploh lahko sporazumemo, ampak skupni princip je Ljubezen.
Zato je Bog EDEN.

Znotraj sebe, znotraj organizma... pa so Srce, Telo, Um, lastna Volja - vse to je EN Bog.
Srce ima svoje izkušnje v Stvarstvu, Um ima spet svoje.... vsak božji del je božji po nastanku in ima lastno izkušnjo. Vse dele Boga združuje Srce! Srce je najvišji Bog. Najvišji je zato, ker varuje VSE.

KAKŠEN JE BOG
Nikoli ni smel biti otrok. Nikoli ni mogel potožiti, da ga kaj boli, ne razložiti komu svoje stiske, si prizna­ti dvomnov , se stisniti h komu, ga prositi za odpuščanje, zajokati.
Vedno je moral gledati, kako teče kri, kako umira ljubezen, kako v boju pokajo kosti in po njem štrlijo štrclji, potem pa sanjati, kričati v snu, klicati sebe na pomoč, svoje ime!
Za vse je moral biti sam odgovoren, še za to, da pekel gori in da zmrzuje sočutje. Hkrati biti dober in strog (kot da se to da!) in razumljiv in nerazumljiv in sam po sebi razumljiv ... Nikoli zaspan, utrujen in siten, lačen ali pa presit.
Njegova seksualnost je morala biti vedno vzvišena, ejakulacija pa kdove kakšna. In tudi ko mu je bilo vsega dovolj in čez glavo, da bi vse najraje kar pobil, je po navadi imel napad odgovornosti. Skratka - nikoli ni bil otrok!

Preden grem spat, ne molim kot drugi ljudje! Dovolim si nezaslišano predrznost. Povabim ga, da si v mojem srcu zgradi zavetišče zase, ponudim mu prostor, kamor lahko pride, kadar se mu zljubi. Kadar hoče. Da se spočije, da se skrije, da lahko joče, če hoče, vpije in kriči, se jezi in preklinja sebe.

In razbija, razbija, razbija po mojem srcu!

Tedaj mu nikomur ni treba biti odgovoren, za nikogar in za nič se mu ni treba počutiti krivega, ne komu kaj dolžnega. Tu pri meni je lahko neroden, sme se počutiti ničvrednega, nesposob­nega, premalo pravičnega in ne dovolj dobrega Boga. In še vse tisto, kar si vsak normalen Bog želi, da bi lahko bil, da bi drugi o njem vedeli, pa si ne upajo vprašati, ker ne želijo o tem kaj vedeti, ne slišati ali videti .

In ni res, da nihče nič ne vidi, ne sliši in ne razume, jaz. poslušam in ga razumem. Naučil sem se razumeti njegovo stisko! Velikokrat jočem z Njim, ker me je strah, ali pa kar tako, iz sočutja. Včasih tudi od veselja, zato ker nisem več sam.

Takrat se pogosto vprašam - kdo tačas drži svet! In še: kaj bi bilo, ko bi kdo vedel, da Bog joka ...
Ve, da je dobrodošel v mojem Srcu, da ga takšnega sprejmem in da je Njegova solza tu na varnem!

Sam si niti ne želim več kot to, da me sprejme takšnega kot sem, in da vem, da je moja solza pri Njem varna.