028_LUCIFER NAS NE UJAME UJAME NA SOVRAŠTVO TEMVEČ NA LJUBEZEN

Tole bo težko napisati. Tema je obupno težka in vedno, ko sem ta problem, ki tare človeštvo skušal opisati, sem slej ko prej naletel na odpor okolja, da bi to slišalo. V to se namreč ne sme drezati. Tabu.

Vsak se nekoga boji - diktatorji se bojijo ženskega maščevalnega besa! Pa tega ne ve vsak.

Ta bes jim služi, da z njim vzdržujejo svojo diktaturo. In dokler problem "nezadovoljne" ženske obstaja (pazite: ta je večen!), so oni na varnem. Kajti, vse dotlej bo maščevanje kot pojem obstajalo skupaj z voljo maščevati se.

 
Če ga raz-rešiš, diktatura pade!

Zato diktatorji vzdržujejo stanje takšno kot je. In Žensko nesrečno.
Moški samo osvojijo ozemlje, toda kulturo, ki bo napolnila osvojeno ozemlje - to pa ustvari samo ženska!

In nesrečne ženske so maščevalne ženske. Ta energija UBIJA.

Nasilnost moških, ki osvajajo tuje dežele in ubijajo tuje otroke... je nasilna maščevalnost njihovih lastnih mater. One so jih poslale osvajat svet in se maščevat! 

Ta simbioza sovraštva, maščevalnosti in politike diktatorjem odgovarja. In zato je feminizem v vseh svojih izvedbah, v vseh stanjih in pojavnih oblikah tako zelo uničujoč za vsako družbo. 

kučan ne bo nikdar dregnil v ta problem in tvegal zamero s strani pobesnele ženske maščevalnosti, saj mu ta zdaj predstavlja neizmeren rezervoar energije. Tako Partija vzdržuje svoje vrste!

Nenazadnje, je to njegov volilni bazen iz katerega komunizem/socializem zajema glasove. Kaj pa predstavlja ta ideja jugo-socializma, smo pa v najbolj razviti obliki imeli priložnost videti evolucijo jugo-diktature komunizma v ranih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Srebrenica je bila češnja na torti jugo-socializma.

Popenjeni starci z mitraljezi in titovkami, ki grozijo državi Sloveniji na proslavi v Dražgošah, so natančna manifestacija maščevalnega ženskega besa, ki napaja ideologijo, potem pa ta ideologija ženskam daje upanje na "enakost". Po sedemdestih letih "upanja" bi človek že lahko pričakoval, da če so hoteli enakost, bi enakost že davno bila tukaj (karkoli že enakost je!), pa je videti, da sploh ne gre za doseganje cilja, temveč le za vzdrževanje maščevalnega besa, ker ta hrani Revolucijo in pomeni glavno gorivo za revolucionarni stroj. 

Poganjati je treba morilski kombajn, ne pa osmišljati obljub iz Manifesta, ki pravijo, da bomo nekoč imeli takšno družbo, kjer bodo zadovoljene vse naše potrebe.
Skratka: v žensko Jezo nihče ne dreza!

Zakaj pa ne? Ker ji nihče na zna postaviti meja.

Ne ve ne kje se ta jeza začne ne kje se lahko konča. Tisto vmes je pa manipulacija, je prazna obljuba diktatorja, ki obljublja: če boš s svojo jezo napajala moje politično gibanje, ti bom verno služil (tvojem maščevanju bom verno služil in ga še povečeval), branil bom tvoje otroke pred.... pred čim le?! Pred enako jezo neke druge ženske z druge strani?

Simbioza strahu in besa! To je družbeni red, ki sebe vzdržuje v status quo in ne namerava početi nič drugega s sabo, kot le maščevati se (sebi!), ker mu je to cilj.
Človeška Zgodovina je tako en sam seštevek neštetih spopadov Ženske, ki se bojuje sama s sabo.
Namesto ECCE HOMO je na mestu rek: Nič ni - samo ena Ženska je!

Moški so pa samo nevedni bebčki, ki vihtijo meče in ne vedo kaj se dogaja.
Zgubljajo tudi ko zmagujejo.
Ženska jim pusti njihove zmage, češ, naj se jih malo veselijo. Otroci pač kot otroci! Naj imajo svoje zastavice in praznovanja!

Pomaga ji pa nihče. 
Njej, ki vzdržuje Življenje in maščuje svoje mrtve otroke.

****

Prekleta Ljubezen!

Lucifer nas ujame na Ljubezen, ne na sovraštvo. Ujame in drži nas zaradi naše ljubezni, pripadnosti in želje po življenju.... ne zaradi preziranja drugih ali sovraštva do drugih in sebe.

On ve, da bomo storili vse za svoje drage. Kaj vse ne bi storili, dušo svojo bi prodali, da jih rešimo. Da bi jim pomagali, da preživijo.

Mati bo naredila za svojega otroka vse! 

Ubila bo tistega, ki bi hotel kaj slabega njenemu sinu, in pri tem ne bo gledala na detajle, ne bo merila z lekarniško tehtnico, ne bo se praševala po tem kaj da govori zakon, kaj pomeni ta člen, oni člen....

Ko gre za življenje njenih dragih, ne bo presojala kaj je prav in kaj narobe. Prav je, če otrok ostane živ. Narobe je, če mu kdo kaj hoče.

Rekla bo: kaj me briga! Vi mojemu otroku ne boste naredili slabega ali pa vas vse takoj zbrišem s sveta!
Če sama ne bom mogla in znala, bom našla nekoga, najboljšega ponudnika, ki to zmore. Njemu bom dala svoje srce, vse kar imam... neskončno hvaležnost!
Če za Boga nisem dovolj dobra, bom vzela nekoga, ki sem mu dovolj dobra.
Za Luciferja sem dovolj dobra.

On bo to storil zame. On se me ne boji.
Bog se me pa boji. 

Ni potrebno, da ta svoj notranji bolj Ženska bolje artikulira ali da ga sploh artikulira! Saj ga nihče ni sposobven razumeti, ker nje nihče ne razume. Če pa bi jo.... potem bi jo najprej sovražil. Šele potem, ko jo razume, bi jo imel rad.
Kdo pa kaj takega zmore!?

Ženska razmišlja takole: Če me ima kdo rad... pomeni, da me ne razume cele. Samo en del. Tistega, ki sam hoče.

Svet je manifestacija tega notranjega boja, človeška zgodovina pa je zgodovina spopadanja ene Ženske same s sabo!

Fragmentacija Ženske poteka znotraj  njene lastne maščevalnosti, ki je prevelika, da bi jo lahko nosila ena sama oseba, ena ženska!
Mora se razdelitiu na nešteto fragmentov, nešteto žensk, zato da manj boli in da bi sebe (samo)uničili v tem nenehnem boju izničenja tega, kar boli.

Dokazuje se v tem, da sebe preiskuša, kateri fragment njene maščevalnosti je bolj ljubeč.
Tisti, ki zmaga, potem slavi svojo zmago nad drugimi. Večja je zmaga, več je trupel poraženih sovražnikov. 
Eno maščevanje naredi drugo maščevanje, le da se tisto poraženo maščevanje zaradi nemoči spreminja v grozo. Nemoč je groza. Ko se je dotakneš - je groza!
Nihče noče čutiti nemoči. Če le more, se ji izogne. Če se ji ne izogne, to samo pomeni, da se ne more.

Ko pa tudi ta groza preživi - rojeva novo maščevanje. Bolj prefinjeno, domišljeno, zvito, pokvarjeno.
In tako se Ženska maščuje sama sebi.

Tu se ji ponudi Lucifer!
Uporabi pa njeno energijo sle po maščevanju zaradi smrti otroka, ki je neskončno, ko je ogroženo v njem Življenje, in sicer tisto, ki mu ga je podarila, da jo nadaljuje. Kako veliko je to njeno maščevanje? NESKONČNO! In Lucifer to ve. 
V Vesolju ni večje energije, ne močnejše sile, kot je Njena maščevalnost. Maščevalnost je zavrnjena ljubezen! Ta je bila zavrnjena tolikokrat in tako močno, da ji je ostala le maščevalnost.
Zdaj je ta energija, ki je v bistvu tam, da brani Življenje, zlorabljena. Zlorablja jo Lucifer. Od tod diktaturam vsa moč.

Kot zlorabljena energija, ta energija ne vzdržuje Življenja ampak ga ubija. V bistvu ga zdaj že iztreblja. Prej ga je samo lokalno, zdaj ga globalno.

Z njo so oboroženi vsi diktatorji in vsem njim je Ženska podelila licenco za ubijanje. Zdaj je ta Krivda v njej tako velika, da je Življenje, kot pojav na planetu, ogroženo. Več žensk bi se raje maščevalo, ko vzdrževalo življenje.

Potem, ko Lucifer najprej spravi njene otroke v nevarnost, to nevarnost stopnjuje in jo vzdržuje. Temu služi tudi mit o "notranjem in zunanjem sovražniku".

Ko spravi Mater v sovražno okolje, ki je nevarno njej in otroku, se pravzaprav v njem spopade njena maščevalnost sama s sabo (ena maščevalnost z drugo, obe sta pa ženski...), mlajša maščevalnost s starejšo, v drugi ženski in sama v sebi… Kajti vsa maščevalnost je - Ženska! 

Lucifer je od vsega Začetka razumel se Ženska v sebi spopada s sabo, in da če hoče s to energijo manipulirati, mora ta vzorec ohranjati.

Zato ji zadevo predstavi takole:

Opravil bom to delo zate. Varoval bom tvoje otroke, rešil jih bom pred gotovo smrtjo, kolikor jih bom mogel seveda. Vse jih ne bom mogel (ker se maščevanje mora nadaljevati) se bom pa potrudil, da jih več preživi, kot umre….

Potem pobije milijone.

Ko izvajalec vidi v ženskih očeh grozoto svojega dejanja (Lucifer sicer groze ne zazna, ta je v funkciji izsiljevanja pravega nosilca moči), ji reče: Glej kaj vse sem moral storiti zate!
Zdaj pa moram zaradi tebe jaz nositi Odgovornost...

Toda, ker je Lucifer v resnici ne sprejme.... se ta transformira kot Njena Krivda. In otroci (človeštvo) jo podedujejo! Tako Lucifer lahko manipulira z nami.

Lucifer tedaj nadaljuje: V resnici sem jaz žrtev in ti rabelj!

Sem žrtev tvoje zahteve - ne svoje (tu se gladko zlaže!).

Krivda pa, ki je ženskega spola, se za vedno zalepi za Žensko in pri njej ostane.

Potem ji jo je laže nositi, če jo "hvaležni" otroci dogradijo (ker je čutiti ne morejo, je ne znajo), v ideologijo. 
Ko pa čez potegnejo pokrov svetosti, postane ta pokrov - Ponos! In tedaj je pomembno, da pokrov tesni.
Proslavljanje zmag pomeni obnavljanje tesnila na pokrovu, da resnica ne spušča ven.

Ideja se tako spremeni v »visoke cilje«, v ideje o pravični družbi. Vse skupaj pa tvori Mitologijo, ki jo je treba vzdrževati.

Po zmagi Mati hvaležno postavlja spomenike diktatorjem, se jim zahvaljuje (s tem brani svojo Bolečino pred čutenjem), in jih časti. 
Kot bi hotela reči: hvaležna sem vam, da meni ni bilo treba storiti tega, kar vi naredite zame, namesto mene... (kaj pa je to? Ubijanje Življenja?)

Otroke v šoli uči o tem kako nadaljevati "vzorec" in otroci opevajo »hrabra« dejanja svojih prednikov. Ki so ubijali otroke drugih mater, ker jih je nekdo postavil v "vzorec", v katerem niso imeli iuzbire, ali pa jim je tako bilo predstavljeno.- in so na to ponosni.

Ženska pa ne ve, da se pravzaprav ves čas spopada sama s sabo, v svetu brez moških, v katerem rojeva otroke, ki bodo ostali otroci.

Tako Mati rojeva nesposobne mladiče v trumah, ki bodo vse življenje ostali nedorasli (socialisti!) sami sebi, kaj šele Njenim čustvom. 

Nedorasli so pa zato, ker od Nje niso nikdar nasledili in posvojili Želje po ohranjanju Življenja, nikdar se niso zares spopadli z Luciferjem, da bi Mater iztrgali iz njegovih rok.

V parlamentu bodo raje dvigovali svoje nebogljene rokice in blebetali o demokraciji (ki je enakost v otročjosti!), govorili bodo o ženskih in "človekovih" pravicah, pri tem pa bodo sami čuvaji vseh krivic, ki jih bodo kar nadaljevali, da ne izgubijo svoje vloge v družbi. Krivice bodo sami vzdrževali pri življenju. 

Tako nikoli ne bodo moški, ki razmišljajo razsodno in pošteno, ampak le izvrševalci podzavestnih želja svoje nesrečne mamice. Tistih želja, ki jih diktatorji uspešno in po svoje prevajajo v okolje. Te se potem manifestirajo kot slab film, kot grozljivka, katere scenarij piše ženska - režira ga pa Lucifer, ki je gospodar njene podzavesti. 
Drugi je pač ne sprejme! (njene podzavesti).

Potem pa Krivda, ki je v njej, v filmu prepozna sebe in ko se to zgodi, oz. vsakokrat ko se to zgodi, se zamaje njen Univerzum. In ko se zamaje Njen Univerzum - se zamaje naš Univerzum! Ker samo ta je, in noben drug. 

Zato ima raje, da jo pri teh čustvih ustavi Ponos, da ne bi Bolečina premagala mitologije in bruhnila surova iz nje... ker je njena bolečina neomejena!
Ponos je edini, ki ji brani čutiti.

Nihče njene Bolečine ne more izmeriti, nihče vseh nas obvarovati pred njo, nihče ji postaviti meje... vsi bežijo stran od Nje - zato se boji same sebe.

Zato pa ustvari kulturo, v kateri je mitologija močnejša od Narave.

In to kulturo ji pomaga graditi Lucifer.
Otroci ji pa sledijo, in tej kulturi, civilizaciji, postavljajo spomenike, se ji zahvaljujejo. Mislijo, da bo manj bolela, če jo lepo organizirajo, takšno da ne boli ali d amanj boli, ker ne ve, kaj je delala v preteklosti, ko je nastala.
In seveda, če so posamezni spomeniki - spomeniki hrabrosti, lepi. 

Dobrodošli so, dokler je hrabrost redka in označuje dogodke, ki so redki, posamezni, ne pa vsakodnevni. To označuje "posebnost" osvoboditeljev. Prevečkrat koga osvoboditi pa ni primerno.

Politika že izpodriva Biologijo in jo namerava povsem nadomestiti. Namesto nagonov nas vodijo prepisi. Če bo treba kaj popravljati, to ne bo več evolucija, temveč amandmaji k zakonom, k predpisom...

Skratka, Lucifer nas ujame na ljubezen. Ne na sovraštvo. Kaj mislite, da svet ne bi bil tak kot je, če ljudje ne bi sovražili Ljubezni?
Če je ne bi tako neumno idealizirali, je pohabljali, iz nje naredili klovna, ter se ji pri prav vsaki napaki spakovali!?

Način, kako nam Cerkev opisuje Ljubezen, je tako slaboumen in Ljubezen tako abotna, da normalnega človeka zaboli glava, ko poskuša udejanjiti principe o tem, kaj po njihovo pomeni biti ljubeč!
A se vam ne zdi, da če bi vse bilo res, kar o njej učijo predstavniki Cerkve, da bi okrog njih vse rastlo in uspevalo... ne pa crkavalo.

Zdaj jim namreč vse crkuje.

****