095_O PRAKTIČNOSTI

 

Danes se je vse slabo obrnilo v dobro.
namesto slabe pol ure sem na postaji čakal dobri dve uri.

Politiki radi uporabijo izraz »pragmatičen«. »V politiki je treba biti pragmatičen!« je govoril Drnovšek.

»Pragmatizem« je pravzaprav nekaj takega kot »praktičnost«, sam si ga razlagam kot izgovor za brezsrčno ravnanje! Sicer pa pragmatičen biti pomeni zgolj biti praktičen, in skrajna oblika praktičnosti je  -  BREZSRČNOST. 

V svojih spisih večkrat omenjam »praktičnost« v povezavi s pomanjkanjem praktičnosti pri meni v slabšalnem in kateremkoli drugem pomenu. Moja brezsrčnost je kvečjemu pripeta na neke druge pojave oz. moje lastnosti, ker kakšne velike praktičnosti nisem pokazal.

Gotovo pa ta moja lastnost definira moj pogled na svet in sebe v njem.
Praktičnost in raba sveta - karkoli že to komu pomeni - sta povezani med sabo! Sam rabe sveta očitno ne obvladam, sicer bi živel finančno uspešnejše življenje, vendar potem ne bi pisal tega kar pišem.

 V življenju sem bil (še vedno sem) deležen očitka, da sem nepraktičen.

Poleg staršev so mi to očitali tudi drugi. Moja mama mi morda tega ni očitala z besedo, a mi je že nekako dala vedeti da sem »zguba«.

 

Ker smo v zadnjih letih vsi na tem Planetu deležni pogromov nad mnogimi pojmi in besedami, ki jih nova gibanja (LGBTIQ, NWO, WEF…) sebi sproti najprej prisvojijo, potem pa jim spremenijo pomen, jim popravljajo definicije, jih prirejajo, ukradejo…, lahko sami opazujemo, da si prisvajajo NAŠE pojme (mavrica), ne izumljajo svojih! Vdirajo torej v naš miselni prostor. Poljubno  nam spreminjajo svet, mi pa ne protestiramo in se za svoj svet ne borimo. Ne branimo ga.

 

»Stare« besede in njih pojmi postajajo nekaj, kar si zdaj lastijo tisti, ki jih spremenijo in jim dajejo nove pomene, ne da bi koga kaj vprašali! Skratka, ti pojmi niso več v splošni lasti kot so bili nekoč. Predvsem pa niso več naši!

Tega ne občutimo kot krivico, kar pomeni, da »naše« sploh nikdar ni bilo v resnici naše! Tisti, ki pojme spreminjajo, so ves čas trdili, da s tem nič ne spreminjajo (Ljubezen je ljubezen….), kot bi bili vedeli, da nečesa, kar je bilo deklarirano kot »naše« v resnici ni naše!

Toda prav zaradi njihovega vsiljevanja novega pojmovanja Ljubezni (Ljubezen je ljubezen…) se vse spremeni.

Očitno prav vsaka ljubezen ni Ljubezen. Stvarstvo nam to manifestira! 

Kdor tega ne zdaj vidi, je slep za bistvene dogodke na planetu, slep je za planet .

 

Beseda Svoboda spremeni pojem, beseda mavrica spremeni pojem (mavrica ni več mavrica), »ljubezen je ljubezen« spremeni pojem, zakonska zveza ni več zveza moškega in ženske, pa tudi »ženska« ni več ženska, če se nekdo vsak dan počuti nekaj drugega - nedoločljivega po osnovnem spolu. Ti pojmi so povezani z njimi in mi jih ne moremo več uporabljati, oz. novih ne znamo. Nekateri jih pa, v tej novi obliki, tudi nočemo.

 

****

 

Če imaš slab Namen in hočeš nekaj spremeniti - potem to moraš najprej storiti z nasiljem nad sedaj veljavnimi pojmi! Besede bodo tedaj nosile nov, ukraden pomen.

To je, kar jaz vem, najbolj nasilen prevzem tujega mentalnega prostora, in nato sploh prostora v katerem živimo, delamo, razmišljamo in čustvujemo. V bistvu s tem spreminjaš Svet.

 

Zato ni čudno, da LGBT in prek njih globalisti, vdirajo v tradicionalno osnovno šolo.

Se je vmesno spraševati kako bi potekal obraten proces?

 

Kadar besedo opremiš z namenom, ko jo oborožiš s čustvi in jo pošlješ v Svet, je to Beseda, ki jo je v Začetku ustvaril Namen (namen z veliko začetnico!) -  in je zato božja!

Tu bi seveda moral pojasniti pojem »čustva«. Čustvo je Telesna stvar, ni ideološka utvara ne izgovor za nasilno spreminjanje (podrejanje) sveta in ljudi v njem!

 

Čustva so praviloma defenzivni del telesne reakcije na nasilje iz okolja. Navzven se lahko izražajo tudi na videz nasilno, vendar gre pri izražanju čustev za strast in ne za fizično nasilnost!

Strast ima v sebi Lastna Volja, ko sebe pripoveduje okolju.

Lastna Volja je značilna za individuum in ne pripada histeriji množice, ki v bistvu čustva skriva in jih po svoje prireja skozi vedno nove pojme besednjaka, ki ga tej množici narekuje ideologija. Posamezniku z lastno Voljo in čustvi tega histeričnega obnašanja nobena ideologija/religija ne more vsiliti.
Lastna Volja je zato glavni sovražnik vsaki ideologiji.

 

Pri povedanem gre za konfrontacijo biologije in ideologije/politike.

 

Kakšna pa je razlika med Bogom in Luciferjem? Večina te razlike sploh ne pozna! Če pa mislijo, da jo poznajo, pa si tega ne znajo razložiti tako, da bo razlika vsem in povsem jasna, brez dvomov, in da pojmi ne bodo zamešani. Največkrat namerno.

Kakšna je torej razlika! Prvi je odgovoren za VSE, drugi za nič.

To je bistvena razlika! Rezultat prvega dejanja je LJUBEZEN, rezultat drugega pa KRIVDA. Prvemu vlada Bog, drugemu Hudič.

Zato je zdaj Krivda vladar sveta! Krivda je Luciferjevo najmočnejše orožje. Pomaga mu jo razširjati tudi Cerkev.

 

Poglejmo zdaj tista polja v katerih se najraje razširja Krivda po Planetu!

Če se nekdo počuti ujetega v »tuje« telo in zato misli, da mu mora družba pomagati z operacijami, da bo dobil sebi »ustrezno« drugo telo, še ne pomeni, da bo potem, ko bo to dosegel, tudi srečen! Ljudje, ki smo v svojem telesu, tudi nismo kar tako »srečni«. Imamo pa drugačno pojmovanje o tem, kako sebi ustvariti boljše življenje, z istim telesom, in pri tem prizadeti čim manj ljudi, morda celo nikogar, če je le mogoče. Ljudje, ki spreminjajo spol, o tem ne razmišljajo!

 

Razmišljajo, da se mora okolje njim prilagajati in se jim podrediti! Igrajo žrtve, in zato so jim drugi nekaj dolžni, nekaj jim pripada. Drugi da so do njih nasilni, zato so pa zdaj oni na vrsti, da bodo nasilni do drugih.

 

Ponavljam, kar sem že večkrat povedal: posameznik je drugo kot gibanje!

Posameznik tako ali drugače upošteva okolje kot faktor komunikacije, medtem ko gibanje okolja ne upošteva ampak ga kratko malo pohodi! Gibanje mu krije hrbet.

 

Posameznik je najprej čustveno bitje, šele nato razumsko! Če je po sreči.

Z okoljem poskuša komunicirati s čustvi. Ko pa se odloči, da bo del gibanja, to predstavlja histerizacijo njegovih posameznih čustev, ki nehajo biti samo njegova. Gibanje manipulira s Krivdo, ki nastaja zaradi takšne nenaravne rabe čustev. Ta Krivda je podzavestna, kot vsaka Krivda. Podzavestno pomeni, da je skrita pod zavestjo in nosilec se je ne zaveda.

 

Bog je Zavest, in je zato posledično tudi naša Vest, tako se lahko z njim sploh pogovarjamo.

Mnogo ljudi misli, da lahko pri pogovoru z Njim preskočijo vest, toda z vestjo preskočijo tudi svojega Boga.

Pomislite, koliko politikov je brez vesti, torej tudi brez Boga!

 

Pri Bogu veljajo druga pravila kot pri Hudiču , pa to še zdaleč ni samo po sebi razumljivo!

Hudič je v navezi z našimi skritimi čustvi, in ON ve kakšna so naša skrita čustva! Ve česa nas je strah, česa nas je sram in kaj skrivamo pred Bogom…

Svojo moč izgublja, ko ta čustva pokažemo Bogu, ko ta Bog s tem ko mu kažemo svoja čustva, postane NAŠ Bog!

Ne kažite svojih čustev Luciferju in njegovim služabnikom, ker jih bodo izkoristili proti vam!

Lucifer vedno manipulira. Zavedajte se, da so zdaj manipulacije INSTITUCIONALIZIRANE.

Znanost deluje tako, da Luciferju sproti sporoča, kakšni so znaki naših zatajenih čustev, kako se ta manifestirajo na telesu, v govoru, na koži…. Kar mi sicer razumemo kot diagnoza, je pravzaprav izdaja! V primeru namerno povzročene lažne epidemije, je pa veleizdaja.

 

Hudič manipulira z našimi skritimi, nepriznanimi čustvi. Manipulira s čustvi, ki si jih človek, z njim pa človeštvo, ne prizna - dokler jih ne posvoji in postanejo njegova! Mirno lahko rečemo, da se človek svojih skritih čustev boji. Enako velja tudi za Boga. Tudi On se je nekaterih čustev izogibal, se jih bal, ker ga je bilo strah pojavljanja in ujetosti v Manifestacijo.

Nekaterih čustev si ni priznal in je zato Lucifer imel moč nad njim. Lucifer namreč najbolj prizadene Boga s tem, da se izživlja nad nami, njegovimi otroci! Očeta to boli...

Bog Oče je torej »kriv« tega, da ni imel vnaprejšnjih izkušenj, da torej ni vnaprej vedel kaj se bo zgodilo na Zemlji. Bog se je funkcije Očeta moral naučiti od nas, iz naših potreb.

Imel pa je pa Namen, ki je ustvarjal, in ta je vseboval osnovna načela. V začetku so ta načela bila dokaj surova, kar se je poznalo pri Zapovedih.

Začetni Namen je vseboval tudi namen, da se z izkušnjami v Manifestaciji (Materinem svetu!) z vlogo Telesa (Očetov Spiritus v pojavni obliki) in Božjega Srca, vse zavesti uravnovesijo v eno Zavest, ki posvoji vse oblike zavesti, med katerimi se izkušnje prelivajo in gradijo Božjo prisotnost med nami.

 

Zavest, oz. naša predstava o njej takšni kot je zdaj, se Telo oklepa Resnice in jo skuša manifestirati na vsakem koraku! Mnogokrat je to videti tako strahotno, da ljudje raje zamižijo, kot pa bi jo videli. Vendar pa to, na nek način, kljub strahoti, Ljubezni daje prednost pred zlobo in manipulacijo, s katerima na Planetu prevladuje Lucifer.

In prav tu se izkaže Odgovornost!

 

Odgovornost izničuje Krivdo preprosto zato, ker je povezana z učenjem.

Kar seveda pomeni, da Bog ni popoln, medtem ko je Lucifer »popoln« v lastnih očeh, ne da bi revež pri tem vedel, kaj to sploh pomeni.

 

Bog ni popoln - je pa Odgovoren! Mi smo pa »zapornica« pripeta na našo Lastno Voljo, ki je svobodna pri odločanju in Boga pripusti k nam (k sebi!), ko mu zaupamo!
Ali Boga pripustiti ali ne je odvisno od zaupanja, ki ga je na Planetu zgradilo Njegovo Srce. Tu vera (zaupanje) prednjači pred znanjem, saj je Jezus, ki je ena od inkarnacij Božjega Srca, deloval po svoje, in je mnoge reči Očetu prikril!
Kajti vse kar izkopljemo iz Podzavesti – postane Božje, kajti tudi je Božje!!! In zaupanje, ki ga je gradilo na Zemlji Božje Srce, gre zdaj Očetu v naročje.
Morda vam bo to čudno, vendar je v Kristusovem času, Poncij Pilat igral lik Jezusovega očeta. Nezainteresiran pravnik, administrator rimskega prava, ki skuša biti "pravičen", natančen, odgovoren.... pa v resnici ne razume kaj se pred njegovimi očmi dogaja!
Dialog med Jezusom in Pilatom (kaj morda ti veš, kaj je Resnica!?) kaže kakšen bi bil v resnici tedaj dialog med Očetom in Sinom.
Božjem Srcu ni bilo do tega, da bi Pilatu, ki je manifestiral Boga Očeta kot uradnik rimskega prava in države, razlagal Resnico, saj je ne bi razumel, ker je tedaj tudi Bog Oče ni razumel... Jo je pa razumelo Božje Srce!
In če jo razume Božje Srce, jo bo sčasoma tudi Bog Oče! 

A je tedaj Srce bilo samo. Jezus je pred Pilatom razmišljal takole: Če moj Oče ne razume - kako bo Pilat razumel!? In je bil tiho.

Kar se mene tiče velja, da globoko spoštujem vnaprej izgubljene boje!

****

Kar pa ostaja podzavestnega (podzavestno pomeni proč od Boga), z namenom, da tam ostane (to pomeni, da tega ne posvojimo) je Luciferjevo, in s tem Lucifer manipulira.

Logika pravi, da ima Podzavest začasno vlogo, brez katere emocionalni razvoj človeštva sploh ne bi bil mogoč!

Boga spustimo k sebi ali pa ga ne! Če mu zaupamo, »dvignemo zapornico«.

Res pa je tudi naslednje: Bog prosi, Lucifer pa vdira. Tako to gre!

 

Tukaj večina ljudi vero v Boga zamenja za eno od religij, torej za gibanje. Vera postane ideologija in nima več lastnosti osebnega stika in pogovora z Bogom, ker je kontrolirana.

Religija postane deponiranje Krivde.

Naj spomnim: Krivdo izniči samo Odgovornost! Odgovornost je povezana z učenjem, to pomeni nove izkušnje, raba izkušenj se nadaljuje v novo zaupanje in čustveno stabilnost. Napredek človeštva je v emocionalnem napredku!

Bistveno je, da se Ljubezen pri tem uči na lastnih napakah in jih zato popravlja. Popravlja jih lahko zato, ker PRIVZEMA AVTORSTVO NAD VSEM!

Iz istega razloga Lucifer ne more popraviti ničesar! On si avtorstva le lasti, vzrokov pa si ne more, ker jih ne pozna, zato ponavlja napako za napako.

 

****

 

V svetu polnim dvomov, v kakršnem zdaj živimo, in v zavesti, da ima naš svet nalogo manifestirati Božjo sliko, se nam prikazuje , med ostalimi, tudi ta dvom, da se sprašujemo: Kje je Resnica? Kaj če sploh nismo božji, kaj če nismo njegovi Izbranci? Kaj če ne delamo prav in zato Bog ločil Izbrane od odvečnih? Kaj če mi, ki sebe imenujemo za Izbrane, sploh nismo izbrani!? 

Tu gre za samospraševanje, ker gre za DVOM!
Večji je dvom, več je potrebe po nadevanju etikete Izbrancev sebi in po nasilnejšem prepričevanju drugih, da so neke tvoje pravice dodeljene samo tebi, in so Božje hkrati s tabo!
Tisti, ki so si nadeli ime »Izbranci« nam dopovedujejo, da smo mi pa odvečni, da nismo Božji, da smo sramota v Božjih očeh …

… in zato želijo uničiti materialni (Materin, naš!) svet, skupaj z nami. Nočejo, da karkoli manifestira njihov dvom v njihovo prepričanje!
Zakaj pa mi nismo Izbrani - kaj bi morali delati, da bi bili!?

****

»Sovražni govor« je njihov izum. 

Mislijo, da je problem v drugih, v resnici je to njihov problem. Zato tudi če dosežejo svoj cilj, njihovega problema s tem ne bo konec. Problem je emocionalne narave in zaradi njihove ideologije/religije ga ima Lucifer v rokah in o njih odloča! O nas pa odloča prav toliko, kolikor sami hočemo, da nosilci te ideologije odločajo o nas!

Kar pomeni, da smo tudi sami ujeti v enak ali vsaj podoben vzorec obnašanja, čustvovanja ali pomanjkanja čustvovanja.

 

****

Poglejmo skozi očala «praktičnosti« še na Vesoljsko shizmo, v kateri se Oče loči od Matere, in z njima se skozi njuno ločenost definirajo (v smislu, da se bolje oblikujejo) tudi njune izkušnje (yin-yang, črno-belo, Luč-Tema, dobro-slabo….).

Je bilo to prav? Jer mar zdaj še prav?
Kaj pa posledice, zdaj nerazumljivo ločene, odtrgane od vzrokov (Vzroka)? 

Je bilo prav, da se je vse to zgodilo? 

Če hočemo kaj popraviti, moramo najprej sprejeti Odgovornost za tisto, kar bi radi popravili.
Za dogodke, za odločitve. Sprejeti za svoje, vse torej posvojiti.

Temu bom posvetil tole poglavje, čeprav sem o tem v preteklosti že pisal. Zdi se mi pomembo, kako na nekaj na kar v preteklosti nismo imeli vpliva, vidimo zdaj!

Stanje nastajanja Podzavesti ni povezano z našo Voljo, pač pa je avtomatizem (torej prisila!) Telesa, ki ustvari začasno deponijo neke omejene zavesti (Bolečine) imenovane Podzavest. Z današnjim imenom dogodek in stanje potem označimo za »nevrozo«.

Gre za začasno skladišče podzavesti povezane z Bolečino, ki bi v stanju zavestnega za majhnega otroka, za novorojenca ali celo za odraslega človeka zaradi travme bila tako katastrofalna, tako boleča, da bi otrok, če se ne bi mogel braniti pred njo, preprosto umrl! Pogosto se to tudi zgodi, če telo ne more ustvariti obrambnih mehanizmov, ki so značilni za nevrozo kot stanje v telesu (in Telesu, kot zavesti/podzavesti).

Spomin na travmatični dogodek Telo potisne v svojo podzavest; v bistvu gre za stopnje zavesti, ki so med seboj predeljene (in zaprte!) z »vrati«, oz. zapornicami. 

Vloga vrat med stopnjami zavesti je v tem, da zapirajo prehode med njimi. To počno zaradi varnosti Organizma! Pri psihotičnem človeku so »zapornice« polomljene in Bolečina iz podzavesti prehaja v višjo zavest v obliki strahov, ki jih zavest sicer manifestira kot pošasti, saj možgani morajo nekako manifestirati (osmišljati) trenutno notranje stanje. Drugače tega ne znajo.

V bistvu možgani/Intelekt precej po srednjeveško obravnavajo to zadevo, saj ne zdravijo, pač pa opisujejo »strašila«, »pošast«, «preganjanje«, »strahove«… nič drugače kot simbolično. Branje poteka nič drugače, kot cigankino iz kavne usedline!

Medicina potem z »zdravili«, v bistvu s pomirjevali, zatesni vrata med spodnjimi stopnjami zavesti in zgornjo zavestjo! Zdravi pa ne. 

Kakšna je pa zdrava družba, oz. kakšna naj bi bila zdrava družba?
Zdrava družba bi poskrbela za to, da imajo ljudje takšne odnose v družbi, v katerih smejo prosto izražati svoja najgloblja čustva, na varen način, ki bi imela dovolj odprtega prostora, da v njem nemoteno in varno izživijo najglobljo bolečino in »izpraznijo« prostor Podzavesti! 

Na kratko povedano: s tem bi izgnali Hudiča iz polja njegovega odločanja o nas, torej, osvobajali bi  Lastno Voljo, ki bi tako v resnici (ne  le simbolično) odločala o tem, kdo nas bo vodil in zakaj zakaj sploh bi ga volili.
Ali je prav, da je Namen ustvaril Podzavest glede na to, da zdaj Lucifer gospodari in upravlja z našo Podzavestjo.

Najprej, Lucifer je gospodar naše podzavesti zato, ker to nismo mi sami. S  tem nismo gospodarji tudi naše zavesti, saj ta leži na majavih temeljih podzavesti, ki se ni mogla prebiti do trdne zavesti.
Če bi se sproti čistila, bi prešla k Bogu, inj njej bi potem verjeli in z njo živeli.
Ta logika pravi, da je podzavest, enako kot Luciferjeva moč – le začasna! Bog je pa večen. S tem namenom je bila podzavest ustvarjena. Da bi bila začasna.

V tem trenutku vse breme Vesolja nosi Telo.
Telo je Oče v Manifestaciji. Njegov brat je Božje Srce, ki biva v Telesu! V bistvu je Telo starejši brat Srcu, ki je prav tako Srce! Spopad se bije tu notri, v vsakem od nas.
Naša naloga je velikanska, če upoštevamo, da je Bog zaupal prihodnost Vesolja in Življenja v njem otroku! Človeštvo je Božji otrok. 

Hkrati se ni čuditi, zakaj tisti, ki preganjajo Boga, to počno z nasiljem nad telesom (nad Telesom)

Ne prenesejo namreč tega, da telo (Telo – kot zavest Boga na Zemlji!) noče izdati skrivnosti ustvarjanja Življenja.
Na vse mogoče načine ga hočejo zlomiti in si ga podrediti ter iztrgati znanje iz njega! Hočejo, da telo služi njim in ne Bogu!

Telo pa se, vsled pomanjkanja pomoči iz Nebes (!), zlomljeno, s poslednjimi močmi, oklepa Resnice in drži Življenje v rokah, ker se zaveda, da je edino Telo tisto, ki reši Življenje v Vesolju in ga more dokončno iztrgati iz Luciferjevih krempljev.
Oklepa se Resnice in Bogu kaže (manifestira) svojo neomajno povezanost z Življenjem, z materjo, ki je Življenje ustvarila, s Stvarstvom, ki je naš Dom!

Očetu pripoveduje, kako ga ljubi, ga pogreša, in je potrebno Njegove pomoči!
Hkrati mu govori, da ne le da ne more Življenja prepustiti Luciferju, temveč ga tudi NOČE!
Noče in ne more.

Bog je v preteklosti na Telo gledal kot na tekmeca v Stvarstvu, in ga ni videl kot samega sebe v Manifestaciji. Od tod vsi zapleti in mnogi nesporazumi.

Zato ni znal ločiti med Telesom in Luciferjem, saj ni imel izkušnje o tem, kaj je Mati Vsega v Vesolju hotela od Njega, dokler sam ni izkusil Stvarstva in življenja v njem.
Obnašal se je tako kot oče, ki noče, da ga otroci vidijo nemočnega, ujetega v propadajoče telo, ki ga razžirajo bolezni in mu Alzheimer pobira zavest, tako da se mu zdi, da svetu nima več kaj dati, da je dal vse, in je še to bilo premalo.
Zdaj ve kaj se mu je zgodilo. Naš Nebeški Oče – ve kaj se je nam zgodilo, in kar se je Materi Vsega zgodilo!

Naj sklenem: Podzavest je bila potrebna zato, da lahko človek (in človeštvo) začasno vanjo deponira vse tisto, česar še ne razume.
Recimo - travme iz otroštva, zanj katastrofalne dogodke na planetu… Podzavest je potrebna zaradi dogodkov, ki jih zavest še ne prenese - a jih na koncu mora posvojiti in jih prenesti! Mora jih razumeti tako, da jih v odraslosti čuti in jih tako posvojiti. Telo mu pove, kdaj so ta čustva njegova (tvoja).
Po domače povedano: pokazati jih je treba Bogu, z vsemi kriki in solzami, mu jih položiti v naročje – in sprejeti pohvalo! Otroci namreč osmišljajo BOŽJE dogodke, in naš Bog nam je hvaležen.

Če jih je ugrabil Lucifer, če jih zlorablja… še ne pomeni, da so njegovi ali da jih je on ustvaril.

Kdo je pa ustvaril travmatične dogodke?! Mi sami, naši starši, zaradi neznanja! Nismo jih ustvarili zaradi slabih namenov!
Slab namen je sinonim za Luciferja. 

Zakaj je torej Podzavest sploh bila potrebna (še vedno je!), zakaj je nastala?
Zaradi potiskanja nerazumljene Bolečine v Podzavest je nastala nevroza.
Nevroza je stanje organizma, nevrotičnost nam je rešila življenje! Brez nje in brez sposobnosti Telesa ustvariti nevrozo, ki je avtomatična zapora, kot odziv na katastrofalno travmo, bi umrli.

Brez možnosti ustvarjanja nevroze bi znoreli, ker bi brez zapore preobremenili Telo kot zavest - in bi znoreli! In če tudi norost a rešitev organizma ne bi bila dovolj – bi umrli!

Telo torej skrbi, da so zavesti med seboj uravnovešene brž ko Zavest pri zdravljenju sodeluje. Če ne takoj, pa tedaj, ko bo Telo s pomočjo Intelekta (Možganov, Pameti, Boga) sposobno prenesti Resnico.

S tem ne mislim prenesti Luciferja, temveč RESNICO. 

Zato MORA vse biti naše! Ker JE naše.
Nič ni Luciferjevo. Oropati moramo Prevaranta in končno narediti VSE naše.

Zato je tudi Praktičnost začasne narave (Praktičnost Vesolja!), in je posledično tudi Brezsrčnost (to je odsotnost Srca in Telesa!), samo začasna! 

Ta družba (Zahodna družba) je skrajno nevrotična, po svoji zasnovi je intelektualno polarizirana in je zato brez svoje prave vsebine.
V tem trenutku je človeštvo postavlja Intelekt na piedestal, s tega piedestala zdaj človeštvo ubija svoje Telo in se mu maščuje, kot to želi narediti Bogu in Življenju, ki ga sovraži! Kar dela otrokom v Gazi - to hoče narediti Bogu!
Nevroza te civilizacije je na meji norosti! Na žalost zdravja nima, zato ga ne more manifestirati. Ne bori se zanj in ga ne išče, še vedno pa misli, da jo bo Intelekt reševal.
Toda koga naj rešuje Intelekt, če ni pripet za nič? Če visi v zraku?

Prava vloga Možganov (Intelekta) je služiti Telesu. Potem Oče, ki je Telo, opravlja svojo pravo vlogo Očeta, ki skrbi za svoje otroke v Stvarstvu in posluša navodila Matere Vsega v Vesolju, ki ohranja Življenje, saj ga je Ona ustvarila! Mati ljubi Planet in vsa živa bitja na njem.

Vloga Srca je pa uravnovešati notranje stanje vesoljskega Organizma, in z lastno izkušnjo služiti vsem pojavnim oblikam Zavesti, ki je ENA.