087_MATI MOJA

 

V Vesolju velja princip "menjave Forme", s katero Spiritus izkuša razlike svojih pojavnih oblik! Zato bom tukaj pisal včasih kot opazovalec, včasih pa kot udeleženec. Oboje je prav! Nobenemu ne dajem prednost, vsakemu pa priznavam njegovo vrednost.
Naš Svet se imenuje Manifestacija, naloga Manifestacije je, da manifestira. Tako ga lahko sploh razumemo....

Kako vem kaj Mati čuti?
Vse ženske na svetu so Njeni fragmenti! Vsi fragmenti Matere, so fragmenti iste Ženske!
Mati Vsega v Vesolju za vse (v bistvu pa zase!) sprejme Odgovornost.

Ko se zapletem z neko žensko, ker me zaradi nečesa privlači in morda hkrati zaradi nečesa odbija… so vse v njej fragmenti iste Ženske (Ženske z veliko začetnico!).

Njo v njih iščem: Primarno Mati, ki je kreator  Življenja, začetnica Vsega. Moške lahko prebereš do konca ( vsak moški ima svoj konec…), saj moški odsevajo samo bledo sliko Ženske, in so zato enostavni (vsaj v mojih očeh je tako!), Ženska pa je neskončna, nikdar je ne spoznaš do konca. Zato je Ženska (neskončno) zanimiva.

Pri ženskah je takole. Medtem ko je njeno telo zgovorno, pa ona le malo ali nič od vsega, kar se dogaja v njej, ne ubesedi. To pomeni, da le malo od tega kar čuti, tudi pove. Kar ne pove, ne gre skozi njeno zavest! Če mi gre za to, da Ženski dam vrednost, bi rekel, da so njeni možgani - Telo!

Moj običaj je, da razmišljam tudi z drugimi deli telesa, ne samo z glavo. V tem sem podoben Ženski in je zame to prednost!
In čeprav se to čudno sliši, mi moje telo pove, kar njeno telo čuti. Svoje telo torej uporabljam za prevajalca (tako nekako), saj tako opažam, da ona lastnih dogajanj v telesu ne spusti do možganov in jih zato tudi ne artikulira! 

Zanika jih, ker zanika njihov (surov, resničen) obstoj in s tem tudi izraz. Ali pa ga relativizira. Kar torej artikulira je stvar kulture, ne resničnih čustev. Sprašujem se, če zaradi tega sploh Kultura obstaja!? Se je zato razvila (kot vzporedna čustva).
Se zato kulturi dodajajo vedno novi pojmi za ista zanikana čustva? Denimo, "sovražni govor", ki tako postaja zanikana resnica? (denied truth).

Pretežni del vsega ostaja v nižjih delih telesa, v polju nezavednega, tam je potem bolj ali manj (ne)varno spravljeno. Jaz pa to vseeno poslušam in največkrat tudi slišim.

Po njej in po tem kar mi govori Ženska, vem kaj se dogaja z Materjo. 

Pravi, da je na smrt utrujena. Da je živeti samo iz navade in zaradi navade obupno naporno. Da ji vsi in vse visijo na ramenih, da jo vse boli od tega. Želi to breme odložiti z ramen, saj ga ne more več nositi, toda nima ga kam odložiti, ves prostor so zasedli drugi. Njihova požrešnost jim preprečuje, da bi naredili prostor zanjo, kjer bi se spočila.

Zaradi vse te zmešnjave ne razume kar ji govorim; ne razume večine sebe in ne razume mene!

Razume da sem prišel k njej z namenom, da bi ji pomagal, a se boji, da je to samo nekakšen moj novi trik. Strah jo je, da na poti iz ene groze ne zapade v še večjo, vendar tedaj iz tega novega zapora ne bo več ne izhoda, ne upanja, da bi sploh še kdaj bil.
Navajena je na to, da se zase niti ne postavi več. 

Le kaj naj bi sploh še hotela!? Ko ne veš več kaj hočeš, je najbolje da misliš, da hočeš tisto, kar hočejo drugi.
Je otrplost sploh resnično stanje!? Ali se splača postaviti se zase? In kaj to pomeni "postaviti se zase"? Je možno sebe sprejeti celega?

Je mogoče upati v to, da sebe vidiš celega, brez skrivanja v temne kote samega sebe, tam prižgati luč in videti sram? Je gnus, ki ga čutiš do svojih temnih plati, potem še znosen, če že ne obvladljiv? Imeti rad sebe, ko nič ne odrineš stran, pač pa se vse zvali nate in ti to sprejmeš…

Preprosto - kaj ti ostane, potem ko izbruhaš grozo?
Ne pomeni to morda le zvabiti polža iz lupine, kjer je vsaj nekoliko varen, narediti se prijaznega: »polž, polž… pridi ven…« da ga lahko pohodiš, mu zdrobiš lupino, da bo revež potem ostal brez doma? 

Kako naj verjamem v nekaj, kar nikdar ni bilo, in kar jaz vem, morda nikoli ne bo? Vsaj zame se nikoli ni dobro končalo!
To pomeni, da moja Želja, moje misli, moja zavest in čustva… niso nikdar bili od bistvenega pomena ali v okviru tega, kar Bog od mene hoče, kar od mene pričakuje. Zanj pač ne bom nikoli dovolj dobra.

Včasih je bolečina v meni tako močna, da bi se razpočila na tisoč koščkov, dokler ne bi vsak košček zmogel prenašati vsaj delček moje Bolečine!
In še vedno mislim., da bi potem vsak takšen košček mene, bil še vedno zvit od silne bolečine in groze. Od gnusa in krivde.
Spodbujaš me naj se vendar naučim kaj mi je prijetno in česa si ne želim prestajati (črno in belo!), mene pa je strah, da bi se vsi tisti koščki mene, ki sem jih zapustila, vrnili k meni in postali spet del mene, vendar polni nezaupanja in sovraštva (samosovraštvo, selfhatred) in jaz se pred njimi nimam s čim braniti.
Ali ni bolje kar zaspati, utoniti v nič.

Za nič na svetu si ne želim prehoditi spet isto pot obupa! Siliš me v nekaj , kar mi lahko v vsakem trenutku eksplodira v obraz, pri tem mi boš pa ti: To je tvoj drek, ne moj…
... in boš odšel na lepše, mene pa pustil v lastni nemoči, v sramu in obupu.
Naj torej jaz pospravljam razbitine za tabo? Za drugimi? Je takšna moja usoda?

***

Poleg tega pa – zakaj ravno jaz!? Saj je dosti drugih, sposobnejših od mene.
In če res obstaja, kot trdiš, prazen prostor, kjer bi morala biti Odgovornost… zakaj naj ravno jaz stegnem roko tja?
Vsi ste si prigrabili moči in pravice, vse dolžnosti skupaj z vsem neprijetnostmi, pa prepustili meni!

Ostane mi torej vsa krivda Sveta.
Kakršna pa je Luciferjeva logika potem, pa vsi vemo: Krivda zahteva žrtvovanje, žrtvovanje se preslika v oboževanje rablja, ki za nas spravlja Krivdo s sveta. Kar se potem manifestira kot hvaležnost rablju na vsakem koraku, saj nas osvobaja vse Krivde, s katero je težko živeti… Predpisana hvaležnost poraja upor, ki se manifestira kot nehvaležnost, nesramnost, trma...
Temu pa sledi pogrom nad uporniki... Potem pa ponavljanje tega vzorca!

Neštetokrat prehojena pot.
Prazen prostor brez sten! Brez tal in stropa, kjer norost odmeva brez odmeva: kričiš navznoter, pa nihče nič ne sliši… 

***

Te so stvari, ki jih Mati sebi ne pove, jih ne artikulira, ampak sam njo dojemam, kot bi bila Njeno telo in moje telo -  brat in sestra! 
Med njima vlada zaupanje.

To pomeni da z vsakim otrokom, ki ga Mati rodi na Zemljo, obstaja tiha vez zaupanja in upanja, z vsakim otrokom Mati Vsega v Vesolju rodi krik, ki ga Svet mora slišati!

Če pa se bo njej krik v nas artikuliral, ali v kaj se bo artikuliral (tukaj nastopi Kultura kot blažilec krika!), je pa povsem druga stvar, drugo pričakovanje, druga kaplja v morje Materine Bolečine, ki čaka v njej!
Kam nas silna Želja vodi, ko odraščamo, je veliko vprašanje.
Kultura deluje tako, da nas Lucifer slej ko prej ujame, tako se izognemo Materi Vsega v Vesolju, ker se bojimo Njenih čustev, medtem ko Lucifer obljublja svet brez čustev!
Ta potem postanejo skrivnost, ki jo Manifestacija manifestira na različne načine, le brati jo moramo znati, da jo razumemo. Materine abecede se učimo devet mesecev pred rojstvom, za pisavo pa moramo pogledati v Manifestacijo!      

Čeprav se vse našteto ne prebije v gornje dele telesa, potem pa skozi Srce do možganov, da bi se izrazilo in priteklo, ven in na svobodo… pa se mi zdi da zdaj vse Njeno Telo kriči svetu zaprto v nekem temnem kotičku same sebe, morda v predsobi... Najbrž jo je strah, da Njenih misli nihče ne bo pričakal z dobrodošlico...

Zato, ko se je dotaknem, naredim to z veliko spoštovanja.
Res pa je, da si Ona spoštovanje drugače predstavlja!
Približam se ji le toliko, kolikor mi dovoli kot avtorju njene Bolečine (za kar me ima!). Kajti čim se približa svoji Bolečini, me vidi kot tistega, ki Bolečino povzroča. To opazi vsak moški, ko se spre s svojo žens(k)o!
Takrat me odrine.

Ne pusti mi blizu. Če rečem, da je tudi to v redu, opazim, da ji je tudi svoboda odveč in sumljiva.

Rada bi se prepustila telesu, da jo telo odnese kamor hoče… toda ne ve, kam bi jo telo peljalo, in če to ni nevarno in če ni gibanje bolj nevarno od otrplosti.
Ne ve, da sem jaz njeno telo… da lahko v meni prebere, kar sama čuti. Če je njo strah, sem jaz otrpel!
Toda, če sama ne verjame lastnemu telesu, potem tudi mojemu ne verjame! Težko dojema moje simbole, presejane skozi gostoto sita lastne Bolečine.
Včasih ji rečem, da je kraljica. In šele potem opazim, kako skromna je in hkrati odprta  z drugimi ljudmi.
Da skrbi zanje.

Najbolj me vznemirja, ko se razpizdi - takrat je prekrasna!
Njen nekontroliran izbruh me vrže na hrbet.
Če je ta ženska Planet, ima neverjetno gravitacijo! Takrat padem v njeno orbito kot bi mignil...

Vse to, kar tu napišem, povprečen moški pove samo z enim stavkom: ženska ne ve kaj hoče, dokler ji ti ne poveš...
Nato kot odgovor z druge strani slišim: moški ste vsi isti (enaki).
Moj komentar: Razlika je v namenu, ki za tem stoji.
Ta namreč daje stvarem in ljudem gibanje, barvo, okus in odsev... (ali temo!).

Ko si bomo povedali vse kot navadni Zemljani, nam bo ostalo še veliko tega, kar si bomo morali izreči kot bogovi.
(bogovi in Odgovornost je eno in isto!)