091_OD KOD ZAJEMAM ZNANJE

Oziroma bolje: od kje se splača zajemati znanje?
Ko vidiš, da ni več od kod zajemati, potem greš k tistemu, ki ustvari iz Nič! 
Srce naredi iz Nič! Ustvari tam, kjer prej ni bilo.  

Predgovor

Življenje sestavljajo trenutki.

Včasih nam je dano uzreti celoto, če trenutke povežemo med sabo. Tedaj lahko uzremo smisel našega bivanja tu na Zemlji in zaslutimo kako se povezujeta Začetek in Konec. 

Jaz sem svoje trenutke zbral v spisih, ki jih povezujejo skupna misel, Smisel in Namen.

Ko ista misel povezuje trenutke, poveže tudi mene, naredi me smiselnega. 

In zakaj naj bi bilo to zanimivo tudi drugim? No, tega še ne vem; ne vem, če bodo moji spisi zanimivi drugim, ker ne vem ali druge sploh zanima povezati Začetek s Koncem.

To je po mojem mnenju odvisno od tega ali kdo hoče biti Odgovoren za to, kako je Zgodba nastajala in kako se njen Začetek prevesi v Konec.

Zgodba je ena, in mi vsi smo v njej. 

Predvidevam, da poleg tega, da za vsakega od nas obstaja njegov lasten svet, obstaja še vsem nam skupen. V njem poleg sebe vidimo še druge in razumemo drug drugega.

Sam razmišljam takole: ko razumem sebe, razumem tudi druge.          

Moj Bog je Bog podobnosti in navadnosti!

Moj Bog obožuje Navadnost, časti jo po božje, medtem ko mu je posebnost tuja in odveč.

(Posebnost smo na delu že videli, podobnosti pa še ne…) 

Vemo, kakšna je posebnost: Posebnost je posebna!

Navadnost pa je navadna in se ji izogibamo že zato, ker ni nič posebnega. 

Navadnost je v naši družbi prezrta. Kljub temu je Moj Bog navaden.
Malo mi je nerodno posegati v vsebine zapisov različnih ljudi, ki o svoji zamaknjenosti v »sveto«, ko na takšen ali drugačen način doživljajo Boga, o njem govorijo po svoje, do česar imajo seveda vso pravico!

Imeli so pač srečo (morda tudi nesrečo), da so zapadli v stanje zamaknjenosti ob srečanju z Bogom, zato se njihovih izkušenj ne bom dotikal. To so njihove izkušnje, jaz imam svoje. Zato njihovih izkušenj ne bom komentiral, niti jih ne bom primerjal z lastno. 

Njihove izkušnje stojijo same zase, jim dajejo upanja in želim, da bodo v njih še drugi našli tisto oporo, ki jo danes svet potrebuje.

Morda bi morali reči, da prinašajo upanje, ki je resnično, za razliko od drugih, lažnih, narisanih sanj, ki nam jih ponujajo razne religije in ideologije sistemov, ki jih vodijo njihovi režimi. Pravzaprav nam jih vsiljujejo!

To vsiljevanje, takšna napačna interpretacija Boga in s tem njegova napačna raba, iz njihovega vsiljevanje vere in prepričanja, nastaja religija, ali diktatura političnega režima. Oboje je diktatura!

Diktatura je vedno diktatura verovanja!

Resničnost je pa pojem, ki ga Nebesa dobijo iz Manifestacije in ne od kod drugod!!! 

Moj pogled na vse to (in na Resnico) je pogled z »druge« strani:

s strani božjega hrepenenja po Tvari.

Moj Bog Materijo spoštuje! 

Edipalizacija Boga Očeta.

Bog - to je ta, ki mu jaz pravim "Moj Bog" - o sebi razmišlja takole:

»Ustvaril sem nekaj, kar je večje od mene, in zdaj sem s tem zadovoljen!

Oziram se po sebi in gledam....

lep sem si takšen, uživam v tem, kar sem ustvaril!

Malo mi je pri tem zavedanju sebe (ali v samozavedanju) nerodno. Zato preverjam, če me kdo sploh opazi v takšnem stanju, če me kdo vidi tudi takšnega, ko se skrijem v lastno Stvaritev in sebe gledam še od znotraj! 

Opazujem se kot človek, ki trpi pomanjkanje in doživlja bedo.

In tedaj, sam kot človek, pomislim: moj Bog!!! Kje si, da ti priznam veličino svoje Želje?! 

In tedaj sebe kličem na pomoč! 

Ko si želim kot človek, tedaj sebe sprašujem kot tistega »Boga«, ki sem jaz, ki sem večni Bog: Bog, kaj ti nimaš svojih želja?

So vse tvoje želje izpolnjene?!

Glej, če Ti nimaš svojih, Ti jaz dam svoje, naj bodo te zdaj tvoje!« 

Bralec bi si tukaj lahko mislil, da se predajam veri v krščanskega Boga. Vendar naj takoj pripomnim, da se predajam samo veri svojega, t.j. Mojega Boga, ker »Mojega« poznam in mu zaupam, medtem ko drugih bogov ne poznam in jim zato ne zaupam. Tudi drugi bogovi mene ne poznajo, jih jaz kot bitje ne zanimam, in kar je najpomembneje: Drugi bogovi ne povezujejo Začetka s Koncem.

Gotovo ne na takšen način kot to počne Moj Bog.

Moj Bog je namreč Odgovoren, (ker je odgovoren za vsa svoja dejanja) medtem ko pri drugih (bogovih in ljudeh) tega ni. Nisem opazil, da bi sploh za kaj hoteli biti odgovorni.

Prevedeno v preprost jezik: pomanjkanje odgovornosti ustvari krivdo, ta pa potem zahteva, da jo nekdo nosi. Navadno je to nekdo drug, nekdo, ki se je ne more otresti… To početje ustvari sovražnika, naprej pa sami veste kako gre zgodovina tega početja!

Krivda zahteva kazen, kazen zahteva žrtev, žrtev pa zahteva samo sebe. 

Mnogi mislijo, da je namen našega pojavljanja v Manifestaciji iskanje duše dvojčice. Potem ko jo najdemo, tu mirno preživimo preostanek življenja v njenem objemu. In če nam to ne uspe, šteje da nismo uspeli. Za vse, kar nam je ušlo, se lahko tolažimo: ... pa nič! Bomo v naslednjem življenju...

 Ampak vera v to nam ostane kot naloga. 

V resnici to sploh ni naša naloga. Ni tisto, zaradi česar pridemo sem, iskanje sestre dvojčice po duši!

Prišli smo sem iskat rešitev za Univerzum - nič manj kot to! Vemo, da se rešitev Vesolja nahaja tukaj.

Opraviti imamo pomembno nalogo, prišli smo po nekaj najpomembnejšega. Pomembnejše je od vseh nalog, ki si jih je sploh mogoče zamisliti!

Če rečem da je to najpomembnejša med vsemi možnimi nalogami, sem še premalo  poudaril kako zelo pomembna je. 

Po mnogih preživetih življenjih na planetu ne delujemo več samo kot ločeni individuumi, z ločeno (fragmentirano) zavestjo. Zdaj delujemo kot enotna Zavest, kot celotno človeštvo  »spakirano« v vsakem od nas - in z Zavestjo človeštva vred.

 Vsak od nas je čuvaj in »stražar« celotne vsebine Vesolja, s tem pa tudi miselnega Univerzuma, kot pojma tiste zavesti, ki jo je človeštvo gradilo postopoma in skozi zgodovino civilizacij na planetu. In ta je zdaj tu, povsod okrog nas in v nas. 

Tvar (Materija) v katero smo oblečeni, je Knjižnica vesolja.

 Jaz to Zavest imenujem – Telo. Telo ni samo telo, v katero smo oblečeni zato, da razumemo ta planet! Telo je tudi zavest, in s tem koncept razumevanja delovanja Stvarstva, torej Življenja kot pojava v njem. 

Telo je Oče Manifestacije. 

Proces prebujanja Zavesti v nas, o tem kaj se (nam) dogaja, je »Edipalizacija Boga«. Tako to jaz vidim. 

Velja tudi narobe: Bog se uči o nas iz Manifestacije, torej od lastnih otrok (človeštva!). Mi smo na ta način Njegovi starši!

In zato lahko govorimo o "Edipalizaciji Boga"!
Prek nas se namreč Bog Oče uči. Ima lastno izkušnjo z Materjo VSEGA v Vesolju, je naša Mati, Njegova Mati, in je Mati človeštva!

Pri »Edipalizaciji človeštva« pa gre za rast človeštva kot celote, skupaj z našo Zavestjo, ki je in obstaja, je vedno obstajala in se učila iz Manifestacije. 

Gre pravzaprav za to, da od našega Očeta prevzemamo Odgovornost zase, za vse nas, ki pa je odgovornost Očeta za svoje otroke. Nenazadnje je to skupna (njegova in naša!) Odgovornost za nas kot človeštvo, za Planet, za Življenje na Zemlji, pa ne le na tem planetu, temveč v Vesolju! 

Prevzeti moramo NJEGOVO Odgovornost – od Njega, torej od Boga, ki je naš Oče, z drugimi besedami - hoteti moramo živeti!

Kot človeštvo se moramo vprašati: Življenje DA – ali Življenje NE

Hočemo – nočemo!

 In si potem na to vprašanje odgovoriti. 

To pomeni prevzemati Odgovornost od Očeta! Učiti se od Njega, ki se je učil pri nas. 

Postati moramo Odgovorni zase in za človeštvo. Človeštvo je Božje Srce, pa tega samo niti ne ve, ker se tega (še) ne zaveda v polni meri.

Zdaj bomo to izvedeli, zdaj je čas. 

Še nekaj: nekatere stvari niso demokracija! O Življenju denimo ne odloča demokracija.

Življenje JE. 

Kdor ga noče živeti, se lahko izključi iz njega, loči se od telesa.

Ne more pa izključiti Življenja iz Vesolja, niti ne more izključevati drugih iz Življenja, ker te pravice nima.

Kot sem rekel: o nekaterih stvareh ne odloča demokracija. 

Vladavina brezsrčnosti.
(diagnoza: popuščanje Srca!)

Etiketiranje ljudi in pojavov je specialnost vseh diktatur!
Diktatura namreč potrebuje smrtnega sovražnika, tako kot parazit potrebuje žrtve, da lahko sploh živi. Če jih nima, si jih sama ustvari. Brez njih diktature ne bi bilo, ker ne bi mogla obstajati.

V resnici ne obstajajo ne fašizem ne nacizem in ne komunizem.
Pa tudi ne islam, kapitalizem, krščanstvo, budizem, antisemitizem... obstaja le ena in ista Brezsrčnost - z različnimi imeni!

In seveda obstaja hrepenenje, ki je sledenje lastnemu srcu in je upor proti vsej Brezsrčnosti, ki nas obdaja in nas obseda.

Če gledam vsebino v ljudeh in ne priznam oznak (etiket), ki jim jih je nekdo zalepil kdo ve s kakšnimi vse nameni, potem vse tisto kar sem zgoraj navajal o Srcu in njegovi vlogi v Stvarstvu, nima smisla in obstaja le zato, ker je Srce začasno ime.
Vse to skupaj lahko seštejem v eno in isto Brezsrčnost. Če na brezsrčnost gledam kot na vsebino, ki izvira iz lastnosti ljudi in je povezana s tem, kar ljudje doma in v družbi počno - potem seveda obstaja nevarnost, da bom Brezsrčnost prepoznaval povsod! Tudi pri sebi doma.

Etiketiranje ima svoj namen. Ta pa je, da se kaj takega kot je Brezsrčnost… pri nas ne more zgoditi!
Vse »slabo« lahko obstaja le drugje, nikakor pa ne pri nas, v naši državi, sploh pa ne pri nas doma. Tudi nastaja vedno le drugje in ne pri nas ali zaradi nas… Vsekakor sebe nimamo za generatorja brezsrčnosti.

Združevanje Brezsrčnosti v politična gibanja, ki sebe seveda navidezno predstavljajo za različna gibanja z različnimi vsebinami in prav tako navidezno različnimi programi, ki naj se spopadejo med sabo… so pravzaprav Brezsrčnost v spopadu sama s sabo! Kdorkoli zmaga v tem spopadu - vedno zmaga Brezsrčnost.
Brezsrčnost je povsod, pod vsemi imeni, po vsebini enaka. Spopad je navidezen, ker umirajo ljudje iste vsebine. Zmaga je navidezna, ker »umirajo« etikete, te pa so nesmrtne.

Zato je maskiranje iste Brezsrčnosti v navidezne različnosti pravzaprav zavajanje ljudi. S tem je to učenje krive vere. Govoriti ali celo verjeti v to, da je možno Brezsrčnost izkoreniniti le z drugo Brezsrčnostjo… ki bo večja in bolj brezobzirna od tiste, ki trenutno zgublja tla pod nogami in je samo zato trenutno zmagovita tista Brezsrčnost, ki je zaenkrat bolj brezsrčna - je zavajanje.
To ni druga Brezsrčnost - ista je!

Zato Brezsrčnost v tem vzorcu spopadanja, ki je načrtno propadanje (!) vedno zmaga. Tisto, kar porazi, so človečnost, narod, ljudje, civilizacija…
Življenje s tem izgublja.

Zato režim vztraja pri označevanju ljudi z etiketami. Pa ne le ljudi – tudi pojavov!
Zmerjanje ljudi z izdajalci, domobranci, belogardisti, naci-fašisti, neoliberalci... je pripravno, ker potem ni treba nič dokazovati; ljudje so vzgojeni, da reagirajo na "gumb". Pri nas se to obnese, sovraštvo do sovražnika je tradicionalno, privzgojeno je z ideologijo.
Na to so ljudje navajeni zaradi 70 letnega terorja in poneumljanja s strani vedno ene in iste oblasti.

Velja pravilo, da se najdlje na oblasti obdržijo največji brezobzirneži, podleži in primitivci.
Takšen primitivec, večji od vseh, zdaj upravlja s Slovenijo.
V svojih rokah drži oblast vse od leta 1986 naprej, ko je prevzel vzvode Partije v svoje roke. Pravzaprav so mu te vzvode zaupali podleži in primitivci, ki so državo vodili pred njim. Vedeli so koga izbirajo za naslednika: največjega primitivca!

Zdaj po predsedniških volitvah, naj vlada na skupščinska vrata izobesi "Pahorjev semafor", ki nas bo dnevno obveščal (vse prebivalce Slovenije), za koliko sta nas kučanova politika in njegov režim spet zadolžila.
Potem pa naj režim relativizira pomen dolga za državo, češ: pa kva pol, sej so itak vse države komu dolžne!

Paniko tega režima bomo lahko spremljali na tem semaforju.

Od kod zajemam vsebino Mojega Boga. 

Rad bi pojasnil od kod zajemam substanco (vsebino) svojega Boga, ki ga potem imenujem Moj Bog in z Njim komuniciram.

Na nek način je Moj Bog moj proizvod. Splošna predstava o Bogu, ki jo ima človeštvo, mi ni zadostovala. Gotovo je tudi tisto Bog, a ni Moj – Bog!

Moj Bog me upošteva in me nima za norca, ko se pogovarjam z Njim.

Ljudje mislijo, da Bog ni njihova Vest. No, tu nimajo prav. Bog je Vest.

Od tam zajemam. 

Potem nastopam s pozicije nekoga, ki se s tem Bogom NE STRINJA in grem v spopad z njim. Ko sem nanj jezen, ga imenujem "preklet Lucifer!" Hujše žalitve zanj ni.

Zame je njegovo obnašanje Lucifer, dokler ne postane človeški. In ko postane človeški, mu dovolim, da postane Moj Bog. Prej ne!

Lucifer je torej izgubljena (osamosvojena, brez gospodarja) energija podzavesti, ki nikomur ne služi, razen samemu sebi, svoji nadutosti in neznanju.  Brez gospodarja (nihče mu namreč ne želi biti Oče) zdivja po svetu in počne grozodejstva. Za nič ne odgovarja, vedno najde izgovor, češ da so mu drugi krivi.

In ta "Bog", ki ga zdaj Cerkev prodaja, je NEODGOVOREN, za lastni svet! Drugi so krivi.

Potreben je "gospodarja", ki ga bo sprejel, ga posvojil (vzel za svojega!) in ga vodil. Postal bo Odgovoren!!!

To pomeni, da bo šel k božjem Srcu in se z njim posvetoval PRI VSAKI ODLOČITVI. Odgovornost se namreč uči. 

Bog postane Moj, kadar sprejme Odgovornost za vse razbite šipe preteklosti, za vsa pobalinstva, napake, za zlonamernost in zablode, za ošabnost, za lastno narcisoidno zagledanost vase... itd. itd. Za vse!
Sprejme naj odgovornost za VSE.
Če ne, ne more biti Moj Bog!

In potem se z njim spustim v boj. Lastna Vest mi ne more pobegniti!
Nima kam! Lahko se za trenutek skrivam pred Njo, toda vedno se vrnem k njej in ona k meni. Zdaj ve, da drugega sogovornika nima.

Religije počivajo na dogmi. Zato se z Bogom ne spušča v boj. Niti v prepir niti v pogovor.

V rit mu lezejo. Bojijo se ga, lažejo mu, da ga spoštujejo in čezmejno ljubijo. On pa zdaj ve, da ljubiti nekoga ne pomeni bati se ga.  Zdaj gre to celo Njemu, ki je vajen slavospevov in madrigalov, na živce!

Videl in doživel je vse klanjanje po cerkvah in mošejah.  V tem zdaj ne vidi nič zanimivega, pač pa je to ponižujoče zanj, ker je ponižujoč za človeka. To je že videl in doživel neštetokrat, zato je zdaj prepričan, da ne vodi ničemur. 

Pri meni tega ni. Pri meni je resen pogovor.

Naj pusti svoje pizdarije zunaj mene ko vstopa vame. Mene to ne zanima. Jaz sem zanj svet prostor ( in sem mu to tako tudi povedal) sem Njegova cerkev! Zavedam se, da mu ni lahko z mano. Povedal sem mu tudi koga predstavljam v Njegovem Univerzumu, in koga zastopam (kateri del Njega!). 

Zdaj ve, da z mano ni šale in zato me jemlje resno. Mojega Boga je zato vse več - njihovega pa vse manj!

Tudi meni ni lahko z njim, ne le Njemu z mano. Toda zavedava se, da imava eden drugega, da si pripadava in se ne jaz ne On ne bova umaknila iz najinega odnosa.

Sam se počutim takole: bil sem povsod, spodili so me od povsod, tam ni bilo nič zame in da zdaj nimam več kam! Umika ni.

Več je Mojega Boga zdaj na varnem v meni, kot ga je pa zdaj tam zunaj ( jaz pravim na "hladnem").

Toda vame ne bo prišel ves, dokler ne sprejme odgovornosti za VSE.
Jaz jo sprejemam! 

Ve, da ga nikdar ne bom pustil samega, ko ga bo človeštvo bremenilo vsega in za vse, kar je bil storil ljudem. Ni je stvari, ki jo je kdaj Moj Bog storil, in bi jo jaz  nekomu privoščil namesto Njega. Nočem da ostane sam s sabo in s prekletstvom dejanja za sabo.

Ve, da ga ne bom NIKOLI pustil samega, ve da je moj "otrok"!

Oče skrbi za svoje otroke in poravna vso škodo, ki jo otrok stori v svojem neznanju; morda iz otročjosti, nerodnosti ali iz samote. 

Samoto še posebej dobro razumem.

Zato mu povem, da ga nikoli ne bom zapustil in ga pustil samega. To bi bilo nečloveško! Morda bi bilo božje… toda sam ne hlepim po božjem, temveč po človeškem.

Moj Bog si želi biti človek! Zanj je to največja čast. Kar je v popolnem nasprotju s splošnim verovanjem ljudi na Zemlji.

Oni bi radi bili supermani… Moj Bog pa želi biti - človek! 

Morda je On kdaj kaj storil in potem večkrat počel pomotoma in včasih namenoma. Toda jaz Nanj gledam kot na otroka, ki ni imel očeta! Zato ni imel koga vprašati za nasvet.

Zdaj ga ima! 

Jaz mu nasveta ne odrečem. Zanj, za svojega otroka, prevzamem vso odgovornost, in on to dobro ve. In ga je sram. Toda, ko je enkrat v meni, vso Krivdo zamenja Odgovornost.

Odgovornost "topi" Krivdo! Krivda izgine, in žrtve niso več potrebne.

 Nihče jih ne potrebuje.