090_MATERINA MOČ

 

Verjamem, da se človek v Materialnem (Materinem svetu!) manifestira kot materializirana energija!

Kot sem že večkrat povedal v svojih spisih, je Telo – knjižnica Vesolja! Če se ga nismo naučili brati, to še ne pomeni, da telo ni knjiga. V vsakem primeru obstaja abeceda, Telesa, ki je hkrati Abeceda Stvarstva!

Ko je Bolečina v telesu (in v Stvarstvu!) prevelika, ko postane neobvladljiva s čustvi, se njena energija razdrobi v fragmente! Ti pa potem iščejo smisel, zgodbo, celoto… Hočejo razumeti od kod so, zakaj so takšni kot so, do kod segajo njihove omejitve, kaj jim je namenjeno postati in kaj jim je usojeno..

Ko ne morejo dojeti celote, ker so na poti izgubili fragmente celote, največkrat ne morajo sestaviti celotne Zgodbe. Brez vseh izgubljenih fragmentov, ki edini lahko sestavijo celotno sliko, se tako zagledani vsak v svojo nepopolno zgodbo, ukvarjajo z misteriji, mitologijami, simboli, ugankami in fantazijskimi blodnjami.

Za tesno zaprtimi vrati človeštvo tako gradi svoj stolp Bolečine in ga imenuje – civilizacija! V najtemačnejših kotih sicer še tli upanje, a nanj računamo vse manj! Drugačne izkušnje z upanjem še nismo imeli.

Moški fragmenti so si med sabo podobni! Njihove zgodbe so fragmentirane in enostavne.
Ženska je vse kaj drugega!

Ženska ni ne enostavna ne lahko razumljiva. Ona namreč ohranja Življenje, in to v sedanjih razmerah ni ne enostavno ne lahko. Pomoči pri tem ima malo ali nič.

Pri tistih ženskah, ki sem jih poznal in se zapletel v zgodbo z njimi, sem vedno iskal Primarno Žensko. Resnici na ljubo je naša skupna, Primarna Mati prisotna tudi v moških, a je tu zaradi predstave o moški vlogi manj opazna ali povsem izkoreninjena zaradi splošne predstave o tem, kakšen naj bo moški. Kultura ima tu velikanski vpliv. In ker ženske ustvarjajo kulture, je več kot očitno, da ne vzgajajo sinov, ki bi razumeli Žensko, temveč moške maščevalce, ki bodo branili njeno bolečino.

Ker je Bolečina Stolp, in je vera v Stolp podana s kulturo, je Civilizacija tako branjena! Patriotizem je religija in vanjo je prepovedano dvomiti. Smešno je sicer govoriti o »patriotizmu«, saj kulturo in z njo civilizacijo ohranjajo ženske, moški jo pa samo branijo. S tem je »mamina Bolečinica« branjena in zavarovana.

V nadaljevanju tega spisa bom torej opisoval značilnosti Matere Vsega v Vesolju, ki preživi v posameznih fragmentih žensk. V te fragmente se moški zaljubi, potem pa v dobrem in slabem išče v njih svojo zgodbo. Tako doživlja (ali pa tudi ne) razočaranja. Moški bi rad z žensko manipuliral, vendar tega ne more, ker ga tu zmanjka. Ni ji dorasel v manipulacijah.

Res je tudi (vsaj zame je to res), da v odnosu z ženskami vedno živimo eno in isto zgodbo. Kjer sem z eno končal, sem z drugo vedno nadaljeval isto zgodbo. Kot bi vedno bil z eno in isto žensko. V vsaki ženski iščem Žensko! Tisto primarno, iz katere vse izhaja, se vse rojeva in zaradi Nje vse obstaja.

Ali drugače povedano:

na podlagi svojih izkušenj zdaj ne obsojam več žensk, ki sem jih kdaj imel priložnost poznati. Morda so one bile krivične do mene, pa tudi sam sem do njih bil krivičen. Eno je jasno! Tako imenovani »moški dogovori« oz. fairplay kot ga razumemo moški, pri ženskah niso možni. Ženska namreč ne naredi tistega kar bi morala, kar je bilo dogovorjeno, in zato moški mislimo da bo ženska ravnala »moško« in se držala dane besede. Namesto tega naredi tisto, kar ji je v danem trenutku najlaže. Kar ji je najbolj pri roki!

Ženske so praktične. In zato, ker so praktične, so moški tekmovalci, ki tekmujejo med seboj.

Jaz pa nisem tekmovalec. V življenju sem zato nekoliko slabše shajal z okoljem v katerem živim in z ljudmi, s katerimi si to okolje delim. Sem pa zato pridno sestavljal mozaik in iz njega bral Zgodbo. Saj zato pa smo tu na Planetu, da bi dojeli Njeno Zgodbo! Planet nam jo pripoveduje.

To je Materina Zgodba!

Načini, kako Ženska brani svojo Bolečino (Stolp!) z vsemi zunanjimi znaki, vsebinami in obrambnimi mehanizmi, kažejo, da je Njen Stolp nedotakljiv! Gorje tistemu, ki se zdaj spopade s feminizmom. Zato tu politiki (in vsi drugi) stisnejo rep med noge, najraje pa igrajo na piščalko LGBT, ker ta histerično zavrača kakršnekoli argumente, ki ne govorijo njim v prid. Gibanje je zato – religija! Zagovorniki 57 (ali ne vem koliko) spolov pa so verniki v to, kar govorijo in jim zato ni treba ničesar dokazovati; tako pač to je. S tem je vsak fragment dodelan, ničesar ne potrebuje in je »popoln«

 

Materina moč

Vsa moč Vesolja pride od Matere! Moč je torej Materina. Druge moči ni.

Lucifer je zdaj na Planetu močan zato, ker je ukradel Materi moč in zdaj jo zlorablja. Mati je zlorabljena, pretepena, izmučena do kosti, razjedajo jo občutki Krivde. Skriva se v najtemnejših koti same sebe in je zoglenela v brezupu! Njena čustva ji govorijo: Bog me je zapustil, prepustil me je temu Hudiču Luciferju, ki se zdaj poigrava z mano. Moje prošnje Očetu naj vendar že pride k meni in mi pomaga, ker sama ne morem vzdrževati Življenja brez Njega…. ne zaležejo.

Lucifer je od Začetka vedel od kod prihaja Moč! Oče se tega ni zavedal, zato je mislil, da bo Njegovo Življenje lažje, če pusti Materi naj gre po svoje. Lucifer je samo Materi pritrjeval, ko je iz Nje govorila Krivda. Materina energija je takšna, da se vse na Njej ustavi, se je oprime in je ne izpusti več!

 

Lucifer ji pa govori: To si sama hotela! Če Vesolje (in Stvarstvo!) ne deluje kot bi ti hotela, je to samo tvoja Krivda! In zaradi tega te je Oče zapustil. Zato, ker misliš da mora vse biti po tvoje, ker si trmasta, Bog noče imeti opravka s tabo, zato te je prepustil meni!
 
Vidiš, če jaz ne bi skrbel zate, te nihče drug ne bi hotel! Kaj ne vidiš, kako sem dober s tabo in pošten do tebe!? Ne vidiš da se žrtvujem zate?

In tako dalje, brez konca in kraja. In brez upanja. Ko Mati pogleda v Stvarstvo, vidi tam potrditev vsega, kar ji Lucifer očita.

Približno tako, kot nam zdaj NWO elita, ki ima tehnologijo, da kreira potrese, poplave in vreme, kar vse predstavi kot »klimatske spremembe«, ki so seveda – naša Krivda!

In zato bomo plačevali odškodnino Luciferju! Dokler se ne spomni kaj drugega, bolj donosnega in utrujajočega za nas. Lucifer manipulira s pomanjkanjem, in ker je tudi sam tekmovalen, vsem drugim tekmovanje in izrivanje uporabi kot način preživetja.

 

Preden smo šli na pot.

Ko je Mati Vsega v Vesolju odšla iz Nebes, ko so jo od tam spodili, je le malokdo verjel vanjo! Pogrešali so jo njeni mali, toda nanje se ni takrat nihče oziral. Tiščali so se v majhnih skupinah in si pripovedovali zgodbe, v kateri se Mati vrne ponje.

Zelo podobno, kot zdaj otroci Tretjega Sveta, ko zvečer na pogorišču svojih bivališč, nekoliko večji otroci držijo v naročjih najmanjše, jih pestujejo ter njih in sebe tolažijo, da bo Mati prišla ponje…
Da se bosta Oče in Mati pobotala in se vrnila domov! Da se bosta zaradi njih vrnila, da ne bodo več tako sami in prepuščeni sebi in svoji usodi… V te svoje sanje so sami težko verjeli. V podtonu so molili takole: Oče! Mati! Ne dovolita da smo mi, vajini otroci, žrtev na večnem Oltarju vajinih nesporazumov… Ni le Vesolje razklano – tudi mi smo v sebi razklani!

Tisti, ki smo vsaj kdaj zaslutili zakaj smo se rodili, kakšen je naš smisel in zakaj nas je pot zanesla sem – vemo, da smo tu zato, da bi našli Mater Vsega v Vesolju.
Ko je bila izgnana iz Nebes smo jo nekateri pogrešali, drugi pa ne! Nekateri so jo sovražili, in ti se zdaj nahajajo na planetu, da bi jo mučili in ubili....

Mi, ki smo jo pogrešali, smo vedeli, zakaj jo potrebujemo. Kdor pa je v svojih očeh popoln, ta nikogar ne potrebuje, ker je pač popoln.

Odločili smo se za pot v Neznano, iskat našo Mater.

Tisti drugi, ki nikogar ne potrebujejo, so se zlagali, da nam gredo pomagat… ti so zdaj tukaj, da bi se Materi maščevali.
Bolj kot vedeli smo slutili, da bodo Nebesa (in z njimi Vesolje) po Njenem odhodu razklani in mi bomo prisiljeni v cikluse umiranja ter ponovnega rojevanja. Tako je namreč zdaj.

Vesolje je dvojno! Naši Prvi Starši so ločeni in smo mi sirote.

Če hočemo k Očetu, moramo umreti; če hočemo k Materi, se moramo prej roditi.

Tedaj (preden se je Vesolje razklalo) je bilo bolj malo bitij, ki bi Mater pogrešali ali si to upali pokazati. Večina prebivalcev Nebes je privzela Očetovo mnenje, da je Življenje v Nebesih bolj enostavno in manj komplicirano, odkar Matere tam ni več.

Njeni najmanjši so se združevali v skupinice in naskrivaj častile Mater, jo tako pogrešale, nanjo mislile, se k njej v mislih vračale, k njej molile. Odkrito pogrešanje in čaščenje Matere je bilo v Nebesih po njenem odhodu prepovedano ali vsaj nezaželeno. Kar je Njenega ostalo v Nebesih, so bili Otroci, ki so bili bolj Njeni kot Očetovi.

Takrat se je rodila želja, da bi odšli Mater iskat v Neznano. Čeprav niso vedeli kam je šla; ne kam jih bo pot pripeljala. Skratka – niso vedeli v kaj se spuščajo. Morali so ponjo, daleč stran od tod, daleč v Temo v Neznano. Tako daleč, kot je le močna zamera možna nekoga pognati!

Oče je vedel za njihova čustva. Hudo mu je bilo za Otroke, ki so tako čutili, a se je držal svoje odločitve in tistih svojih otrok, ki so igrali odraslost, saj so ti bili njemu podobni.

Njihov in Njegov razmislek je bil: »sama je tako hotela!«

Vendar so razmere, ki so Njo prisilile k odhodu, sami pomagali ustvarjati.

Predno smo se odpravili na pot iskati Mater v Neznano, je naš pogovor z Očetom bil, če si ga priznamo ali ne, moral biti nekaj takšnega - vsaj moj je (v) meni bil takšen!

Morda se bo komu tale moj zadnji stavek zdel čuden, vendar moram pojasniti, da je Moj Bog vedno z mano, vedno v meni, vedno pripravljen na pogovor.

- »Oče! Tako ne gre več! Otroci pogrešajo Mater - ponjo moraš…«
- »Sama je tako hotela… trmasta je, vse mora biti po njeno… zvečine se njenih misli ne da racionalno razumeti, njena čustva in nagoni so nedokazljivi, jaz pa vse njene temine ne vidim…. Težko je razumeti njeno intuicijo, saj ne temelji na dokazih….!
- »Oče, ne dovoli da naju vajin ponos pokonča…«
- »Mene ne bo poslušala… Pojdi Ti ponjo! Imaš moj blagoslov da jo pripelješ nazaj…

Toda pazi! Opozarjam te, da se je tam, kjer je (predvidevam da v Njenem Svetu, ki ga je sama ustvarila, kjer veljajo njena pravila) dobro skrila. Moja pravila tam ne veljajo ali pa le toliko, kolikor to sama dovoli in hoče…
Ko jo boš iskal, se ne drži splošnih pravil, ki bodo tam veljala (moja pripomba: ne glej na kanone lepote, kot jih ponuja Hollywood ali kot jih privzgoji kultura…). Zavedaj se, da se Mati pojavlja v nešteto fragmentih, večjih in manjših, da so popolnejši fragmenti (takšni s spominom na celoto!) zelo redki in da boš moral vsakokrat sam prepoznavati ta mozaik, zaupati le samemu sebi. Pri tem ti Ona ne bo pomagala, ker dvomi v vse in vsakogar - zanjo so vsi Moji agenti!
Postavila bo na tisoče ovir, da se boš ves polomil in odnehal preden ti uspe navezati stike z njo. Manjši kot so fragmenti - manj bolijo, ker je v njih manj Zavesti (Mene!), a oni te bodo zapletli v neskončne in brezupne boje z Njo! Od strani te bo opazovala, in ko se ti bo maščevala – se bo meni maščevala!

V mnogih življenjih se bo rodila pohabljena, mentalno zavrta. Njeni občutki zavrženosti jo bodo oblikovali, v lastno Bolečino jo bo Življenje materializiralo in njena forma v Njenem Svetu jo bo oblikovala. Govorila ji bo »vidiš, za lastnega Boga nisi privlačna, nevredna si ga, zato te je zavrgel in te dal Luciferju za deklo…«.
Njena življenja jo bodo oblikovala, težko ji boš sledil, še težje jo boš prepoznaval!
Bodi hkrati previden in nepreviden! Tako boš več videl in bolje zaznaval. 

Vso srečo…«

In smo odšli na pot, ne da bi vedeli kam ne kaj nas bo tam doletelo.

***

Materializacija v Materinem svetu je odslikava Prvotnih odnosov v Nebesih!
Odnosi, ki se tedaj niso mogli manifestirati (ali smeli zgoditi) so dobili svojo potrditev v Svetu, kjer tega, kar čutimo in potem tudi doživljamo, ni mogoče neskončno dolgo zanikati! Mora se manifestirati.

Manifestacija - tako se imenuje naš Svet – manifestira!

Dve stvari sta v Materinem svetu, ki ju Lucifer pri Materi Vsega v Vesolju najbolj prezira in sovraži: Manifestacija in lastna Volja.
Zato nas sovraži.

Sovraži nas povsod, kjer smo Materini, kjer smo se vrgli po Njej in kjer smo Njej podobni! In kjer Mati sebe sovraži, tudi nas ne more ljubiti, če smo njej podobni.

Kaj si Mati želi slišati…

Pravzaprav si vsaka žena od svojega moža želi slišati tole!
Draga moja žena: Rad te imam brezmejno, kot si tudi sama brezmejna in kot so tvoja čustva, z njimi pa tvoje misli, brezmejni. Sam si tvoje stanje predstavljam le tako, da je v tebi Želja - ki je brezmejna.

Rad imam vse v tebi; ne bojim se tvojih temačnih kotičkov in si želim, da me tja popelješ in mi poveš kako so ti nastali, česa se bojiš in mi dovoliš, da se jih dotaknem. Skratka – rad imam celotno Tebe! Tudi tam, kjer sebe ne sprejemaš, ali se sebe bojiš, tudi tam si moja! Tudi tam hočem biti s tabo, tudi tam bova skupaj našla pot iz groze na prosto, kjer ne bo več sramu, ker ne bo več nikogar, ki bi te puščal samo v tvoji otrplosti, da se sama spoprijemaš s strahovi in kaznuješ! Krivda, ki je glavni vir tvojega samo-kaznovanja nima pri tebi kaj delati, in tisti, ki jo je tja postavil zato, da se samo-kaznuješ do večnosti… mora stran, stran iz tebe, stran s tega Planeta, stran iz našega Vesolja, na rob večne Teme, kje nikomur ne bo več delal škode.
Draga moja – VSA si moja! Za vso tebe odgovarjam, in nikomur ne dovolim (tudi sebi ne!) da bi te izkoriščal, te izrabljal, s tabo še kako drugače grdo ravnal.
Morda vsega tega, kar sem naštel, še ne znam. Računam pa, da boš sprejela sebe tam, kjer se ne maraš, in mi pomagala razumeti kaj te tam boli!

V svojem življenju sem se naučil, da nihče ne more nekoga ljubiti bolj, kot sebe sovraži! Ta vrata potem ostanejo zaprta! Ljubezen trka na Sovraštvo, a sovraštvo vrat ne odpre.

Sovraštvo pravi: zakaj me ima nekdo rad tam, kjer sebi nisem sprejemljiva!? Je morda ta moški slep? Je neumen?
Verjeti moraš vsaj malo (za začetek!) vase, vame, v to da ti bom pomagal, da ta Želja v meni obstaja. Naj te spomnim: Želja je ženska, je Mati, je nekaj, kar je tvoje.
Jaz sem Željo v sebi ohranjal, za trenutke kot je tale! Da ti vrnem kar je tvojega, in da ti pokažem, da sem jo dobro čuval spravljeno v sebi, od tistega trenutka, ko si mi rekla:

»Hočem, da nekaj mojega ohraniš v sebi, ne glede na vode, reke in morja, da nič ne more odplaviti iz tebe kar ti bom zaupala v hrambo . nič! Jaz bom v mnogih življenjih pozabila na to, te tisočkrat preklela, zaradi različnih stvari, te krivila po resnici in po nedolžnem (obojega sem zmožna in sposobna, da se razumeva!). V tebi pogosto ne bo prepoznala dela sebe, ki ga čuvaš. Tudi tega bom preklela, ko me bo bolel….
Vse do trenutka, ko bom sposobna Željo vzeti nazaj k sebi, ji vdahniti Življenje, sebe z njo od znotraj izpolniti, da bo meni in vsem nam kazala smer.

Potem nas bo Želja vodila! Ona/Jaz bo povedala kam naj gremo, kako naj se razvijamo, kaj hočemo…. poskrbela bo(m) za vse nas!«
Želja mora biti VEDNO svobodna.