083_TEŽA TELESA

 

Telo je »knjižnica«. Je arhiv vseh izkušenj človeštva od Začetka pojavljanja v Materialnem svetu (Materinem svetu), do tega trenutka! Neznosna teža »Telesa«, ki bi jo lahko prevedli kot železno kroglo na verigi, oviro, mlinski kamen okrog vratu… je zavestna teža Duha, ki sprejme to Telo kot svojo lastno težo.
Gotovo je res tudi to, da nas ubije teža lastnega Telesa, ki nima kam in se nam zato obesi okrog vratu. Potem Telo (ne naš spiritualni del oz Duša) odreže vrv, da lahko splavamo v nebesa, nazaj k Očetu.

Toda v psihi, vsaj tistega dela človeštva, ki sebe ima za Kristjane, stoji, da je Jezus šel k Očetu s Telesom - Telo je vzel s sabo! 

Ta je potem vzorec Ideala, za katerim Krščanstvo stremi. Če se je zgodba v tej obliki obdržala in se ponavljala, to samo pomeni, da si je človek (in pripadajoče Telo), to izbralo za svojo Od-Rešitev: samo s Telesom smo celi. 

Zgodba gre še dlje. Telo je Materino! Telo v nas si želi, da nič, kar je Materinega ne bi bilo zavrženo, zapuščeno… torej vse, kar je Oče Materinega odrinil od sebe, in kar pridemo sem iskat…. naj ne bi bilo nikoli dokončno zapuščenega in izgubljenega.
V tem delu smo Materini! Ponjo se vračamo in Njen del v nas si želi Očeta! Želi si, da bi jo Oče razumel, ji pomagal (Njen del v nas si to želi!) in jo sprejel k sebi.

Nekateri si celo želimo, da bi Materi pokazal svojo Ljubezen tako, da bi sam prišel k Njej, jo objel in ostal tukaj z Njo. Mi pa skupaj z njima, ki sta Bog Oče in Mati Vsega v Vesolju. Mi smo NJUNI otroci.

Ne pa Izgubljena bitja ločenih Prvih Staršev, ki so obsojena na razklano bivanje v Vesolju; s Telesom tukaj, pri Njej, in brez njega – Tam, z Očetom!

Teža Telesa da nas ubija?
Nedvomno. Toda kdo bo Materi pomagal, če ne tisti, ki s(m)o sposobni posredovati med dvema polarnostma Vesolja, ki sta nas (z)gradili???
Zato prihajamo sem. Znova in znova...