082_NOSTALGIJA
domišljija je pa inteligenca obeh spolov.
Uničili ste mi mladost - kako si drznete!
Kdo se ne spomni te Gretine izjave!?
Nostalgijo izražamo na različne načine, vsak na svojega in tako jo tudi dojemamo.
Ta Gretin izbruh je dobro izhodišče za tisto, kar bi rad tu povedal.
Nostalgija je vsa v upanju, da bomo nekoč nekaj postali.
Tisto se potem redkokdaj zgodi, ker se nas večina zaradi praktičnosti zadovolji z nečim drugim. Kljub vsemu nas večina v začetku misli, da se nam bo v prihodnosti nekaj zgodilo, kar se potem ne.
Ta naša predstava o prihodnosti je vtkana v sedanjost! Sedanjo in preteklo sedanjost, saj smo v resnici ves čas v Sedanjosti.
Nostalgija ni za nami, nostalgija je še vsa pred nami!
Počutimo se, kot bi zdaj nostalgija ne bila več tako veličastna in popolna kot nekdanja, kot se je spomnimo, da je bila!
Današnja nostalgija se od pretekle razlikuje po tem, da ne zna tako lepo upati in si želeti, medtem ko smo si nekdaj (kar priznajmo si!) znali prekrasno zamišljati kaj da bomo in tudi kako bomo - zdaj pa tega ne znamo več!
Zdaj je eno samo razočaranje.
Madona, nekdo mora za to biti kriv! Oropani smo za nostalgijo, ukradli so nam jo... pogrešamo jo, ker pogrešamo upanje...
Komunisti so nam prodajali prihodnost za denar iz sedanjosti! V nič so vgrajevali našo trdno (najtrdnejšo!) valuto. Jemali so nam denar z sedanjosti in z njim gradili našo prihodnost, ki je ni bilo.
In še niso končali! Zdravstvo se nam pravkar ruši.
Kolikokrat bomo še reševali banke, zdravstvo, vse!
Zato nas zdaj moti, če se kdo posmehuje nostalgiji naše veličastne preteklosti. V resnici ta ni bila veličastna, le mi smo jo za tako naredili, ker smo jo takšno potrebovali.
Delali smo našo "staro" nostalgijo.
Kakšno nostalgijo pa lahko ima Greta!? Saj je še mlada… lahko bo še dostikrat razočarana, če bo preživela lastne gretenizme.
Namesto da bi si sami ustvarili sanje, krivimo nekoga drugega, da nam jih je ukradel in mu grozimo z maščevanjem.
Češ, zdaj vam bomo vrnili enako z enakim, naredili vam bomo to, kar ste vi nam naredili, ukradli vam bomo sanje in jih poteptali.
V resnici so jim to storili že njihovi starši, maščevali so se jim za svoje izgubljene sanje, in njim so njihovi starši naredili enako!
In tako naprej, skozi vso zgodovino človeštva.
Nostalgija pri vsaki generaciji ostane kot neko absurdno stanje duha, ki ni del sedanjosti, in ga je več spredaj (pred nami) kot zadaj (za nami).
V resnici je nostalgija samo prazen prostor v katerega se vseli maščevanje za izgubo nečesa, kar nikoli ni bilo in nikoli ne bo.
Takrat odrasli pridejo na plan s frazo »otroci so naša prihodnost«, ki pomeni: naši otroci nam bodo izborili NAŠO nostalgijo…
Sovraštvo je torej dedno! Svoj denar in blagoslov po smrti zapustiš tistemu, ki bo tvoje zamere, tvoje sovraštvo in tvojo maščevalnost neokrnjene podedoval in jih nesel naprej, da bo vse to živelo tudi ko tebe več ne bo.
Pri nas se to imenuje »tisočletne sanje« Slovencev, ki je samo nekakšno nedoločljivo stanje duha premaknjeno v prihodnost - ki je tudi nedoločljiva.
To je naše nadomestilo za resničnost Želje, ki umira v ljudeh. Te Želje se bojimo. Bojimo se, kam bi nas lahko popeljala, če bi se ji vdali.
Zato smo Slovenci izgubili državo (tisočletne sanje!) že takrat, ko smo jo leta 1991 ustanavljali.
Ustrašili smo se Svobode.
Ko odrasli zahtevajo od lastnih otrok naj se obnašajo odraslo in odgovorno, se - glej ga vraga! - sami pogosto začnejo obnašati otročje in neodgovorno.
Z menjavo generacij mislimo menjavo enih otrok z drugimi otroci. Generacije se menjajo, a v nobeni ne vidim staršev! Vidim samo otroke, ki generirajo ¨druge otroke. Ne zrastejo v ljudi!
Zrasti – pomeni postati odgovoren!
Vsebinsko tu prihaja do napak pri razumevanju funkcije staršev, očeta in matere, in družinskih odnosov, oz. vzgoje otrok.
Pa s tem ne mislim samo na naše zemeljske starše, na očete in matere tu, na Zemlji, temveč tudi na naše skupne Prve Starše v Nebesih! Na Boga in Mater VSEGA v Vesolju.
Ko torej tukaj zapišem ti dve funkciji, OČE IN MATI ter ju povežem z Začetkom ustvarjanja Vesolja, mislim s tem na ustvarjanje prvinskega vzorca Družine po katerem se človeštvo zgleduje.
Gre namreč za vzorec, za matrico izgrajevanja odnosov.
Mi, tukaj, samo ponavljamo Njuno zgodbo, s tem da jo manifestiramo. Materialni svet manifestira, in ker manifestira, je Manifestacija! Od tu ima ime.
Iz ponavljanja prvinskih odnosov črpamo tisto, kar je za nas, kot človeštvo, kasneje postalo matrica obnašanja.
In od tedaj dalje velja, da otroci slej ko prej vržejo svojim staršem v obraz iste zamere, ki smo jih mi svojčas, v Začetku, vsak posebej in skupaj kot generacija, očitali svojim staršem. Morda smo jih zamolčali, ker smo pač bili »lepo« vzgojeni in se zato nismo upirali. V tem primeru smo se vdali kulturi in navadam.
Ta zamera je konstanta.
Konstanta je zato, ker obstaja in ker je ponovitev neke zelo stare zamere.
Ostala bo z nami dokler bomo ponavljali vzorec, dokler ga ne bomo razrešili. Ponavljali ga bomo najprej kot otroci, nato še kot starši, ki svojo zamero s svojim obnašanjem shranimo v naših otrocih, da je ta zapis lahko večen v njih, s tem pa v vseh nas!
Dokler se ta vzorec ne razreši pri Začetku, kjer je nastal! Religija tu ne pomaga dosti, ker vzdržuje dogmo; nje ne zanima razrešitev notranjega konflikta v človeku in v človeštvu, ona ga ohranja in vzdržuje.
Rešitev pa obstaja.
Ta je v sposobnosti vsakega od nas, ki se prepozna v različnih vlogah. Kot otrok in kot odrasel! Nenazadnje smo mi sami nosilci Boga, ki v Manifestaciji odkriva sebe.
Živeti mnoga življenja pomeni živeti mnogo vlog, pomeni imeti izkušnjo vseh vlog, ki smo si jih v različnih življenjih nadeli.
Ta del naših izkušenj je zdaj ločen od zavesti. Praviloma se tudi ne spominjamo prejšnjih življenj, vendar so ta varno spravljena v Materiji! To je njena vloga.
Ko bo to potrebno, se bodo izkušnje iz prejšnjih življenje odprle sedanji zavesti, ker se bodo počutile sprejete, bodo del Zavesti. Kar je vedno bil tudi namen Stvarstva!
Živeti več življenj pomeni imeti tudi izkušnjo različnih vlog, ki smo si jih vsakokrat z rojstvom nadeli. To smo storili, da bi razumeli kako Stvarstvo deluje, in zakaj. Nekatere vloge ponavljamo, druge kreiramo nove in počasi dojemamo, da je naš Bog neskončen, in predvsem - da je Želja, ki nas prikliče sem, naša Mati!
Ona je tista, ki nas zvabi sem.
Mi smo polje njunih ljubezenskih srečanj in ta komunikacija naših Prvih Staršev v nas se imenuje - Življenje! Na ta način nismo le to, kar smo, smo tudi starši naših Prvih Staršev.
Zato nas zdaj moti, če se kdo posmehuje nostalgiji naše veličastne preteklosti. V resnici ta ni bila veličastna, le mi smo jo za tako naredili, ker smo jo takšno potrebovali.
Delali smo našo "staro" nostalgijo.
Veličastna je bila zato, ker smo si v njej znali tako visoko želeti.
Stara nostalgija je res bila dosti lepša od nostalgije zdaj, ki je razočaran spomin na našo lepo staro nostalgijo.
Jezni smo na tistega, ki omalovažuje našo staro nostalgijo! Pazite: ne pokvari nam življenja ne pokvari nam sedanjosti - pokvari nam nostalgijo! Pokvari pričakovanje! Sugerira nam resnico, da bomo pri tem ostali in bomo obtičali brez življenja takega kot si ga predstavljamo.
Nostalgijo pa imamo vedno po nečem, kar si ne predstavljamo. Zato je del mitologije in zato je pripravna, da nekdo z nami, z našo nostalgijo, manipulira.
Jezni smo na tistega, ki omalovažuje našo staro nostalgijo! Pazite: ne pokvari nam življenja ne pokvari nam sedanjosti - pokvari nam nostalgijo! Pokvari pričakovanje! Sugerira nam resnico, da bomo pri tem ostali in bomo obtičali brez življenja takega kot si ga predstavljamo.
Nostalgijo pa imamo vedno po nečem, kar si ne predstavljamo. Zato je del mitologije in zato je pripravna, da nekdo z nami, z našo nostalgijo, manipulira.
Kakšno nostalgijo pa lahko ima Greta!? Saj je še mlada… lahko bo še dostikrat razočarana, če bo preživela lastne gretenizme.
***
Namesto da bi si sami ustvarili sanje, krivimo nekoga drugega, da nam jih je ukradel in mu grozimo z maščevanjem.
Češ, zdaj vam bomo vrnili enako z enakim, naredili vam bomo to, kar ste vi nam naredili, ukradli vam bomo sanje in jih poteptali.
V resnici so jim to storili že njihovi starši, maščevali so se jim za svoje izgubljene sanje, in njim so njihovi starši naredili enako!
In tako naprej, skozi vso zgodovino človeštva.
Nostalgija pri vsaki generaciji ostane kot neko absurdno stanje duha, ki ni del sedanjosti, in ga je več spredaj (pred nami) kot zadaj (za nami).
V resnici je nostalgija samo prazen prostor v katerega se vseli maščevanje za izgubo nečesa, kar nikoli ni bilo in nikoli ne bo.
Takrat odrasli pridejo na plan s frazo »otroci so naša prihodnost«, ki pomeni: naši otroci nam bodo izborili NAŠO nostalgijo…
Sovraštvo je torej dedno! Svoj denar in blagoslov po smrti zapustiš tistemu, ki bo tvoje zamere, tvoje sovraštvo in tvojo maščevalnost neokrnjene podedoval in jih nesel naprej, da bo vse to živelo tudi ko tebe več ne bo.
Pri nas se to imenuje »tisočletne sanje« Slovencev, ki je samo nekakšno nedoločljivo stanje duha premaknjeno v prihodnost - ki je tudi nedoločljiva.
To je naše nadomestilo za resničnost Želje, ki umira v ljudeh. Te Želje se bojimo. Bojimo se, kam bi nas lahko popeljala, če bi se ji vdali.
Zato smo Slovenci izgubili državo (tisočletne sanje!) že takrat, ko smo jo leta 1991 ustanavljali.
Ustrašili smo se Svobode.
***
Ko odrasli zahtevajo od lastnih otrok naj se obnašajo odraslo in odgovorno, se - glej ga vraga! - sami pogosto začnejo obnašati otročje in neodgovorno.
Z menjavo generacij mislimo menjavo enih otrok z drugimi otroci. Generacije se menjajo, a v nobeni ne vidim staršev! Vidim samo otroke, ki generirajo ¨druge otroke. Ne zrastejo v ljudi!
Zrasti – pomeni postati odgovoren!
Vsebinsko tu prihaja do napak pri razumevanju funkcije staršev, očeta in matere, in družinskih odnosov, oz. vzgoje otrok.
Pa s tem ne mislim samo na naše zemeljske starše, na očete in matere tu, na Zemlji, temveč tudi na naše skupne Prve Starše v Nebesih! Na Boga in Mater VSEGA v Vesolju.
Ko torej tukaj zapišem ti dve funkciji, OČE IN MATI ter ju povežem z Začetkom ustvarjanja Vesolja, mislim s tem na ustvarjanje prvinskega vzorca Družine po katerem se človeštvo zgleduje.
Gre namreč za vzorec, za matrico izgrajevanja odnosov.
Mi, tukaj, samo ponavljamo Njuno zgodbo, s tem da jo manifestiramo. Materialni svet manifestira, in ker manifestira, je Manifestacija! Od tu ima ime.
Iz ponavljanja prvinskih odnosov črpamo tisto, kar je za nas, kot človeštvo, kasneje postalo matrica obnašanja.
In od tedaj dalje velja, da otroci slej ko prej vržejo svojim staršem v obraz iste zamere, ki smo jih mi svojčas, v Začetku, vsak posebej in skupaj kot generacija, očitali svojim staršem. Morda smo jih zamolčali, ker smo pač bili »lepo« vzgojeni in se zato nismo upirali. V tem primeru smo se vdali kulturi in navadam.
Ta zamera je konstanta.
Konstanta je zato, ker obstaja in ker je ponovitev neke zelo stare zamere.
Ostala bo z nami dokler bomo ponavljali vzorec, dokler ga ne bomo razrešili. Ponavljali ga bomo najprej kot otroci, nato še kot starši, ki svojo zamero s svojim obnašanjem shranimo v naših otrocih, da je ta zapis lahko večen v njih, s tem pa v vseh nas!
Dokler se ta vzorec ne razreši pri Začetku, kjer je nastal! Religija tu ne pomaga dosti, ker vzdržuje dogmo; nje ne zanima razrešitev notranjega konflikta v človeku in v človeštvu, ona ga ohranja in vzdržuje.
Rešitev pa obstaja.
Ta je v sposobnosti vsakega od nas, ki se prepozna v različnih vlogah. Kot otrok in kot odrasel! Nenazadnje smo mi sami nosilci Boga, ki v Manifestaciji odkriva sebe.
Živeti mnoga življenja pomeni živeti mnogo vlog, pomeni imeti izkušnjo vseh vlog, ki smo si jih v različnih življenjih nadeli.
Ta del naših izkušenj je zdaj ločen od zavesti. Praviloma se tudi ne spominjamo prejšnjih življenj, vendar so ta varno spravljena v Materiji! To je njena vloga.
Ko bo to potrebno, se bodo izkušnje iz prejšnjih življenje odprle sedanji zavesti, ker se bodo počutile sprejete, bodo del Zavesti. Kar je vedno bil tudi namen Stvarstva!
Živeti več življenj pomeni imeti tudi izkušnjo različnih vlog, ki smo si jih vsakokrat z rojstvom nadeli. To smo storili, da bi razumeli kako Stvarstvo deluje, in zakaj. Nekatere vloge ponavljamo, druge kreiramo nove in počasi dojemamo, da je naš Bog neskončen, in predvsem - da je Želja, ki nas prikliče sem, naša Mati!
Ona je tista, ki nas zvabi sem.
Mi smo polje njunih ljubezenskih srečanj in ta komunikacija naših Prvih Staršev v nas se imenuje - Življenje! Na ta način nismo le to, kar smo, smo tudi starši naših Prvih Staršev.
Teh zgledov, kjer v drugem uzremo sebe, ali pa morda le delček sebe, je zdaj v našem Svetu več kot dovolj.
To, da si morda tu in zdaj, v tem življenju, nismo všeč… samo dokazuje, da nas iz preteklosti nekaj zasleduje, nas preganja, kot bi nas imelo za starše in brez nas nima kam.
Bolj je nasilno, bolj je vsiljivo, bolj Stvarstvo priča o tem, da se mu s to poravnavo mudi!
Fragmenti nas samih, ki nas zdaj napadajo od zunaj, so zdaj že fragmenti fragmentov zavesti, ki sami - takšni kot so - ne morejo (pre)živeti. Zato »demonstrirajo« svoj obstoj, največkrat tudi neartikulirano in popolnoma brez občutka odgovornosti. Brez zavedanja celote.
Niti tega se ne zavedajo, kam spadajo, h komu. In če sploh kam spadajo.
Zdaj jih razžira ta dvom. Proti temu se ne znajo boriti drugače, kot da bolečino še nadalje fragmentirajo, mislijo, da bo s tem, ko jo razdrobijo v infinitezimalno majhne delce, ta laže obvladljiva, da bo sčasoma izginila, ne da bi sio jo kdorkoli prisvojil in zanjo prevzel Odgovornost.
Toda resničnost je drugačna - v Stvarstvu se ne nahaja nič, kar ne bi smelo obstajati ali kar bi bilo Vesolju odveč.
Vse je tukaj z namenom, vsaka stvar nekam spada, k nekomu teži, išče »starše« in išče Dom. Dom je pa za vsako bitje tam, kjer se to bitje dobro počuti!
Fragmenti nas samih, ki nas zdaj napadajo od zunaj, so zdaj že fragmenti fragmentov zavesti, ki sami - takšni kot so - ne morejo (pre)živeti. Zato »demonstrirajo« svoj obstoj, največkrat tudi neartikulirano in popolnoma brez občutka odgovornosti. Brez zavedanja celote.
Niti tega se ne zavedajo, kam spadajo, h komu. In če sploh kam spadajo.
Zdaj jih razžira ta dvom. Proti temu se ne znajo boriti drugače, kot da bolečino še nadalje fragmentirajo, mislijo, da bo s tem, ko jo razdrobijo v infinitezimalno majhne delce, ta laže obvladljiva, da bo sčasoma izginila, ne da bi sio jo kdorkoli prisvojil in zanjo prevzel Odgovornost.
Toda resničnost je drugačna - v Stvarstvu se ne nahaja nič, kar ne bi smelo obstajati ali kar bi bilo Vesolju odveč.
Vse je tukaj z namenom, vsaka stvar nekam spada, k nekomu teži, išče »starše« in išče Dom. Dom je pa za vsako bitje tam, kjer se to bitje dobro počuti!
Mesto Luciferju je na obrobju Vesolja, v ozkem pasu med Lučjo in Temo; ima premalo Luči, da bi bil z nami in preveč, da bi bil Tema!
To, kar se nam zdaj dogaja na Planetu, je manifestacija Božjega Namena: "vsakemu svoje, in vsak k svojim".
Luč k Luči - Tema k Temi!
Zdaj še niso vse stvari na pravem kraju, niso še vse našle svoj pravi Dom, mnogim namreč druga bitja pravico do svojega pravega Doma odrekajo. Na kratko povedano: ljudje v drugih ne vidijo sebe, ne predstavljajo si sebe na tujem položaju in zato tudi precejšen del Življenja (ki je pravzaprav njihovo), zavračajo, odrivajo od sebe.
Drugače sploh ne znajo (več) živeti! Celota, oz. tisto, kar imamo zdaj za »celoto« pa jih ne sprejme k sebi, saj noče prevzemati Odgovornosti za nekaj, kar je »tako grdega«, neciviliziranega, vsiljivega in nasilnega…
Resnica je nekje drugje! Resnica je, da se vse to zgoraj našteto obnaša drugače, ko je sprejeto, ko ni zapostavljeno, ko ve, da nekam spada in da ni tako obupno samo, brez očeta in matere, brez staršev.
S tem v zvezi moram poudariti, da večina ljudi ne loči med pojmoma "razvajanje" in "vzgoja". Zato pa večino priseljencev v EU predstavljajo horde razvajenih in nevzgojenih nasilnežev, ki bi jih moral nekdo najprej vzgojiti. Toda kdo bo to naredil, če pa je EU sama polna razvajenih in nevzgojenih, infantilnih pol-odraslih!?
Pojma »Dobro« in »Slabo«, sta samo opis našega emocionalnega stanja na lestvici Evolucije. Ali povedano z besedami nekega kolega komentatorja na TW:
"Vsi smo potomci žrtev in njihovih morilcev!"
Zdaj še niso vse stvari na pravem kraju, niso še vse našle svoj pravi Dom, mnogim namreč druga bitja pravico do svojega pravega Doma odrekajo. Na kratko povedano: ljudje v drugih ne vidijo sebe, ne predstavljajo si sebe na tujem položaju in zato tudi precejšen del Življenja (ki je pravzaprav njihovo), zavračajo, odrivajo od sebe.
Drugače sploh ne znajo (več) živeti! Celota, oz. tisto, kar imamo zdaj za »celoto« pa jih ne sprejme k sebi, saj noče prevzemati Odgovornosti za nekaj, kar je »tako grdega«, neciviliziranega, vsiljivega in nasilnega…
Resnica je nekje drugje! Resnica je, da se vse to zgoraj našteto obnaša drugače, ko je sprejeto, ko ni zapostavljeno, ko ve, da nekam spada in da ni tako obupno samo, brez očeta in matere, brez staršev.
S tem v zvezi moram poudariti, da večina ljudi ne loči med pojmoma "razvajanje" in "vzgoja". Zato pa večino priseljencev v EU predstavljajo horde razvajenih in nevzgojenih nasilnežev, ki bi jih moral nekdo najprej vzgojiti. Toda kdo bo to naredil, če pa je EU sama polna razvajenih in nevzgojenih, infantilnih pol-odraslih!?
Pojma »Dobro« in »Slabo«, sta samo opis našega emocionalnega stanja na lestvici Evolucije. Ali povedano z besedami nekega kolega komentatorja na TW:
"Vsi smo potomci žrtev in njihovih morilcev!"
Jaz bi dodal še:
V večji Shemi stvari lahko popolnoma zaupaš le svojemu bivšemu morilcu.
Zato so tudi oznake, s katerimi se obmetavamo, samo stvar neke igre, ki želi iz Stvarstva izločiti nekaj, kar iz Stvarstva ne more pobegniti. Zato se zdaj tukaj manifestira in se nam - v neki obliki – maščuje! S tem, da je pojem "maščevanja" tu neprimeren, saj gre za komuniciranje med človeštvom in Stvarstvom! Če nam Stvarstvo želi nekaj povedati, in če je to potem podobno "maščevanju"... bi najprej morali pomisliti kaj želi Stvarstvo povedati in kako mi na to reagiramo.
Zato so tudi oznake, s katerimi se obmetavamo, samo stvar neke igre, ki želi iz Stvarstva izločiti nekaj, kar iz Stvarstva ne more pobegniti. Zato se zdaj tukaj manifestira in se nam - v neki obliki – maščuje! S tem, da je pojem "maščevanja" tu neprimeren, saj gre za komuniciranje med človeštvom in Stvarstvom! Če nam Stvarstvo želi nekaj povedati, in če je to potem podobno "maščevanju"... bi najprej morali pomisliti kaj želi Stvarstvo povedati in kako mi na to reagiramo.
Stvarstvo je inteligentno, mi pa smo inteligentni le, ko smo sami del Stvarstva. Ko slišimo tisti del sebe, ki je od Stvarstva - slišimo Stvarstvo!
***
Komentarji
Objavite komentar