052_MIT O NUJNOSTI OHRANJANJA IN VZDRŽEVANJA MITOLOGIJ

Zelo nerad druge postavljam pred odločitev naj z mano stopijo v tistih »90% neznanega«, ki nas obdaja in ki zame predstavlja miselno območje zavesti NIKOLI POSTAVLJENIH VPRAŠANJ!

A bojim se, da nam Stvarstvo prav to zdaj pripravlja. To dogajanje je pravzaprav že v teku in se mu ne bomo mogli izogniti. Ne tokrat ne še enkrat ne vsakokrat... kot smo se mu do zdaj!

Preden se ta Zgodba odvije do konca, bomo vsi vedeli zakaj je tako, zakaj se je vse zgodilo, kot se je, zakaj obstajamo in zakaj ni šlo drugače (s tem mislim naša zgodovina), kot je šlo. 

Ker, če bi lahko šlo drugače - bi tudi šlo. Očitno, drugače ni šlo.

Tisti del nas, ki je materialen, to je naše telo in posledično Telo, ki je Zavest Materije…), je zgoščena informacija Vesolja. Mi pa jo prihajamo sem brat, vsakokrat, ko se rodimo na ta Planet.

To nas pravzaprav privede sem. Rodimo se torej z nekim namenom, utelesimo se zaradi Namena.

Materija = zgoščena informacija (gosta Svetloba!), in ta svet je 3D svet! Pomemben je za spoznavanje Božjega Namena.

Ker nerad koga silim k nečemu, kar sam noče, se bom pač omejil na podajanje svojih misli in ne na obljubo neke "nove religije", znanstvene teorije, kulta ali drugega, recimo ideologije.
Drugi pa bodo oz. boste zase in posledično za druge storili to, kar boste čutili, da si upate, si želite (če niste Želje zatrli do konca), zmorete, ali hočete.

Mimo tega pa naš prihodnji razvoj ne bo šel.

Nekateri bodo temu rekli "prilagajanje", drugi prisila, tretji bodo pa pravilno ugotovoli, da gre za učenje iz naše največje Knjižnice Življenja, kjer so zapisane prav vse izkušnje celotnega človeštva, kar jih je kdaj ljudi živelo na tem Planetu! In tukaj niso samo hodili in se sprehajali ter delali škodo, ampak so predvsem živeli, čutili, spoznavali, trpeli, hrepeneli... in ustvarjali.

Včasih so se zavedali, da Mati Zemlja hrepeni skupaj z njimi v njihovem telesu, in Telesu, ki je tisti del zavesti, ki je skrit v trdnem delu nas. To je tisti del nas, ki zboli, ki nosi našo težko, in ki nosi težo Vesolja skupaj z nami! Ki ga pa, potem, ko se ne zna več obnavljati, zapustimo in se vrnemo tja, od koder smo prišli.

Pa se kljub temu spet vračamo sem! Očitno prihajamo po nekaj, kar tu zapustimo, toda v sebi vemo, da je tudi to naše; pravzaprav vemo, da smo to mi sami, in da brez tega ne moremo.

Življenje ve, da si sami izbiramo tiste fragmente, ki so nam bolj povšeči... ampak Materija (to je Materija, ki je oživljena v telo!) te površnosti zdaj ne dopušča več!

Preveč Zavesti je vdrlo sem, da bi se Materija po vsem tem času, zadovoljila s tako malo, kot je le nekaj let "človeškega" življenja, morda brez bolezni in brezštevilnih drugih nadlog, s katerimi se človeštvo samo kaznuje!

Kajti, toliko zdaj zmoremo, zadnje čase pa še tega ne več.

Ker Materija ni mrtva, ker ni neživa - je samo sita in naveličana naše brezbrižnosti in sanjanja v tem stanju skoraj popolne odsotnosti zavesti - hoče več!

Ona je tista, ki v nas hoče več! Mi smo pa v njej - vsaj tako je videti - omagali. Zadovoljni bi bili že s tistim, kar smo pred epidemijo imeli, ko nismo bili zadovoljni.

Stvarstvo zdaj zahteva srečanje s svojim Stvarnikom. ZAHTEVA srečanje s Stvarnikom! 

Postavlja mu vprašanja, ki se jim mi izogibamo. Telo bo prevzelo vlogo "razmišljanja", medtem ko bo naš spiritualni del (naši možgani, naš Intelekt, oz. spiritualno polarizirana civilizacija) telebnil na tla; in če Telo ne bo ujelo naših miožganov pri padcu - se sami od sebe ne bodo nikdar pobrali, ne našli svoje nove vloge v Stvarstvu!

Njihova naloga je biti v službi Telesa.

Človeško bitje, človek, je tukaj posrednik! S tem ko živimo življenje in nabiramo izkušnje, prenašamo informacije iz tega sveta, torej vsega, kar vsakokrat tukaj kopičimo in zapustimo, ko gremo nazaj k našemu Očetu. A to storimo tako, da telo vrnemo Materi, zabrišemo ji ga v obraz, rekoč: Na, tu imaš zdaj svoje darilo! Ne potrebujemo ga, ker je staro in utrujeno... mi gremo na lepše!

Na kratko: k Očetu se vedno znova vrnemo BREZ MATERINE PROŠNJE,

sem pa se vedno znova vračamo ponjo.