051_O IDEALIZIRANJU ŽRTVE

ALEŠ ERNECL:

"Ne pravim da si delavci ne zaslužijo svojega praznika, je pa prav 1. maj praznik marksistične zablode in prefokusacije na funkcijo delavca v proizv. procesu, ki je še danes motivacija vsem, ki razumejo le svoje interese, s šefom pa niti sočutja niso sposobni razviti."

****

Mnogi med nami so nagnjeni k idealiziranju pojma Žrtve.

S tem naredimo žrtve za infantilne, in zato ostanejo za vedno žrtve. Nikoli ne zrastejo, kot bi zrasel otrok v normalnem, ljubečem okolju.

Mučitelj/žrtev - je predvsem odnos!
To je ena in ista oseba, izgubljena v času, ki se spopada sama s sabo. Pravzaprav igra dvojno vlogo!


In ker - tako kot pravi Ernecl - ni sposobna najti sočutja do same sebe (delavski razred ne sočustvuje z gospodarjem, ker tega ni sposoben!) postane ta boj večen!
Komunizem je pa izmišljotina.
Ne more nastati ali se obdržati kot stabilen družbeni red. Zato je religija!
Obsojen je na to, da bo ostal religija, ker ubije Očeta (očeta-gospodarja) in ne vzpostavlja odnosa z njim.
Znova in znova ga ritualno ubija že potem, ko so ga fizično ubili. In zaradi umora lastne prihodnosti zato sami ne morejo postati "oče-gospodar".

Tu namreč umanjka evolucija emocij. Napredek JE ves v evoluciji emocij.
Napredujemo namreč lahko samo toliko, kolikor napredujemo emocionalno. Če naše emocije ne napredujejo - mi ne napredujemo!
Če pa ne napredujejo, potem zaostajamo. Zaostajamo kot osebe in kot družba!

Morda še tole v pojasnilo: Med maščevanjem in Pravico obstaja velikanska razlika, ali z drugimi besedami: med Revolucijo in Pravom je velika razlika. In ta je bistvena za naše razmišljanje, za naše življenje in razvoj.
Tisto, čemur pri nas rečemo "kontinuiteta", pa ni kontinuiteta (z njo pa razvoj) emocij. Pri nas gre preprosto za nadaljevanje zaostalosti.
Za nadaljevanje diktature in ponavljanje.

Medtem se naše emocije ne izražajo - ker se mi ne izražamo! Ne smemo se. S tem bi ogrozili religijo komunizma, razdrli bi dogmo (Manifest), tega pa se ne sme početi v družbi kakršna je naša.
Zato tukaj NI napredka. Samo ponavljamo se.
Kot družba smo še vedno v letu 1945 in strah nas je komunističnih pogromov in komunističnega parazitizma, zaradi katerega nič ni moje, tvoje... ampak vse pripada "našim". Z nami vred!

Epidemija bo morda malo pomagala, saj tako lahko strah vsaj delno "osmislimo" (ga izrazimo), ker je to začasno dovoljeno, dokler ne zadene ob bistvo slovenskega Strahu, ki pa je v povezavi z letom 1945! ). Ta strah zdaj obstaja paralelno z našim resničnim strahom starejšega izvora kot pa je epidemija (strah pred smrtjo in invalidnostjo). Kasnejše predelave in priredbe so samo izogibanje in bežanje od originalnega strahu.
Proslavljanje zmag (ponos, udinjanje režimu, ovajanje...) so samo postavljanje živobarvnih kulis okrog sive in mrke resničnosti - z epidemijo pa so te proslave vse manj prepričljive!

Pa recimo, da je tale epidemija samo nadomestno izražanje strahu pred komunističnimi pogromi leta 1945 - in še za strah vseh tistih let, ki so sledila. Ki še trajajo.

Trajala bodo, dokler Pravica tega ne uredi. 

Za zdaj slabo kaže, ker nam pravni red (kolikor ga je sploh kaj bilo) razpada. Pravo nam zdaj nadomešča Revolucija. Pravo je tisto, ki mora definirati kaj je kriminal, medtem pa Revolucija kriminal spodbuja, ko ji ta služi! Tedaj pranje denarja, korupcija, poneumljanje po RTV... služijo Revoluciji »v boju proti notranjemu sovražniku«.

In je to ne le dovoljeno ampak celo zapovedano. Prikrivanje revolucionarnega kriminala je glavna naloga ugrabljene države!

Odkrivanje revolucionarnega kriminala je strogo prepovedano.

Tukaj je bavconščina izrinila Pravo, mi pravnega sistema nismo videli že od Kraljevine Jugoslavije sem.

Krivo je torej nadomeščanje Prava z Revolucijo. Drugje je pa kaj drugega, drugje so druge privzgojene "Krivde", ki jih vsilijo otrokom v osnovni šoli z namenom, da mu vzamejo NJEGOV čas in njegov svet, in njegovo življenje nadomestijo z "našo" ideologijo (religijo), ki ji bo zvesto sledil in ji služil. Postal bo njena žrtev.
Njegovo življenje ne bo več vredno imena ŽIVLJENJE.
Ne bo ga živel - bo pa plačeval najemnino zanj!

Toda: obdobje zablode človeštva, češ da življenje ni naše, se zdaj končuje!
Ni ga "cepiva", ki bi komunizem naredilo za normalen! Telo namreč ne prenaša LAŽI. In zakaj je režimom toliko do tega da idealizirajo pojem »žrtve«?
Zato, ker z institucionaliziranjem pojma žrtve (idealiziranjem žrtve), laže manipulirajo z nami. Kajti Žrtev ni samo žrtev, je predvsem naš odnos do inštitucije žrtve, kot pojma, ki nam jo družba ponuja!

In ta ni resničen, temveč je idealiziran. Kar pomeni, da je neresničen v obe smeri: v njenem povzdigovanju in poniževanju.
Sovražnikove žrtve so nevredne pokopa, naše so pa oh-in-sploh! Pa čeprav so morda čisto navadni morilci

Inštitucija žrtve vnaprej predpiše kako se z žrtvijo ravna po smrti, in te indoktrinacije so otroci deležni že v osnovni šoli! Tako potem družba pripravi nove žrtve, da same rinejo v prepad. Same se ponujajo za višje cilje, ker ni višjega cilja kot je žrtvovati se za...

- višje cilje! Ni ga višjega cilja kot je višji cilj!

Žrtev je naučena, da sama skoči Luciferju v žep! Lucifer jo pripravi do tega, da se žrtev sama hoče žrtvovati.
Tisti, ki pravijo, da so do tega privedle razmere, hkrati tudi pozabijo povedati, da sami ustvarjajo takšne razmere. Ko poslušaš televizijo - se vse zgodi samo! »Zgodilo se je…« tako pravijo.

Če ne verjamete, poglejte okrog sebe, po EU (v ZDA in drugje po svetu...) pa boste videli, da se zdaj prav to dogaja. Pravo izginja, nadomešča ga politično odločanje, revolucionarno (bavconsko) pravo.

Ljudje vzklikajo norosti, ji nazdravljajo in jo pozdravljajo z: "dobrodošla, Norost!"