039_KDO KOMU ZA KAJ ODGOVARJA

 
Če lahko kaj pripomnim k debati okrog tega Ali Bog je ali Boga ni… bom rekel:
Namesto debate o tem ali Bog je ali ni, mu najprej dovolite, da tu sploh preživi. Potem tudi bo.

Sicer je tako, kot v smešnici, ko so vaščana vprašali, če se je v njihovi vasi rodil kak velik človek, pa jim je odgovoril: pri nas se vsi rodijo majhni.
Ateisti niso brez boga oz. "brezbožni"! Le v drugačnega boga verujejo. Imenuje se - ideologija!
Vendar pa ne za svojega boga ne za svoja dejanja, ki so baje od njega spodbujena, celo zaukazana - ne odgovarjajo. Oni namreč ločujejo dejanja od samih sebe.
Kar je pravzaprav definicija Neodgovornosti.

Rekel bi, da velja Bog tu kot izgovor! Za to ga molijo, zato vanj verujejo, zato ga imajo.
To ne velja le za »vernike« v ideologijo ("veliko idejo"), velja tudi za vse vernike v vse religije. Vsi ločujejo svoja dejanja od samih sebe.
Enako ločujejo Boga od sebe: mi smo tu, On je »tam«, in je nedosegljiv.
Potem nam svečeniki (posvečeni razlagalci neke doktrine) razlagajo Manifest in Sv. Pismo, in nam povedo kaj je Bog mislil.

A Bog ni ne ideologija ne religija. 
Bog tudi ne sovraži ateistov in se jih ne boji. Zakaj bi se jih bal?! To bi pomenilo, da dvomi vase in da še sam ne verjame da obstaja.

Moj Bog ne dvomi vase. Ve, da je.
Prej bi rekel, da ateisti dvomijo vase, oni ne vedo, če so. 

Moj Bog bi ateistom pomagal tako, da bi jih prosil naj že nehajo dvomiti vase, ker ga to najbolj prizadeva.
Ne bi se jim pa vsiljeval kot nadomestek za ideologijo ali religijo. Prej je res narobe: da se ideologija in religija vsiljujeta kot nadomestek za Boga.
Surogate človeštvo potrebuje, ker ljudje izgubljajo sami sebe.

Religija in ideologija sta nadomestek za nas same. Ekstaza spoznanja je prav v tem, da najdeš sebe pod nesnago, ki se je tisočletja nabirala na nas in prekrila človečnost. In s to nesnago se zdaj radi postavljamo pred drugimi!

Jaz odgovarjam za Mojega Boga, odgovarjam za vse, kar je kadarkoli komurkoli kaj žalega storil. In storil je mnogo tega!
Tako, kot starši odgovarjajo za vse razbite šipe v sosedstvu, ki jih je njihov otrok med igro razbil, tako jaz odgovarjam za to, kar je Moj Bog kdaj storil Zemlji. Ni vedno vedel kaj počne, bil je otrok. Ni imel ne očeta ne mame, da bi mu povedala kaj naj naredi, kaj je prav in kaj narobe. 

Mi smo zdaj njegov starši, ki jih ni imel!

In tako, kot imamo mi cel kup zamer do lastnih staršev, ima tudi On pravico nam zameriti, da mu nekaterih stvari nismo povedali, ga podučili in mu razložili... ker nas ni slišal!

Mi mu edini lahko povemo, kaj je prav in kaj narobe. To odrasli in odgovorni ljudje počnejo.

Jaz nisem več otrok. Odrasel sem in se zavedam svoje Odgovornosti.Moj Bog mi pogosto pravi: vsakemu svoje! Meni moja Odgovornost -vam vaša! 

Po tem vidim da raste.

Vprašajte sebe, če si upate biti odgovorni za vašega Boga, kot sem jaz odgovoren za svojega! Za Boga, v katerega verjamete ali za idejo, ki vas vodi in vanjo verjamete. Kdorkoli že vaš Bog je ali kakršnakoli je ideja v katero verujete!

Morda še tole: podoben odnos (sram in/ali ponos) najdemo pri človeštvu, ko gleda na svojo zgodovino, na pretekle dogodke. Nekatere narode je sram, drugi so ponosni, vendar je to na koncu eno in isto. Ponos samo prekrije sramoto in je zato pokrov za vse tisto, česar bi se lahko sramovali, pa smo zato, da se ne bi sramovali, raje ponosni.
Gledati v lastno zgodovino brez pokrova... nam omogoča drugačen pogled od tistega, kar nam inštitucije ponujajo! Ponujajo nam pa - Mitologijo.

Zato si je treba odobravanje požiga katedrale Notre Dame de Paris, kot je ob tej priložnosti storil nek švedski profesor, ko je vzkliknil "končno!", razlagati kot uničevanje lastne zgodovine, brisanje sledi za sabo, ukinitev obstoja zavesti o svoji preteklosti, oz. vse to pomeni samo administrativno brisanje "Krivde" celotnega naroda, da ne rečem človeštva!

V podobnem izživljanju nad simboli lastne zgodovine zdaj živijo različni deli civilizirnega sveta. Kot bi jih bilo sram, da so civilizirani in jih je sram tudi tega, kako so postali civilizirani.

Včasih se je Krivda navidezno pogreznila v neznano z ritualom žrtvovanja izbrane žrtve, ali manjšin, ki so prevzemali vlogo žrtve. Te so pobili, potem pa živeli naprej. 
Danes ogromne mase "pivnajo" Krivdo stoletij in tisočletij z namenom, da bi se zmanjšala. Krivda je naporen BOG, ki ga je težko zadovoljiti.

Zažigajo, grozijo, ubijajo... mislijo, da bodo Krivdo zdaj le izžgali, jo spodili s Planeta, a pri tem pozabljajo, da niso prvi s to idejo. Predvsem pa ne razumejo, da Krivde tako ne bodo uničili, le preselili jo bodo iz preteklosti v sedanjost, in jo v sedanjosti razširili tako, da nas bo izrinila od tu. 

Vsa tista umetniška dela preteklosti, ki so nam zapustila abecedo razumevanja Zgodbe človeških življenj (v seštevku so to Zgodovina) z namenom sprejeti tisto kar smo bili, in da bi nam služila pri razumevanju nas samih zdaj - so zdaj pripravljeni uničiti, ker Zgodba, ki nam jo pripovedujejo ta velika umetniška dela človeštva iz preteklosti - boli.

Uničuješ staro katedralo, nove katedrale pa ne zgradiš! Potem začneš brisati še ljudi. Novih pa ne rodiš več. V Krivdo se namreč nihče rad ne rojeva, ker Krivda ne zna odpuščati.

Na koncu bomo zadevo pripeljali do tega, da bomo za Življenje prosili tistega, ki ga je ustvaril. Če prej ne, bomo tedaj videli kdo v koga in v kaj verjame.