035_EDIPALIZACIJA ČLOVEŠTVA

Človeštvo se nahaja v prededipalni fazi razvoja (patriarhalna družba je božji Sin, ker je človeštvo Božje Srce), medtem ko je Bog - Oče!

Zdravih konfliktov, potrebnih za proces edipalizacije, pa med akterji ni!

Če ni zdravega konflikta med "starim" in  "mladim", to pa je odnos kot upor sina očetovemu dojemanju njegovega (sinovega) sveta, se edipalizacija ne more zgoditi. Edipalizacija je lahko le individualni proces in ne more biti masovni dogodek.

Poenostavljeno: človeštvo je sin, ki živi s samohranilko.

Ergo: socializem, v najboljšem primeru.
Sicer pa kanibalizem, kot bolj "razvita" faza socializma, oz. samohranilstva.

Tam, kjer se konflikt (v resnici pa odnos) ne odvija vertikalno (rast!), se prenese na horizontalne odnose, kot so tekmovanje, prerivanje in izrivanje iz občestva.

Trenutno je ta svet v samomorilni fazi (self-hatred), saj je sprejemanje "sovražnika" (odprte meje) na svoj dom, brez razmisleka o posledicah in brez možnosti obrambe (prepovedujejo nam, da bi se branili) enako samomoru.

Niti upora proti temu še ni! Kar pomeni, da smo brez imunskega sistema in imunosti. Kje je še možnost za razumevanje dogodkov in integracijo ljudi nazaj v Sv.Družino!

Začetna napaka je bila v kategorični prepovedi približevanja bogu (Očetu). Napaka je v tem, da se v Začetku ni smelo dvomiti v Njegovo Avtoriteto. Jasno je, da to na dolgi rok pripelje v Revolucijo boljševiškega tipa, saj se razvoj takih (prepovedanih) odnosov nima kam drugam razvijati. 

Drugega prostora za razvoj, kot umor Avtoritete (Boga, Carja in njegove družine...) v takšni postavitvi in pri takšnem razumevanju stvarnosti, sploh ni.

Manjkajoči odnos (Resnice) ni mogoče nadomestiti s simboličnim dejanjem (odnosom) kot je denimo Revolucija. Kar ni Resnica - je Laž!
In revolucija je »fejk« edipalizacija!

Zato je to tudi »fejk« odraščanje individuuma (prej bo razumel in sprejel ideologijo, kot lastnega očeta!), v bistvu pa gre pri tem za institucionalizirano zavračanje Odgovornosti, in v stanju pomanjkanja odgovornosti - za ustvarjanje Krivde! Zato revolucija mora imeti sovražnika. Če ga ni, si ga pa ustvari. Krivdo mora nekdo nositi naprej!

Revoluciji sledi »fejk« re-kreacija (poustvarjanje) Začetnega odnosa (z veliko začetnico, ker gre za Začetek v Vesolju), v katerem ne smem podvomiti v Avtoriteto, ki me je ustvarila (tedaj niti ne pomislim, da sem se sam ustvaril... ker bi to za sabo potegnilo kup stvari, na katere nisem pripravljen, zato pa ne pomislim na kaj takega) le da je zdaj ta »fejk« Avtoriteta. "Fejk" je zato, ker jo boli kurec (se opravičujem, ker ne znam drugače izraziti svoj gnus do zavrnitve Odgovornosti - pri absolutni oblasti? - sem se pa vsaj potrudil da sem kurec napisal po slovensko), koliko otrok naj pobije (abortus, evtanazija, genocid, načrtno ustvarjanje pomanjkanja, lakote ipd. kot grožnja za neposlušnost….).

Kaj to kaže?

Predvsem kaže na pomanjkanje lastne predstave o tem, kaj pomeni odgovoren odnos med člani družine. V nadaljevanju pa v družbi oz. v neki družbeni ureditvi, ki živi po nekakšnih dogovorjenih pravilih.

Kot ste najbrž že sami opazili, imamo pri nas grozen problem z definicijami pojmov in razlaganjem dogodkov.
 

Recimo: je kdo vprašal kučana naj javno na RTV pojasni definicijo Demokracije? Kaj to je, kako si jo predstavlja. Če jo že dela, naj jo pove, naj razloži njen namen.

Pravni red. Ustava. Avtonomija države. Narod. Patriotizem, domoljubje, pravičnost, svoboda... Ja, Svoboda!

Naši politiki vsak dan opletajo s temi izrazi, nimajo pa niti najmanjšega pojma kaj ti pomenijo. 

Pametnejša od njih je miss Sveta, ki odgovori novinarjem, ko jo vprašajo po njeni največji želji, ona pa odgovori: Mir na svetu! In da ne bi bilo lakote...

Stavim, da bi znala povedati, kako si to predstavlja. Brez težav! In nima omejitev navzgor.
Politiki jih pa imajo, ker so brez domišljije.

Oni ne znajo niti definicij posameznih pojmov (prosim lepo: že napisanih definicij z Wikipedije denimo!)!, ne poznajo okusa, ne vsebine teh pojmov, ker jih sami še nikdar niso okusili. Pa o njih govorijo...

Za začetek, lekcija 1: Sladoled ni krompir!

Lekcija 2: nikoli ne obrni hrbta Vzroku težav. Religija (re-ligija) pomeni: Povezuj se z Začetkom in ga vedno znova ocenjuj skozi oči novih izkušenj.

Lekcija 3: IMEJ IZKUŠNJE!

Lekcija 4: Ta, ki ti prepoveduje imeti lastno izkušnjo, potem pa izražati jo – ima slab namen.

Lekcija 5: Bog ima Dober Namen.

Ampak o tem pač nimaš izkušnje, kenede!? Zakaj pa ne?

A o revoluciji jo pa imaš? Njej verjameš – Bogu ne verjameš. Če pa mu verjameš, je to nekdo drug, in ne Bog... Kako zdaj to!?

Še enkrat si preberi Lekcijo 3! Imej lastno izkušnjo. Izkušnje iz knjig so tuje izkušnje, in življenje po tujih izkušnjah kot da so tvoje, se imenuje »predsodek«. Zdaj človeštvo živi po predsodkih. Ko Bog gleda človeštvo, vidi posledice tega kar nam je storil. In nas razume! Vidi svojo vlogo v vsem.

Poglejmo, kako je funkcionirala Avtoriteta v Božji Družini na Začetku.

S prepovedmi. Tako kot mi zdaj.

Zakaj? Ker tedaj ni bilo izkušenj, pa navodil tudi ne. Bog ni imel očeta, ne mame. Nihče mu ni mogel reči kaj sme, česa ne sme. 

Življenje je bilo novo, bilo je ustvarjeno in vsa bitja so bili fragmenti istega Boga. Le z omejeno zavestjo, kolikor se je je dalo nositi. Vprašanj je bilo več kot odgovorov.

Potem so se vsi učili, pač glede na izkušnjo sebe, postavljenih v okolje, v katerem smo se kot fragmenti istega Boga znašli. Vsak s svojo specializirano zavestjo!

Starejši so imeli več izkušenj, mlajši oz. novi - pa manj. Zato je bilo treba vzpostaviti neko hierarhijo in spoštovati neko avtoriteto, zaradi lastne varnosti.

V peskovniku je bilo vseh sort dogodkov, od tega da so eni not srali in scali, do tega, da so se drugi želeli igrati, pa jim je smrdelo in so zato s kanglico in lopatko sralce po glavi!

Želja je bilo mnogo, znanja pa bolj malo, ker še ni bilo dovolj izkušenj. Pa še znanje, kar ga je bilo, je bilo omejeno na določene kroge.

Skupaj z avtoriteto gre odgovornost, in pri Bogu je to - Odgovornost!

Skratka, Začetni vzorec (vzorec iz Začetka) je odtis (matrica), ki pravi: ne smem kljubovati avtoriteti.

Avtoriteti, z veliko začetnico pa sploh ne! Ker je vrhovna avtoriteta.

Mati, ki je Želja po vsebini (in to Bog-Želja!) iz katere je nastalo VSE, se s takšnim načinom ni strinjala. Želja nima rada, ko jo kaj ovira.

Otroci so pa po naravi Oče in Mati skupaj, spravljena v otroka, plus svoj lastni potencial novega bitja, ki jim ga Mati vgradi, za na pot, da se lahko mali znajde v novem svetu! To je Lastna Volja. Možnost osebne evolucije. Odpravljanje napak "popolnosti" stvaritve.

In potem... Lastna Volja, ki hoče biti svobodna... kljubuje avtoriteti! To je matrica za razumevanje Stvarstva.

Na eni strani Popolnost, ki se ne uči, ker ji ni treba, ker je po njenem vse tako kot je dobro, in bo vedno tako, če se bomo držali zapovedi in pravil… 

na drugi strani pa Mati, ki pravi: kar je ustvarjeno, se lahko uči! In ko se uči – raste v sebi, se razvija, zaveda sebe, na popolnoma nove načine in si tako razširja svoj življenjski prostor, da ne rečem svoj Univerzum (dojemanje vsega ustvarjenega).

Skratka: nepopolnost se lahko uči, Popolnost pa ostaja popolna in zabita. In neodgovorna.

Iz tega lahko sami ekstrapolirate posledice, te imamo pred očmi, saj je Svet v katerem živimo v principu (po namenu, ki ga je ustvaril), manifestacija odnosov. In sicer VSEH odnosov, ki se drugje (v nemanifestiranem svetu) niso mogli zgoditi. Tu pa se jim ne moremo izogniti (hvalabogu!).

Po Izgonu iz Raja (v bistvu je Mati imela takega fejk odnosa polne kufre, in je zato odšla… Zapustila družino!) se je konflikt re-kreiral (poustvaril) tam, kjer se je lahko! Zato Svet, ki mu rečemo Manifestacija. Manifestacija - manifestira!

Kjer mu nekdo potem očita "sovražni govor" in ga prepove, naj si posledice sam pripiše. Svet je manifestiral to, kar je.

Težava je v tem, da je za otroci, ki so ji sledili potem, ko je odšla (hoteli so k Materi, ker so jo potrebovali), šli kmalu za tem tudi Očetovi maščevalci, z izgovorom, da jim gredo pomagat. To so tisti, ki so celotno človeško zgodovino vodili ta svet.

Očetu so rekli, da jim gredo pomagat… a so se v resnici šli maščevat Materi in ubijat Njen Svet! 
To zdaj imamo tu, lahko si nazorno pogledamo, kakšen je bil njihov namen od začetka, Še preden so prišli sem.
To so "spiritualneži", polarizirani na Očetovo (moško) stran vesolja, ukazovalni, posnemajo Očeta kot so ga sami videli v začetku: popolnega, nepopustiljivega, jeznega na Mater... in ga posnemajo! 

Upravljajo s tem Svetom, ne da bi ga razumeli, Ker niso v stiku s Telesom, so intelektualno polarizirani in ne razumejo Matere. Živali jo razumejo! Imajo stik z Njo.
Ne morejo razumeti Stvarstva - ker ne komunicirajo z Materjo, njo samo izkoriščajo, razumejo je pa ne! Že v začetku v njih ni bilo dovolj Matere, da bi postali Srce, ki bo uravnovesilo Vesolje v sebi.

Zdaj se ta energija pojavlja kot feminizem (feminizem je moška energija!), "Očetovi" maščevalci se maskirajo v "Materine" maščevalce, počnejo vse, da bi zabrisali sledove svojega početja in slabih namenov.

Toda - glej no glej! - Mati ne potrebuje maščevalcev! Zagotovo pa ne malih jeznih otrok, da jo maščujejo.
Ona potrebuje Očeta, ki jo bo razumel.

Predvsem Očeta, ki razume ženski pogled na Svet (Njen pogled in Njeno vizijo!) na vse ustvarjeno - kar je Ona ustvarila! Potem pa ji pomagal pri ohranjanju Življenja v Stvarstvu, da ne bo za vse sama.

Ta Svet izraža resnični namen akterjev, ali z drugimi besedami, odgovor se skriva v pravilno postavljenem vprašanju: 
Zakaj Vatikanu vse crkuje, če jih je pa ena sama Ljubezen (tako se se namreč deklarirajo)? Zakaj okrog njih nič ne raste in uspeva, ampak jim vse umira...
Najbrž to tudi hočejo!

Problem je rešljiv najprej v Sveti Družini, znotraj izkušnje, ki je nam je zdaj dostopna (treba jo je v sebi le še razširiti še na Božjo Družino). Vendar pa je treba priznati, da je lažje delat biznis s tujo nesrečo, z nesrečnimi ljudmi, ki iščejo pomoč, in biti "strokovnek" samo za en fragment problema, kot pa specialist za Celoto.

Ko bi malo bolje pogledali Jezusovo zgodbo, bi videli, da gre za zgodbo Srca, ki se trudi povezati razdeljeno Vesolje (ločena Starša!), potem bi videli, kako se je ta izkušnja (edipalizacija) odvijala v Sv.Družini.

Srce po svoji naravi spaja Očetove in Materine dele sebe - v sebi! S tem uravnoveša Univerzum. Vsakokrat, ko vrata Stvarstva padejo s tečajev, jih Srce postavi nazaj.

Dokler ne zrase v sebi in napolni Telesa, dokler ne postane oče svojemu Očetu! 

V bistvu se pa božji delci spet najdejo takrat, ko eden drugega poiščejo, ker se potrebujejo. Tedaj začutijo potrebo po tem, da bi bili spet Celi!

Nasprotje temu je boj med fragmenti za oblast, in ubijanje samega sebe, ne  da bi se tega prav zavedali. 

To zdaj človeštvo počne samo sebi. Človeštvo ni le simbolično Božje Srce, je tudi v resnici (v Resnici) Božje Srce.

Stavek: Oče, zakaj si me zapustil!? - je izrečen v trenutku, ko sam postaneš oče. Potem tisti drugi "oče" izgine! Zapusti te. Zamenjaš vzorec, postaneš nekdo drug, popraviš matrico, drugače razmišljaš. V tem vidiš vzorec in ga razumeš. Predvsem razumeš to, kar ti Stvarstvo (Manifestacija) želi povedati.

Do sedaj nisem opazil, da bi kdo povezoval edipalizacijo s Sveto Družino in dogodki v njej. Kar pomeni (vsaj meni to pomeni) da ima večina ljudi težave z razumevanjem avtoritete, posledično tudi Avtoritete, ki je sicer pri religioznih Bog, pri ateistih pa nastavljeni diktator, ki gradi mitologijo slastne ideologije. Sveto pismo eno - sveto pismo drugo! In igranje vloge - brez Odgovornosti.
Skratka: obožujte me! 
Mami, mami... glej me, brez rok na biciklu....

Nihče ni dosti razmišljal o edipalizaciji Sina v odnosu do svojega Očeta. Je že res, da je Oče, Sin in Sv. Duh eno, ampak kje je pa Mati? In kako prideš do tega, da je vse eno! In zakaj ni že od Začetka vse eno..., ker bi manj bolelo...

Človeštvo si raje zgodbo zamisli kot Mitologijo, ki je potem vedno enaka, in so njihovi odnosi doma v družini (in posledično v družbi) vedno enaki. 

Potem fragmente rešujejo in jih razumejo kot fragmente ločene od Celote, in iz (relativnega) razumevanja enega samega fragmenta naredijo uspešno kariero.

Če si specialist za levo nosnico, lahko dobiš Nobelovo nagrado za levo nosnico.

Zato je težko pri tolikšni fragmentaciji (brisanje dokazov!) fragmentov in simptomov, ki jih Telo izraža, pričakovati, da bo človeštvo samo od sebe razrešilo težavo. Če jo še Družina ni mogla in jo je prenesla na vse.

Oz., človeštvo jo lahko razreši v okviru družbe, a v zelo omejeni obliki, dokler z glavo ne zadene ob plafon zmožnosti lastne domišljije.

Ki pa je omejena v družbi, ki deluje s prepovedmi in edino s temi lahko obstaja, oziroma, vsaj tako sama misli (Voilà, tukaj je plafon!).

Kakšna je torej ta omejena oblika? Takšna, kot si jo psihoanalitik, po Freudu, sploh lahko predstavlja. Omejen je z lastno domišljijo, ne z drugim.

Družba človeka pohablja tako, da mu vzame domišljijo.

Jaz ne poznam dežele, ki bi imela tako smrdeč peskovnik, kot je Slovenija. Najbrž so še kje drugje, ampak tole pa smrdi do neba...

Rešitev je na dlani: to je ponovna vzpostavitev začetnega odnosa z Avtoriteto, ki je sploh bila vzrok za nastanek težave.

In če je ta v naši psihi zapisana kot Popolna… če sploh ni človeška (niti podobna človeku), torej če ni nepopolna in zato primerljiva z nami… potem takšna avtoriteta na Zemlji posnema Očeta iz Začetka, in ne dovoli nobene debate!

Kva zdej?

Ja, v enem trenutku je to nastavek za revolucijo. 

V Revoluciji (ki je »fejk« edipalizacija, saj je propadli poskus masovne edipalizacije, btw ta sploh ni možna…) sin ubije očeta! 

Potem si preostanek življenja prizadeva (to pomeni: ustvari družbo poslušnosti v strahu!), da mu nihče ne pride do živega. To pomeni, da avtoriteta, ki vodi državo, velja za popolno in kaznuje vsako neposlušnost.

Pri čemer pa sama ne opravlja vloge očeta, niti ni sposobna biti Odgovorna.

Ponavlja že viden vzorec, s predvidljivim koncem.