034_EN BOG - ENA NORMA

𝑀𝒶𝓇𝓆𝓊𝒾𝓈 𝒹𝑒 𝒞𝒶𝓇𝓉𝒽𝒶𝑔e
@Carthage_ghost
Jedan Bog znači jedna norma, više bogova znači mnoštvo normi.

Vzemimo človeško Telo kot geografski zemljevid Univerzuma. S tem dobimo pokrajino Božje Zavesti, kjer se vse dogaja na dosegu roke.

Potem lahko izdelamo detajlnejši zemljevid lastne pokrajine in razumemo pokrajine okrog nas.

In ljudi, ki tam živijo!

Tako je Univerzum v naši zavesti (in po naši predstavi) razdeljen na »pokrajine« prav zato, da si ga lahko predstavljam.

Moj Univerzum je razdeljen na naslednje pokrajine: Um, Srce, Želja (ki je locirana v trebuhu) in Telo, ki vse to objema!

V pokrajini "Moje Srce" imam cel kup ljudi, ki jih še ne poznam. 
Toda vem, da so tam.

Telo ima lastno zavest (lastno Vest), ker ima svojo zgodovino. Enako imajo svojo zgodovino vse pokrajine mojega Univerzuma!

Pravzaprav je Telo - Zavest.

In ta Zavest edina razume Stvarstvo, in zato ve kako deluje. Predstavlja pa tistega Boga, ki nas nikoli ni zapustil. Vedno je bil tu z nami, vedno nas je sprejel, tudi ko sam ni bil zaželen (abortus, evtanazija...).

Bil je z nami ne glede na to, kako smo doživljali Svet. Ostajal je do konca z nami ko smo odhajali s Sveta. Prisilno ali s starostjo.

Pozna torej našo zadnjo zamero temu življenju. Morda pa tudi besede: Ej, Življenje je lepo - še bom prišel!

Telo je Univerzum, v katerem se nam vse dogaja in zato ima Telo svojo lastno zavest.

Jaz jo imenujem RESNICA. (Resnica z veliko začetnico!).

****

Laž je nasprotje resnici.

Zato je Telo tisto, ki se razboli, ko ne prenaša več laži. Kar spet pomeni, da v nekem trenutku Telo ne more več vzpostavljati ravnotežja med različnimi »tipi« zavesti, ki vdirajo vanj ne da bi to imelo resnih posledic za celoto.

Te njemu tuje »zavesti« Telo dojema kot Laž. Pomenijo mu nasilen vdor v njegov lastni Univerzum.
Zato telo teži za tem, da uravnoveša zavesti v ENO zavest, ki je Telo. 
Telo skrbi - za celoto!

O katerih »zavestih« bo tu govora, sem nakazoval s tem, ko sem omenjal pokrajine mojega Univerzuma. Zakaj mojega? Ker je moj, sam sem ga ustvaril.

Vsak si sam svojega lahko ustvari, ker ima svoje telo. Vse nas pa povezuje ena Zavest, ki je Telo. Le da zdaj ne seže do možganov, ker smo spiritualno (Intelektualno) polarizirana civilizacija in se tako Intelekt brani pred Telesom (zato ima civilizacija težavo). Brani se pred Resnico.

Zavest sestavljajo pokrajine Zavesti. Te pa so: Um, Srce, Želja (Volja, ki je Mati Vsega) in Telo.

Da ne bom preveč strog ali splošen, namesto pojma LAŽ, lahko uporabim druge.

Recimo: nesporazum, mržnja, konflikt, vojna… 
če je naš Planet – Telo, potem so narodi pokrajine. Narodi sveta so organi istega organizma.

Potem se pa narodi znajdejo v nesoglasju. Izrivajo eden drugega (izgovor je: ni dovolj vsega za vse....), včasih ne vedo kaj hočejo, niso si edini v tem, kakšen Planet hočejo, ker ga ne razumejo kot njihovo skupno Telo.

Ne morejo se dogovoriti kakšen naj bo, po čigavi podobi narejen in kdo bo upravljal z njim. Nekaj podobnega kot spor med Palestinci in Izraelci!

****

Resnici naj bo zadovoljeno: zavest, ki vztraja pri svojem pogledu na svet, ker ima takšne svoje izkušnje (svoje lastne ali naučene in privzete tuje) se tedaj, ko je ločena od Celote (ko je ločena od drugih oblik zavesti), obnaša drugače kot pa tista oblika zavesti, ki komunicira z drugimi oblikami zavesti, predvsem tistimi, do katerih ne vzdržuje zamere.

In se zato, ker se pogovarja z njimi, z njimi dopolnjuje v istem Bogu, ali v podobnosti svojih principov, preprosto zato, ker ta želja (Želja-Mati!) v njih obstaja.

Da ne bi kaj zapisoval, kar ne vsebuje misli ki kaže na lastno Voljo človeka, s tem tudi naroda, na lastno stališče kot osebno izkušnjo, ne nazadnje tudi na individuum, ki sem, kar sem, kar smo vsi, vsak posebej, potem to svoje stališče, oz. svoj pogled na Svet, najlaže opišem takole:

Če je naš Planet skupno Telo, mi pa molimo nekoga v Nebesih, ker pač imamo o Njem takšno predstavo (predstavljamo si ga zunaj nas!) in da moramo k Njemu po smrti na zagovor… pa še celo o tem se ne razumemo, kam bo kdo šel oz. kam sme iti potem ko umre… kakšno stališče naj potem zavzame Planet, ki je naše skupno Telo?!

In še več: … ki nima kam drugam, kot da je tu, kjer je?

In tu ostaja. Čaka. Zato je tu toliko hrepenenja na tem svetu, zato je hrepenenje v Telesu.

Naslednje vprašanje, ki si ga tu postavim je: zakaj se k njemu vračamo? Ne vem če vsi, gotovo pa eni in isti!

Kaj če je v tem delčku nas, ki ostane in je del Planeta, ker je iz njega prišel, se nekaj z nami naučil, nato pa se vrnil »domov« k Materi… zajeta naša zamera Bogu, ki se prenese z vsakim od nas temu Planetu?

In je to zamera Planeta Bogu, češ:

Oče, zakaj mi jemlješ otroke?!

Pa ta zamera niti ni zamera (samo) Matere ali samo Boga Očeta… je starševska zamera, ki jo izraža naš planet.

Sam sem si vedno predstavljal, da je Planet manifestacija našega D(v)oma!

Potemtakem je Materija - Telo naš pravi Dom in ne le začasno prebivališče.

Planet, oz. materija tega Planeta, ki sebe organizira v Telo (v resnici pa v Zavest, ki misli zato ker čuti!), ko se božja Misel upa spustiti sem, z namenom poiskati svoj dom, nas sprejme VSAKOKRAT, ko se odločimo spustiti se nanj, se »utelesiti«. Vedno pričakuje, da ga bomo sprejeli, se nekaj od njega naučili, nekaj izvedeli, mu pomagali s tem, ko ga oživljamo v sebi…

Vam je to otročje? Vsekakor.

Bog ne daj, da ne bi bilo!

Otroška misel potuje z Željo.

Ko enkrat najde svoj pravi Dom, se v njem počuti varno in Telo zapolni s sabo. Lahko bi rekel, da eksplodira v sebi od veselja, da je na varnem (Umaknite vaze - prihajam!).

Otrok postane Želja, ki se v njem premika, ga vodi… in potem potuje po sebi. Najprej po telesu, potem po Telesu (Zavesti, ki je Telo) in potem po razširjeni Zavesti, ki je Planet – zunanje telo!

Telo omogoča njegovi Želji, da potuje, da se premika iz ene pokrajine v drugo, Boga pelje v svoje kraje (v Srce, Um, v Telo) in Bog gre z njim - kamor ga Želja vodi!

Tako si jaz predstavljam neskončnost Vesolja. Kaj pa to, je vam to otročje?

Je otročje vprašati, kako izračunati razdaljo, ki jo otrok opotekajoče prehodi med očetovimi in maminimi rokami, med dvema starševskima objemoma ko ga poskusita ujeti ko se uči biti samostojen na nogah, ko se še uči hoditi…

Moj odgovor na to, kako izmeriš razdaljo med starši je - po nasmehu otroka!

Je to zdaj dovolj otročje?

Kaj naj nam torej Planet pomeni, kdo naj nam bo in kako naj bi z nami ravnal?

Bi nam moral biti »oče« ki govori: ene (ot)roke imam raje od drugih…, medtem ko nekaterih sploh ne maram…

Naj si ti slednji poiščejo nekega drugega »boga«? Katerega?

Bo Planet na to odgovoril: takega, ki ga bodo imeli za svojega. Kajti mene nočejo… pa naj si ga sami izmislijo (Planet užaljeno!), in naj bo ves v njihovi glavi.

Tako nekako.

****

Pri meni je vse osebno. Ni brezosebno, ker ne preživi brezosebno. V Univerzumu, kot si ga zamišljam, je tako!

V vaših je lahko drugače, če imate Boga samo v glavi (drugam ga niste povabili!).

Moj ni samo v glavi, ker je vsepovsod.

Nič ni samo po sebi, vse je v odnosu do nečesa in nekoga.

S tem tudi do Boga.

Moj Bog pravi: vse pomeni, ker je vse po-Meni!

Je sploh mogoče odreči lastno za-vest ostalim delom Boga? A smemo o njih razmišljati kot o »nezadostnih« oblikah zavesti enega Boga, ki so mu fragmenti zavesti ušli (pobegnili)? In zato zdaj sklepamo, da so takšne fragmentirane zavesti omejene, nezadostne...
Morda so le same sebi všeč, kot so mali otroci sami sebi všeč, ko posnemajo odrasle. Ali pa morda celo mislijo, da so popolne takšne kakršne so, in se jim ni treba učiti, saj vse znajo?!
Kdo pa ni takšen kdaj pa kdaj v življenju!?

Gotovo je, da takšne posnemajo prav tistega Boga, ki "vse zna in vse ve" in se mu ni treba učiti. Če verjameš v takega Boga, če ga vidiš takšnega ali če si ga izmisliš takšnega, ne da bi ga v resnici poznal ali ga vprašal kakšen si želi biti – ga seveda takšnega, kot si ga zamišljaš, tudi posnemaš.

Moj ni takšen. Ni nespremenljiv, ni zalepljen na zid kot plakat neke pop zvezde. Moj se uči! Jaz ga pa posnemam takšnega, ki ni popoln, kot tudi sam nisem popoln. Takšen niti nočem biti, pa Moj Bog tudi ne!

Popolnost je Mit, popolnost se ne uči, ker misli, da že vse zna. Posledično, se mora vse njej pokoravati, se ji prilagajati, zato stopica na mestu, da ne rečem da menca.

Verjeti v to, da neke oblike »pokrajin« oz. zavesti niso zavestne, bi bilo kot trditi, da nekateri narodi ali kulture obstajajo brez zavesti.

Da so takšni kot so – nezadostni, nedokončani, da se ne morejo razvijati in se zato ne učijo, in kar je še huje, da bodo takšni, nezadostni, zato tudi ostali.

Pa ni tako. Vsi narodi imajo zavest, ki je njihova, ker imajo lastno izkušnjo kot narod, ljudstvo, ki jih nekaj povezuje, zato jih tudi zavezuje! Počutijo se kot narod. Zato si, kot narod, tudi za nekaj prizadevajo!

In to »nekaj« jih združuje. Nekaj jim pomeni! Zato imajo zavest o sebi.

Če se pa nočejo učiti, so pa samo otročji. Kot takšni niso sposobni učenja!
Vzrok je slab vzorec družinske vzgoje, in/ali preveč vpletanja države v družinske odnose.

Mi sebe imenujemo Zahodna civilizacija. Mi smo civilizacijo, kot zavest o sebi, polarizirali k Umu!

To pomeni, da smo intelektualno (spiritualno) polarizirani. Intelekt cenimo bolj kot ostale pokrajine telesa.

Zato smo intelektualno pretirani, enostranski in neuravnoteženi, glede na druge »pokrajine« (oblike zavesti) našega lastnega Telesa. Učimo se samo iz enega konca sebe!

Ne dojamemo sebe kot celote, niti ne razumemo vloge »pokrajin« v nas, ki gradijo to celoto. In zato zdaj nosimo posledice.

Srce ima lastno izkušnjo. Um ima spet svojo izkušnjo. Želja je v človeški naravi, in je skozi vso zgodovino vedno bila ovirana, ker so jo imeli za najbolj nevarno diktatu.

Ko smo kupovali karto za turistični vlak za potovanje skozi krajino, z željo gledati (in doživeti) različne pokrajine naše dežele - Želje nihče ni dosti spraševal kam bi rada potovala! Kompozicije so bile bolj podobne transportu internirancev v konc-lagerje Druge svetovne vojne, ali vlake v sovjetske gulage pred, med in po II Svet. vojni!

Gledali smo nekaj, kar nismo želeli videti.

Zato pravim, da ni možno izločati posameznih delov Zavesti, se odpovedovati različnim oblikam zavesti, ki seštete tvorijo ENO Zavest.

Ne moremo trajno ločiti posameznih delov zavesti enega Boga in pri tem pričakovati da bo Telo zdravo!

Kako pa naj telo, kot organizem (kot Telo, ki je Zavest enotnega organizma) zdravo funkcionira brez srca, brez uma, brez želje v sebi, ki da človeku lastno voljo? Svobodna Volja je Mati Vsega!

In kako naj brez Telesa?! Saj je naše telo vendar zavest, ki daje Zavesti njeno pravo formo.

Čeprav se pogosto zgodi, da Srce vleče na svojo stran, medtem ko nam Um pripoveduje nekaj drugega… Želja pa, ki je Mati Vsega, ker je VSE Ona ustvarila zdaj z glavo udarja ob zid in si očita: joj, kaj sem storila… za vse sem jaz sama kriva, sama se zdaj s tem mučim, drugim pa ni mar…

Otroci pa…, kot da vse in vsak ubira svojo pot!

Na koncu koncev si Telo prizadeva nagovoriti Srce k uravnoteženju premaknjenega Univerzuma.

Stavek, ki je obvisel v vesolju… se glasi takole!

»Srce, če ti nekaj ne storiš….da bosta Mati in Oče spet skupaj…. se bo Vesolje zrušilo samo vase in bo vse drugo naenkrat brez pomena... In mi bomo brez pomena, stvarstvo bo brez smisla, naša čustva bodo brez pomena in vse kar bi ustvarjali v Želji – vse bo brez pomena!«

Želja pa, kar je je še ostalo potem ko so jo preganjali, in če je niso mogli ustaviti, so jo ubili…, pa nagovarja Telo, naj še vztraja! Ker je Želja – Mati Vsega. VSEGA!

Prva in najpomembnejša naloga Srca je uravnovesiti različne zavesti istega Boga.

To počne Srce po svoji naravi, rojeno je s tem namenom.

Ko se je rodilo, je uravnovesilo Očeta in Mater, in njuno Vesolje! Ker sta tako želela. Zato sta ga rodila.

In zdaj je to njegovo delo: uravnovešati Univerzum!

Srce se je rodilo že enkrat prej, in sicer takrat, ko je rodilo Očeta in Mater še predno sta bila oče in mati. Preden je samo bilo Srce s funkcijo Srca!

Zato lahko zdaj mi - in to vsak v sebi - ponovno ustvarimo (poustvarimo) Začetek. Le da bomo v primeru, ko tam ne bo Srca, da uravnoveša… poustvarjali propad, brezup, parazitiranje enih bitij na drugih, revščino, tako duhovno kot materialno… Skratka, ustvarili bomo lažnega Očeta, in ta lažni »oče« nam bo rekel, da je Lucifer pravi oče, medtem ko je naš Oče – Lucifer!

Tako, kot je Bog Oče v začetku mislil, da je Telo njegov sovražnik. Ni ga videl kot sebe samega, ni spoznal, da je to Njegovo Telo!

Laž je laž.

Telo je pa Resnica. 

Tako kot ima Resnica svoj Namen, ima tudi Laž svoj namen. Resnica ima Dober Namen, Laž pa slabega! Kdo pa odloči kaj je dobro in kaj slabo?
Telo.
Telo, kot Zavest, odloča o tem.

Zaradi Srca v sebi lahko razumemo govorico pokrajin, v sebi, in to znanje povezujemo z vsemi pokrajinami v nas in zunaj nas. In čeprav so zunaj - jih vseeno čutimo, kot bi bile v nas, in zato so naše!

Srcu se Ljubezni ni bilo treba učiti. Ljubezen ga je naredila, z njo je nastal, vanjo se je rodil!

V Ljubezni je Srce popolno.

O ostalih pokrajinah (Um, Želja, Telo) se je Srce moralo posvetovati z njimi. Tam kjer so ga sprejele.

Toda, kar se Ljubezni tiče, tu ima Srce prednost pred nami, in nas lahko nauči več o tem, kot kdorkoli drug.

Kjer pa med nami in Srcem obstaja nezaupanje, in to nezaupanje v Srce obstaja povsod kjer Srca ne razumemo ker nam je skrivalo informacije (upravičeno ali neupravičeno, ne bom zdaj o tem!) povsod tam se še ne srečamo iz oči v oči.

Posledično imamo Srce za klovna!

Mama takole govori hčerki: ne poročaj se iz ljubezni, ne poslušaj srca, srce je slab zaveznik… poroči se s pametjo! Ravno tako se lahko zaljubiš v bogatega, ni se ti treba ravno v reveža!

V glavnem imamo Srce za intelektualno manj vredno, naivno in celo za otročje.

Pa ni nič od tega!

Srce je najvišja Inteligenca vesolja.

Še niti začeli nismo razumevati kje je Srce inteligentno. 9/10 Zgodbe nam manjka, toliko nam je je še neznane.

****

Prav zato bodo morali posamezni deli enega Boga slej ko prej med sabo uglasiti svoje različne izkušnje in s tem začeti sprejemati vero o skupni Zavesti, ki jih vodi.

Vodi jih že zdaj - vendar se ta Zavest (še) ne nahaja v polju njihove (sprejete) zavesti.

Telo (Planet) sprejema vse oblike zavesti in vse izkušnje za svoje, jih vse razume in posvoji. Sprejme jih kot Mati sprejema svoje otroke. Telo se obnaša kot roditelj, kot Oče. Njegova vsebina je – Mati! Torej Želja. 
Od Nje vse prihaja, iz Nje vse izvira.

Tudi drugim pobeglim oblikam zavesti je Mati, pa čeprav oni tega ne vedo; ne vedo pa zato, ker je (še) ne potrebujejo. Ko jo bodo potrebovali, jo bodo klicali na pomoč in jih bo slišala. Toda zdaj so še preveč ponosni, da bi jo klicali.

****

Kaj sploh pomeni fraza, ki jo slišimo iz ust staršev: »dovolj si star, da bi moral vedeti, daj, zrasti že enkrat….!«

Vsebinsko vedeti, biti odrasel - pomeni imeti dovolj izkušenj (beri: biti odgovoren).

Spretnost je odvisna od izkušnje, te so pa prav v tem, da stopiš v vsako luknjo, pohodiš vsak drek, izgubiš ravnotežje in se spotakneš ob kamen in padeš, se pri tem udariš, podrsaš koleno, si polomiš ude, nato pa ližeš rane in izjokaš vse solze. Potem pa spet vstaneš in nadaljuješ...

Kaj ste pa mislili, da je drugega popolnost!?

Popolnost je v tem, da si povsod bil nepopoln, da si si to upal, in da imaš izkušnje (znanje) prav zato, ker si bil neroden in si si privoščil biti neroden.

Še drugače: bil si svoboden biti neroden kljub opozorilom tistih, ki sami znajo dobro skrivati lastno nepopolnost in jo raje igrajo. Igrajo svoje »znanje«!

Sicer Telo ne bi moglo funkcionirati znotraj svojih nalog.

Dvomiti ni v opisu dela Telesa!

Ko Telo naleti na dvom - ga razreši!

Naredi vse, da ga razume, da izve kaj je, kako nastane, zakaj… zato gre in ga poišče, če ga ne najde, samo naredi situacijo v kateri se lahko uči iz nje. In potem… ga razreši.

V tem je veliko znanje in precej lastnih izkušenj, ki jih ne more zamenjati nek predsodek, ki je tam zato, da mu verjamemo zato ker so nam rekli naj mu verjamemo.

Ta pot ni enostavna, prav gotovo pa ni brez bolečin.

Le redko kdo jo razume. Večina misli, da so nesreče plod neumnosti in se jim izogne, kolikor le more! Povsem izogne se jim pa ne!

Telo…. ima mnogo pojavnih oblik, ki so zaradi svojih posebnosti specializirane za doživljanje izkušenj, na različne načine in za določeno dojemanje Sveta.

Brez števila je teh oblik!

Ene oblike so nam logične, ker jih razumemo ali pa jih preprosto imamo za uporabne. Druge so nam odveč, ker jih ne potrebujemo ali pa mislimo, da jih ne potrebujemo. Niso nam uporabne (še)!

A Naravi je vse logično, celo norost je znotraj svoje norosti logična in ima svojo logiko.

Forma je posledica različnih odnosov med zavestmi, saj te forme nastajajo z lastno izkušnjo!

Posamezne oblike zavesti iščejo odgovore, z njim pa nekakšen dogovor z drugimi podobnimi ali manj podobnimi sebi. Seveda, po sredi je namen, da bi preživeli kot zavest.

Podobno kot Združeni narodi, ali nekaj podobnega. Takšne so tudi Ustave različnih držav. Prek njih (prek uveljavljanja lastne ustave), se uveljavljajo in identificirajo narodi!

Ustava je takšen dokument, ki deluje kot dosežen, dogovorjen, potrjen, preverjen…  sporazum o tem (in to v Ustavi jasno piše!), pod kakšnimi pogoji je možno v isti državi živeti skupno življenje v sožitju!

Tako, kot v Ustavi piše, okrog česa vse se strinjamo… piše tudi kje se ne bomo nikdar strinjali, to pomeni, da je pozornemu bralcu ustave popolnoma jasno, kje smo se zaklali.

V Sloveniji ustava lahko funkcionira, dokler je kdo ne preverja. Ali z drugo besedo, deluje lahko, ko je samo forma brez vsebine, ko je neuporabna in je zato nihče ne uporablja (enako slovenska himna!).

Čim jo hočeš uporabiti, ti pred nosom razpade v prah.

Sicer pa je Ustava dogovorjen dokument, ki uporablja Pravni sistem, da bi življenje odraslim in njihovim otrokom, bilo ugodno ali vsaj sprejemljivo. To narodu zagotavlja tiste minimalne pogoje, da se neko ljudstvo, oz. narod, odloči živeti skupaj.

Odveč je govoriti, da trenutno ni več niti tega sicer obveznega in minimalnega pogoja, ne v EU ne v ZDA!

Oba kontinenta prikazujeta afiniteto nespoštovanju doseženih dogovorov, ki so veljali do nedavnega, kar pomeni, da ne spoštujejo več lastne Ustave!

Še več! Prav ti, ki inštitucije Ustave ne spoštujejo, so si izmislili vladavino »človekovih pravic«.

Človekove pravice so Luciferjev ta k mašn' gvant! 
Za njimi se skrivajo vse norosti sveta in ljudje jih nekritično sprejemajo kot svojo novo normalnost. Nepreskušene, nepreverjene, brez možnosti kritike (kritika je celo kazniva!).

"Človekove pravice" so demon, Luciferjeva nova izmišljotina.

Človekove pravice prepovedujejo ločitev in konfrontacijo abnormalnega in normalnega, oz. razlikovanje med biti normalen ali nor. Že sam izraz »to ni normalno« je predmet obsojanja in preganjanja.

Če vztrajaš pri tem, lahko postane povod za pravdanje, v katerem sodniki sodijo po nori zakonodaji, ki temelji na »človekovih pravicah« (s tem se celo hvalijo, denimo tako, kot parlament EU).

Sodniki dosodijo, da je abnormalnost žrtev normalnosti, s tem kriminalizirajo navadno, normalnost, enostavnost… občutek v želodcu (gut feeling) in Normalnost obsodijo za nasilno, ker je normalna in ker pri tem vztraja.

Celo sebe brani! Že to je razumljeno kot akt upora proti pravni avtoriteti.

V nadaljevanju je dovolj, da neko z ustavo jasno opredeljeno dejanje imaš za kriminalno prekvalificiraš v »Revolucijo«, in s tem ni več umor, ni več kraja ali rop, ni več pranje denarja ampak je le pravičniško dejanje.

Mafija mirno vstopi v parlament (povabijo jo!), ga obvladuje, vodi in mu vlada.

In ti jim nič ne moreš!

Lahko si svojo normalnost zatakneš  za uho, ali v južnem jeziku (jeziku revolucionarjev) povedano:

moš se ti slatko jebat s tvojom normalnošču!

Normalnost tako postane neprivlačna, norost pa družbeno uspešna in zato privilegirana.

****

In tako se vsa dejanja naših vrlih preiskovalcev kriminalnih dejanj vrtijo okrog nadaljnje fragmentacije fragmentov, ki so že zdaj razdrobljeni do nerazpoznavnosti.

In ker so nerazpoznavni (namenoma so ustvarjeni takšni!) njihovi »oboževalci« in častilci mislijo, da jih sploh ni. Ker simptomov ni (naredili so jih za nerazpoznavne) - tudi Bolezni ni. 

Oni to imenujejo - Zdravje.

To njihovo "Zdravje" je narejeno iz na tisoče novih bolezni, ki jih sami ustvarjajo! Pa še niso končali.

Le da imajo vse te bolezni »človekove pravice«, i vsaka ima svoje strokovnjake, ki naprej drobijo fragmente na nove fragmente, ustanavljajo nove službe, nove strokovnjake, pišejo bolj detajlne knjige o pojavih, ki so omejeni znotraj fragmenta enega fragmenta…

Vsaka bolezen ima svojo PR službo!

S tem si združba pridobi svobodo odločanja o tem, kaj sme biti normalno in kaj to ni. Pravkar odločajo o tem kaj naj bi bil »sovražni govor«.

Ko v norišnici norci odločajo kaj je normalno, potem je zunaj svet nor, oni pa edini zdravi v norem svetu.

Tako si je Bolezen izdelala svoj lastni imunski sistem. Zdravju ga je prepovedala obnavljati, in mu ga tako uničuje.

Še malo, in se bodo ljudje nalašč pohabljali, da bi lahko bili »posebni«, slavljeni, znani, uspešni! Michael Jackson se je prefarbal v belo, zdaj se bodo pa belci farbali v črne. Potem bodo belci, novi-črni, lahko peli brez posluha gospel pesmi.

Pop glasbeniki bodo ustvarjali skupine, katerih člani bodo gluhi in slepi, imeli okvaro tega ali onega organa, pomanjkljivost kot invalidi brez roke ali noge, ker bo to »in«.

Časopisi bodo pisali o njih, o tem kako hrabri so, in jih bodo postavljali za zgled drugim.

Ljudje jim bodo zavidali in pohabljanje bo popularno.

Mediji bodo polni njihovih slik, pisali bodo o njih kako hrabri so (ker o normalnih tega ne pišejo) dvigovali jih bodo v Nebesa, tako kot šolarčke v Titovih časih, ki so pozimi vsak dan hodili 30 km v šolo po snegu do kolen.

Dajali jih bodo za vzor mladim, ki še rastejo in se razvijajo, in še ne vedo v katero smer bo šlo pohabljanje.

In vse to bodo počeli z namenom, da se naučijo pohabljati, da bi postali nekdo in nekaj. 

Ljudje jih bodo občudovali, jim zavidali, kandidirali bodo za predsednike držav, za pomembna društva, hendikep bo trendy in popularen enako, kot je zdaj med mladimi popularno tetoviranje in prebadanje (piercing) nosa, lica, ustnic, bradavičk na prsih… V bistvu pa gre za pohabljanje Telesa! 

Za maščevanje.

****

Ko je Telo pisano z veliko začetnico, je to Zavest, ki izvira iz izkušnje telesa skozi vso človeško zgodovino. Evolucija je zapis, Telo je pa Um telesa (zavest Telo) in je prav tako zapis.

V človeški zgodovini je to tisto, kar meni pomeni »kultura«, zapisana v Telesu teh, ki jim niso vse zavesti (Srce, Želja, Um, Telo) enako prisotne, ne v Srcu uravnotežene in priznane kot edini Bog, ki podpira Življenje.

Zato prihaja do dualnosti Vesolja, shizme (razcepljenosti) našega Univerzuma.
To se je zgodilo Vesolju. Zato se rojevamo in umiramo. Zaradi te dualnosti ne moremo biti v telesu (in s Telesom) večni, tu na Zemlji.

Deljenost zavesti pomeni, da je Telo polarizirano na eno stran. Na eno od polov Vesolja. Odvisno od tega, katero laži ločena pola želita služiti in v katero Laž takšen njun um (vsak posebej!) veruje.

Razdeljena (ločena eden od drugega) uma ne moreta razumeti delovanje enotnega Uma, ko je ta združen in uravnovešen v Srcu.

Med sabo se spopadata in borita za otroke.

V novicah iz ZDA včasih preberem: now it is about the children! Ali: it is all about the children…

K temu bi pripomnil: It's ALWAYS about the children! 
It HAS ALWAYS BEEN about children.

Ko je Bog (Um) en sam, ko je ta uravnotežen v Srcu – se vse spremeni, zamenja se Zavest.

Na svetu so prisotne različne religije in ideologije. Vse nadomeščajo Boga Očeta!

Nenazadnje je Pravni sistem, pravzaprav Ustava posamezne države, nadomestni »Bog Oče«, najvišja Avtoriteta v neki družbi, ki je organizirana v državo!

Posamezne izkušnje so se skozi zgodovino polarizirale, ker so nastajale brez prisotnosti srca (ali pa ga je bilo premalo, da bi lahko odločalo), da bi različne strani (pokrajine, kot jih jaz imenujem) uravnovešalo in združevalo. 

Namesto tega, so se sprte strani, ali ena drugi nasprotujoča, izključevale. V najboljšem primeru so jim priznale avtonomijo kot obliko priznavanja samostojnosti obvladanja preživetja, oz. skupnosti, ki nikogar nujno ne potrebujejo, da bi samostojno preživele.

To so potem različne družbe ali skupnosti predstavljale ena drugi, in vedno so med njimi obstajali dogovori, pa še te so morali obnavljati.

Odvisno od tega, kdo jih je takšne potreboval in hotel! Načrtoval jih je ločene, da je lahko svobodno znotraj sebe na svojih žrtvah parazitiral - če smo iskreni!

Srce je po našem splošnem prepričanju otrok, Telo pa odrasel moški.

Vendar je vsebina odraslega moškega, kljub temu da je moškega spola – Želja!

Želja je pa Mati SVEGA!

In prav to ga, ne glede na "ženskost" vsebine, naredi moškega bolj moškega (angl.: MAN/WO-MAN)!

Moški žensko razume le, če je v sebi sposoben poiskati svojo "ženskost", svojo žensko plat, ker mu ona omogoča ženske razumeti, in se svoji ženski bolj približati.

Pri ženski igra to vlogo njena "moška" plat ženske, ki jo približa moškemu. Zato se bolje razumeta, in ker se bolje razumeta - sta si privlačna!

Eden drugemu se približata s tistim delom sebe, ki bo razumel drugega partnerja!

Ko Srce dovolj zrase – raste namreč iz zavesti mnogih, torej, tudi iz drugih zavesti, ne le svoje! - ( raste namreč tudi iz lastnih izkušenj v tej Manifestaciji, kjer ima tu precej svojih fragmentov) sebe pretvori v Telo, oziroma – sam postane Telo.

Tedaj je Telo = veliko Srce.

Telo je iz iste gline kot Planet na katerem živimo! Je iz materije (Matere), in mi ga oživljamo!

Jezus je rekel: jaz sem sin človekov.

Bog ve, če sploh kdo danes razume, kolikšen je ta poklon človeku… temu bitju, ki sebe prezira, se v nič daje, se sramuje in se maščuje sebi in drugim.

Telo dobimo z rojstvom, da bi lahko razumeli našo Mater. Govori nam skozi nagone, pripoveduje nam svojo zgodbo, ki jo slišimo in razumemo tako, da jo čutimo skozi potrebe in se po njih ravnamo.

To pomeni, da njim sledimo, jih spoštujemo in na njih gradimo logiko Življenja.

Pri tem pomagamo Materi vzdrževati, ohranjati Življenje. Da ni za vse sama, da ni na vse to sama obsojena.

Smo mi Starši? Da. Starši smo svojim otrokom!

To je enako. Za vsakega otroka sta oče in mati - Bog!

Ta kombinacija, ta vez med starši in otroki, je toliko naravna in tako močna, da je močnejša od vseh drugih, morebitnih medsebojno sprtih oblik zavesti, ki so v vojni ena z drugo (in z drugimi!), ker je to forma, v kateri Srce postaja Telo, kar v Manifestaciji pomeni, da na tem svetu, v tem Stvarstvu, na tem Planetu… za sabo potegne ves Univerzum in ga uravnoteži.

Telo je teren in bojišče odnosov!

Srce je reinkarnacija Prvih sil (moškega in ženskega pola vesolja!) ki sta ga spočeli. Rodili sta ga in skrbeli zanj! Srce ju je razveselilo s svojo pojavo, Vesolje se je z njim razsvetlilo.

Če ne bi te sile imele nasprotnega naboja, z moškim in ženskim predznakom, se pravi dveh spolov, ki sta potencialno Oče IN Mati, oba potrebna za spočetje in rojstvo novega bitja, bi te sile ne imele moči karkoli novega ustvariti!

Potem se Srce pač ne bi rodilo, Univerzum ne bi nastajal in nič ne bi moglo uravnovešati Vesolja, ker ga brez Srca ne bi bilo. Ne bi niti nastalo.

Zato so vse teorije o obstajanju poljubnega števila spolov navadna neumnost.

Poljubnega števila spolov ni, ker nič ne morejo ustvariti. 
Ideja o več spolih je jalova. 
Samo moški in ženska lahko ustvarjata (pri živalih pa samec in samica!).

Tisti, ki zaradi neke svoje odločitve ne želijo biti ne moški ne ženska, želijo dokazati, da lahko ustvarjajo novo življenje!

Na to ih je nagovoril Lucifer, ker je sam tat. Poleg tega pa še jalov.

On nič ne ustvarja, temveč krade od tistih, ki to zmorejo. Zavida jim to njihovo sposobnost, sovraži to, da zmorejo ustvarjati, negovati in spoštovati Življenje, ki ga drugi rodijo v svoje okolje. Zato je njihovo (Življenje in okolje!), njihova odgovornost, in ne Luciferjeva last!

Zato si zdaj Gatesi, Sorosi, Eloni Muski tega sveta si izmišljajo robote. A.I., popravljajo genetiko, mešajo različna bitja... poskušajo ustvariti nova bitja, novega človeka, novo »znanost«, izmišljujejo si vseh vrst neumnosti!

Narava pa ni neumna.

Oni to počnejo, da bi tekmovali z Naravo, da bi jo prevarali, ji ukradli tisto, kar varuje – no, to je neumnost!

Radi bi vedeli, kako se to naredi, da bi potem prodajali Življenje najboljšemu ponudniku, po delih, in po možnosti razredčeno, razvodenelo...

Kljub temu je človek najvišje bitje v Stvarstvu, ker v sebi uspeva ustvariti (poustvariti) natančne modele tistega, kar se je bilo prej dogajalo v Vesolju, stran od tu, pa se tam iz tega ali onega razloga ni moglo manifestirati.

Zato se zdaj ta svet imenuje Manifestacija.

Samo tu smo lahko Zgodbo obdržali, jo shranjevali in jo zdaj ponavljamo, da bi jo lahko nekega dne razumeli.

Zapisana je v Telo, v Planet, v materijo, v tvar iz katere smo. Mi iz materije beremo to Zgodbo.

Zapisujemo jo v Materijo, da bi si jo zapomnili tudi z drugimi našimi oblikami zavesti – ker to lahko, ker to znamo in zmoremo! Poleg tega, da zmoremo, tudi moramo. Nihče drug tega ne bo namesto nas storil. Mi bomo to storili zase.

Vam hodi to narobe, da je človek najvišja Zavest Vesolja, največje bitje v svojem Univerzumu? In da je na koncu koncev človek sam ta Univerzum?

Kaj vas boli – Odgovornost zanj? Zase?

Bog je vendar samo hotel postati človek! To je bila od vedno njegova največja želja.
Razočarani?

Bog ni razočaran - vi pa ste!

Kako bomo zdaj to rešili?

****

(Beseda) Logos - um, beseda, resnica, zakon sveta.

"Jaz sem Gospod Bog tvoj, ne imej drugih bogov poleg mene!"

Bog nam s tem želi položiti v srce, da v Normalnem in naravnem obstaja samo ena Logika, tista, ki je vse ustvarila, ne pa dve, tri ali več! En Namen - ena Logika!

Božja Abeceda je tole:

obstaja Vzrok, nato Posledica, ki izhaja iz Vzroka. In obstaja Odgovornost.

Posledica je učenje!

Vsaka norost ima svojo lastno logiko, vendar je tudi ta nora. Potem dobimo logiko norosti in ta norost ima lastno logiko, ki velja samo znotraj sebe same.

Vendar to ni Normalnost! In nikoli ne bo.

Ker – Normalnost ni slučajna! Normalnost v Manifestaciji je posledica določenih dejanj nasprotovanja Abecedi in Logosu (upora!), ko ta še ni preverjala same sebe skozi utelešenje (manifestacijo) in se tako preverjala. Preverjala bi pa Namen, ki je ustvarjal, in Željo, ki vodi Namen pri ustvarjanju.

Norost prepoznamo samo, če poznamo Normalnost.

Zdaj zase na svetu norost trdi, da je vsaka norost normalna, in da je to njena pravica ("človekova pravica", na katero se poziva parlament EU).

Tako izgubljamo Božjo Abecedo, zato nam Stvarstvo postaja neberljivo. Pozabljamo Logiko, po kateri je vse zgrajeno, in zato tisti, ki vse to podpirajo, ne poznajo Odgovornosti.

Ko pa postavijo Neodgovornost na piedestal in jo imajo za družbeni ideal, se tedaj izgubi povezava med Vzrokom in Posledico.

Krivca sistem najde tako, da ga preprosto določi. Določi ga pa po tem, da izloča iz sistema tistega ali tisto, kar sistemu ne ustreza.

Norost ustvarja svojo abecedo. Toda kje je tu Logika? Lahko je samo logika znotraj norosti, a potem je tudi ta logika nora!

Nora je v odnosu med Vzrokom in Posledico! Če se ta odnos zabriše, Logika (Logos) neha delovati in preneha skrbeti za svoj svet.

Kdo odloča o tem ali je nekaj logično ali ni? Kdo določa ali se nekaj nahaja znotraj Logike namena (Namena), ki je ustvarjal in če je to še berljivo z Abecedo Besede?

TELO!

Telo je samo drugo ime za Resnico.