033_UMETNA INTELIGENCA

Lucifer je kralj laži.

Zakaj? Zato, ker je ves v glavi in nič v telesu!

Telo ni njegovo.

Ko Cerkev pravi, da je telo »šibko«, duh pa močan… je to Luciferjeva finta, s katero nam pravzaprav pokaže, česa se najbolj boji.

Pred dvajsetimi leti sem na nekem forumu napisal tole:

Ne zanikajmo Srcu njegovega lastnega uma, njegove pameti, ki izhaja iz njegovih izkušenj,

Ne zanikajmo Telesu njegovega uma, njegove lastne pameti, ki izhaja iz njegovih izkušenj…

Ne zanikajmo Materi Vsega v Vesolju njenega uma, njene pameti, ki izhaja iz NJENIH izkušenj!

Ko rečem »uma« in pameti… s tem mislim na Boga!

Mar to pomeni, da vsak del Boga po svoje vidi in razume Očeta?

Da, to pomeni natanko to.

****

Iz napisanega izhaja, da sam mislim, da ima vsak del Enega Boga svojo lastno pamet in lastno predstavo, ki je nastajala iz njegove osebne izkušnje v Stvarstvu. Nastala je iz specializiranega izkušanja Stvarstva, pri čemer ga vsak del (Istega) manifestiranega Boga izkusi po svoje.

Manifestirani deli Boga pa so: Srce, Mati-Želja in Telo! Če se Um ne manifestira (ker si ne upa) z njimi, potem - vsak sam razvije svoj Um! 

In z njim seveda svojo lastno predstavo o Bogu, pač glede na svoje izkušnje in svoje potrebe.

Oče Um je v "Nebesih" (v narekovajih zato, ker je prav da si tudi prebivališče Boga vsak po svoje predstavlja). Nič ni rečeno, da bi vsak rad tam stanoval, nekaterim od nas so Nebesa dolgočasna!

Ampak - vsak po svoje, o okusih pač ne gre razpravljati, ker so okusi posledica osebnih izkušenj in prav tako vzrokov.

Izkušnje posameznih fragmentov Boga, oz. njegovih pojavnih oblik (fragmenti so prav to: pojavne oblike Boga), so glede na lastnosti posameznega specializiranega dela Zavesti, različne.

Ko se je zavest odločila vstopiti v Materialni (Materin!) Svet, z željo po tem, da bi ga razumela, tega ni začela na način kot to sicer počno "raziskovalci" neznanih svetov, ki s sabo vzamejo še ves svoj znani svet, da bi se zavarovali pred neznanim. 
Kajti s tem vsilijo okolju svoje navade in predsodke! Boste rekli, pa kaj potem… 

LGBTIQ nam denimo sporoča: »mi nikomur nič ne jemljemo…" posledice njihovega nastopanja v družbi že vidimo, pa še več jih bo in vse so nepredvidljive.

Predsodki – če tega še ne veste - so tuje izkušnje; živeti s predsodki pomeni verjeti tujim izkušnjam, živeti po tujih izkušnjah.

Naučene tuje izkušnje pomenijo načine obnašanja, kar spet pomeni, da je obnašanje predpisano, saj je izkušnja predpisana in ne doživeta - in potem privzeta kot bi bila lastna. Ker ni doživeta, ker z njo nimamo osebne izkušnje, preprosto verjamemo da je to tako, ne moremo pa zagotovo vedeti. Ne more tudi vedeti, če jo lahko spremenimo. To je mogoče samo pri normalnem poteku učenja in reagiranja na Življenje.

Preden naj nekaj postane nova izkušnja zavesti v manifestiranem svetu, si je vsak od teh fragmentov ene in iste Zavesti sam izbral sebi lastno »formo« oz. vsebino. Z njo se je rodil! Najprej se je torej rodil Namen, ta pa se je izrazil kot del božje zavesti s sposobnostjo obvladovati točno določen del Stvarstva. Mi bi rekli, da je izražal nadarjenost, določen talent razumeti, uživati in ustvarjati glasbo, ples, prijateljstvo, pisanje pesmi, skrb za tiste, ki potrebujejo…

In s tem talentom za razumevanje Ustvarjenega so potem ta bitja izkušala Stvarstvo. Katerokoli od njih, kajti naše je eno od mnogih.

Kar spet pomeni, da je vsaka zavest imela lastno Voljo (Željo), torej Materin del sebe in njene lastnosti, da (so) se v njem in v njej odločale po svoje.

S tem so branile Materin pogled na Svet in na to, kako naj se razvija!

Zakaj je prav Njen Svet najboljša učilnica resničnosti?! Zato, ker ga jer Ona ustvarila! Ustvarila ga je na podlagi svojih izkušenj in potreb.

Tisti Očetov »svet« je bil podložen Očetovim interpretacijam sveta. Te interpretacije so bile razumske, ker je Um Vesolja!

Mati je pa ustvarila Svet, v katerem bodo veljala Njena pravila. Tam resnice pač ni možno "interpretirati", ker se le ta v Manifestaciji manifestira na način, ki ga je nemogoče zanikati.

Lahko jo le izkusiš, za kar pa potrebuješ - Telo!

Um razmišlja in v sebi ustvari. Telo pa najprej čuti, in šele potem ustvari.

Vse manifestirane zavesti so torej različne, do neke mere, zato da Stvarstvo vidijo in razumejo drugače (do neke mere). Potem je to zanje resnično. Okrog njihove resničnosti ustvarijo svoj svet, svoje okolje, in tako lahko opazujemo kar manifestirajo, kaj je tisto, kar hočejo manifestirati, kaj pa tisto, čemur se izogibajo in zatorej ne želijo, da bi se manifestiralo. Toda v Manifestaciji - se slej ko prej vse manifestira! Takšna je naloga Manifestacije.

Tega ne gre zanemariti, ne podcenjevati takšne zavesti, je odrivati ali jo prezirati!

Bog je torej – tako jaz to razumem - seštevek vseh teh zavesti, ki so poseldično znanja kot seštevek vseh različnih izkušenj.

Bog je zopet »eden«, ko se vsi deli njegove zavesti poiščejo, ko najdejo pomoč ena pri drugi, in nato s pomočjo božjega Namena (ko pišem namen z veliko, to pomeni Božji namen!) poiščejo pravo ravnovesje v Srcu.

To je podobno bratom, ki po dolgi poti in osamljenosti… najdejo skupno zavest o skupnem Očetu in se te novice razveselijo. Čakali so, da bi to slišali!

Telo je zdaj Srcu brat. Ni še brat v manifestirani obliki, je pa že v spiritualni. In Materija sledi tistemu, kar se prej zgodi v Duhu!

Tisti rek, ki pravi: kako v Nebesih, tako na Zemlji… je prav tako resničen v svoji obrnjeni inačici: kakor na Zemlji, tako v Nebesih.

Nebesa se torej učijo.

Z drugimi besedami: če je Srce otrok Vesolja, potem je Telo - odraslo Srce! 

Odraslo Srce je Oče. Ko Srce (človeštvo) odraste, postane TELO.

Potem….

Ja, potem Materija ni več tako gosta, tako neizprosna v prikazovanju Resnice, ker je Resnica sprejeta kot vodilo - in je pri Bogu!

Potem tudi tehnologija ni več potrebna, umetna inteligenca (A.I.) prav tako ne, saj želja (Mati) lahko izvaja svojo čarovnijo, ker ve, da bo ta prav uporabljena.

In takrat Želja – manifestira!

Z drugimi besedami povedano:
Beseda bo meso postala šele, ko ji bo Telo smelo zaupati vso težo. Ko bo Beseda prenesla to težo, bo imela moč spreminjati svet. Imela bo kaj povedati...

Skupni imenovalec je torej ZAUPANJE.

****

Odrasel človek je odraslo srce. S tem postane odrasel "otrok", ki ne pozabi, da ima tega otroka v sebi tudi kot odrasel človek, kot oče, in da je njemu odgovoren za svoja dejanja!.

V vsakem trenutku se lahko posvetuje z njim (z resničnim sabo).

In Mati? Mati je Mati Vsega v Vesolju! Hkrati je tista, ki je ustvarila Življenje. Ona je Želja, ki je ustvarila VSE.

Ni možno razumeti Celote, če prej ne razumemo (če ne čutimo) vseh delov Boga. Deli Boga, ki so se odločili, da bodo privzeli vsak svojo podobo in opravili domačo nalogo tako, da bodo sebe raziskali v celoti – zdaj počnejo prav to!

Z odnosi vred, ki se manifestirajo med ločenimi deli istega Boga!

Pri tem jih je v začetku vodil Namen, ki so mu služili. Da bodo opravili delo kar se da iskreno, z vsemi konflikti, boji, dvoboji, začasnimi zavezništvi in začasnimi sovražniki, z vsemi nesporazumi in zamerami…

Dokler se vse dogaja znotraj Namena - je vse smiselno!

Kaj pa, če pri izkušnji sebe samega Življenje sebe začne spraševati, če je vredno živeti!?

Če je vredno svojega obstoja...

Takrat v to dogajanje poseže Namen in uveljavi svojo voljo.

Kako kruto jo bo uveljavil pa je odvisno od znanja in izkušenj posameznih delov istega Boga, ki nastaja (Njegova Zavest nastaja) kot posledica znanja in izkušenj ločenih zavesti.

Kdor ne želi živeti, pač ne bo živel!

Ne vem zakaj bi kdo silil živeti tistega, ki mu ni do Življenja!

Kdor pa hoče živeti… pa mu ne pustijo, pa ima pravico poiskati Stvarnika in mu postaviti vsa tista vprašanja, ki človeštvo morijo skozi vso Zgodovino. Pa nanje ni dobilo jasnih odgovorov.

****

Prav!

Umetna inteligenca! (A.I.).

Če že napišem takšen naslov »Umetna Inteligenca«, potem se spodobi, da nekaj povem tudi o tem, kako si jo predstavljam!

Ne sicer v smislu uporabnosti ali kako se jo naredi, saj o tem ne vem nič, ker vanjo ne verjamem, saj menim da je neuporabna in je torej, po mojem mnenju, nepotrebna.

Zanima me pa od kod ta bolezenska potreba sicer napredne civilizacije po njeni rabi. Le kako je nastala? Smo obupali nad lastno?

Ker – tako kot je nastala, bo potreba po A.I. po isti poti tudi odšla, ko bo potreba po njej ponehala. Potreba po umetni inteligenci bo ponehala, ko bomo začeli uporabljati svojo.

V enem svojem tekstu TEHNOLOGIJA ALI ČAROVNIJA sem zapisal tole:
»Tehnologija je pripomoček, bergla!

Na višjem nivoju je - manj pogreša stik s telesom! Tehnologija namreč nadomešča vse, kar človek sicer hoče od telesa, pa Telo ne zmore. Od njega torej ne dobi in išče drugje.

Telo pa ni ne neskončno ne vsemogočno - je samo resnično!«

In še: »Tehnologija je surogat za čarovnijo! In to skrajno beden surogat.«

Povezava na omenjeni tekst na blogu je:

https://obstajajoljudje1.blogspot.com/2017/02/tehnologija-in-dezela-velikega-pana-4.html

Med Željo in stvaritvijo obstaja zelo močna vez! Pri Bogu Očetu je to: Bodi!, in - JE.

(Telo je jezno zaradi tega, temu pravi: Abrakadabra… se temu posmehuje!)

Pri Materi pa je najprej ODNOS med dvema stvarnikoma, ki se privlačita in eden drugega iščeta, ker se pogrešata! Že po nastanku sta nasprotnih energetskih nabojev, Plus in Minus, moški in ženska, JIN in JANG!

Potem pa traja 9 mesecev med »Bodi!« in JE, da potem nekaj JE.

In ko JE, sta v njem prisotna oba.

Včasih tudi ni odnosa, ko se to zgodi, ampak takrat pravimo, da je posilstvo. Ali skoraj posilstvo! Tega je največ.

Predstavljajte si svet, v katerem se otroci spočnejo iz obeh orgazmov, ženskega in moškega!

Potem svet ni samo moški ali samo ženski… potem je SVET!

Zdaj je svet – moški! In je Bog – moški! Je sploh potrebna dopolnilna razlaga!?

9 mesecev je potrebnih, da se izoblikuje človeško bitje. Pravzaprav, da bitje, ki je človek, izoblikuje vso tisto vsebino, ki mu jo posredujeta oče in mati. Najprej v telesu, potem pa bo z razvojem možganov (kako povedno!) lahko sam oblikoval koncepte svojega razumevanja okolja.

Otrok sprejme vsebino iz materinega genetskega bazena in še vso tisto iz očetovega genskega bazena. Potem sam temu dodaja svoje znanje, svoje izkušnje. Iz tega nekaj naredi, in pri tem ko osmišlja sebe - osmisli Njiju, ki sta ga ustvarila; osmišlja vse svoje prednike, vso njihovo (in s tem svojo!) preteklost. VSE jih dela smiselne! Ali nesmiselne. Odvisno od tega za kaj se bo odločil.

Zato je pomembno, da Stvarstvo ustvari otroka.

Da ni narejen ali izdelan kot predmet z določenimi predispozicijami, ki jih ponudnik zapiše v obliki kataloga. Da ni človeško bitje »izdelano« v nekem "delovnem procesu" proizvodnje živih bitij.

Trenutna Inteligenca sveta (Glava) si prizadeva, da bi se to zgodilo.

Ustvarjanje življenja ni kuhanje instant polente.

Za to je potreben čas.

Pri človeškem zarodku je to čas 9 mesecev. Tačas Mati zarodku vgradi svoje izkušnje, posreduje mu svoja orodja in pravila, posadi mu jih v telo. Stvarstvo se pretaka v zarodku!

Stvarstvo daje vse stvari na svoj, na njim primeren, pravi prostor. Bitjem njihov prostor pripada! Zato Stvarstvo vse položi v človeka!

V dobrem in v slabem. Ker Stvarstvo ve, da bo človek ISKAL.

Telo sprejme vse. Tudi tisto, kar Um ne sprejema, Telo - sprejme!

Telo sprejme VSE.

Materija razmišlja v Telesu (to manifestira z njim in v njem) o tem, kako bo privabila Boga v novo bitje. Kako ga bo rodila v svoj svet… (zdajle slišim v desnem ušesu: ja, in pol ga bo privoščila eni drugi ženski… a's ti en mal nor?)

Mati pričakuje, da bo novo bitje manifestiralo Boga v Materialnem svetu, kot enega tistih dveh staršev, o katerem Mati Vesolja - v ženski! - sanja.

Mati si želi Njegove bližine, njegovega dotika… V Umu, ki je Telo - si Mati tega želi tudi takrat, ko njena dejanja in njena glava tega ne zaznavata. Narava je Ženska! Je Mati!

Ženska pa je praktično bitje, ki skrbi za Življenje, nima se vedno časa ukvarjati s filozofijo.

Ko je izbirala očeta za svojega otroka, je Želja poiskala v njegovih očeh malega junaka/junakinjo, ki bosta stopila v ta svet hrabro. S sabo bosta prinesla še vse tisto, kar je ostajalo zunaj njega, onkraj tega Sveta potem, ko se je Vesolje razcepilo, postalo dualno. To se je zgodilo potem, ko je Mati zapustila Nebesa.

A ko bo rodila... bodo moški tu prevzeli vlogo njenega Boga!

Zaplodili bodo otroke, ki bodo njuno Srce. Ampak najbolj pa njeno srce!

In On bo vse popravil, vse uredil, vse pojasnil, vse pomiril…

Uravnovesil bo vesolje, izpolnil vse obljube, pričakovanja, uslišal bo vsako njeno hrepenenje…

To pomeni teh 9 mesecev priprave v materinem trebuhu!

Narava tako da zarodku možnost, da se vsa orodja, ki mu jih vgradi, ta novi prebivalec planeta nauči uporabljati. Tako bo njeno bitje prišlo na svet opremljeno za življenje v njem.

Njen otrok, Njen Svet, Njena pravila!

Abortus, evtanazija… to pa sta izžiganje cerkve Notre Dame iztega Sveta!

Brisanje Knjige človeštva, uničenje dokazov, podiranje kažipotov za pot domov…

Nek švedski intelektualec je ob tem, ko je gorela pariška katedrala, vzkliknil: »končno!«.

Zažiganje cerkve Notre Dame je akt brisanja odgovornosti za Zgodovino. Brisanje Bolečine.

A Telo tega ne dovoli!

Intelekt Zahodnega sveta misli, da tisto, česar ni na televiziji, sploh ne obstaja. Materija ima povsem drugo vlogo. Materija vse ohrani! Kar danes morda nikomur nič ne pomeni… bo jutri reševalo svet!

Telo ničesar ne zavrže, vse shrani. Za vsako stvar, za vsak pojav, vsak odnos... obstaja svoj vzrok in pravi prostor v Vesolju, zato je Vesolje tako veliko!

Zato je velik tisti, ki ga je naredil velikega.

In Telo... je model Vesolja v malem. Tu je vse na dosegu roke. VSE.

Vse znanje Vesolja. Pravzaprav se tu rojeva vse znanje Vesolja.

Od Začetka je bilo tako! Bilo je tako, ker je tako hotela Mati Vsega v Vesolju!

Mi imamo zelo kratko besedo za to: Logika.

Jaz imam eno enako dolgo: Beseda!

V Namenu sta naša Prva starša našla skupno Misel, v katero sta oba verjela. Zato sta ji zaupala. Iz Namena VSE izhaja in se k njemu vse vrača poiskati svoj smisel. Namen – je tista Zavest, ki je Stari Oče Vesolja. Varuh žerjavice!

Tja vedno lahko prideš po ogenj, da ga potem sam zanetiš.

Namen je dober!

ČUVAJ ŽERJAVICE

K meni ste prišli vedno le,

ko sem imel kaj novega za vas.

Vzeli ste moje pesmi

in iz njih naredili lepše.

Lepših še nisem slišal.

Vzeli ste moje -

svojih pa me niste naučili!

Potem ste priredili rajanje

in imeli veliko veselje,

na katero pa jaz nisem bil povabljen.

Toda zdaj že vem:

brž, ko vam bo česa zmanjkalo

boste zopet tu.

Prišli boste po žerjavico,

ne po ogenj, ognja jaz nimam.

Ogenj boste sami naredili...

Imam le iskre vašega veselja!

Med vašim rajanjem se rodijo

in ko odidete, jih shranim.

Stiskam jih k sebi

in vzdržujem v upanju,

da bom morda nekoč med povabljenimi,

da me boste učili vaših pesmi

in imeli potrpljenja z mano.

****

Telo je Knjiga te logike, je zapis Besede! Cerkev Notre Dame je enako, kot so, so dela pomembnih slikarjev, kiparjev, literatov, graditeljev, pisateljev in pesnikov… Vse to so simboli te iste vsebine, ki nam pripoveduje Zgodbo o nas.

Človek je bitje, ki je visoko opremljeno z Abecedo za razumevanje tega sveta. Telo ni odpadnik od Boga, ne od Zavesti, ki nam jo Bog predstavlja!

Ravno narobe: Telo JE Zavest!

Mi zdaj Telo dojemamo kvečjemu kot en delček zavesti, ne prav velik in ne prav pomemben Pač »fragment«! Fragment kot fragment, invaliden in potreben pomoči. Preživlja se s tem, da prosi na vogalu.

V tej obliki Telo ostaja kot nezadosten delček zavesti , ki je, kot takšna, prepočasna (za koga prepočasna!?), neuporabna (glede na kaj!?) oz. uporabna samo za delo in izpolnjevanje ukazov.

Sicer je Telo v naših očeh omejena, nezadostna zavest.

Res je Telo počasno, toda počasno je zato, ker je natančno. Ni površno, tako kot so površni možgani.

Telo je dosledno, marljivo in skrbno! Možgani so pa jebivetrski.

Možgani civilizacije so samo v glavi. Nekaj naredijo na hitro, potem pa po(s)pravljajo za sabo. Pa še ta dela navadno opravlja Telo, ker so slabše plačana.

Pri tem več podirajo za sabo, kot gradijo novo prihodnost, ki je morda niti ne bo, vsaj takšne ne, da je ne bo potrebno spet podirati.

Kar poglejte si zdaj svetovni Intelekt, oglejte si te možgane, ki vodijo svet!

****

Mati je opremila Telo z nagoni, za kar obstaja dober razlog. Nagoni ji pomagajo ohranjati Življenje!

Nagoni niso tam zato, da bi nekdo z njimi manipuliral, z njimi služil, ter Telo, zaradi odvisnosti od njih, izkoriščal in poniževal.

Ta odvisnost od nagonov je zdaj temelj izkoriščanju in zasužnjevanju. Živali so v ujetništvu suženj svojega spolnega nagona, in se zato razmnožujejo. Povečevanje črede pa je predpogoj za dober posel! Vzrediš, ubiješ, razkosaš in prodajaš!

Telo je zlorabljeno za kopičenje bogastva.

Pa vendar: Telo ni cokla pri razvoju - Telo je Rešitelj.

Res je trenutno suženj v lastnem svetu. Tam kjer bi Telo moralo biti kralj – je suženj, čeprav opravlja kraljevsko delo.

Kljub kraljevskem delu, ki ga opravlja, v človekovih očeh velja, da je Telo = suženj.

A zame je Kralj tudi če za druge velja, da je suženj. Vedno je Telo bilo Kralj.

Kar kralj počne, je zdaj temu svetu »neuporabno«, svet Telesu zvija roke na hrbtu in ga sili početi nekaj, kar je Življenju nasprotujoče in sovražno.

Tako bo ostalo dokler ne bo začelo primanjkovati tistega, kar Telo »proizvaja« ko brani, ohranja, čuva Življenje.

Kar pa je zdaj za nas samo po sebi razumljivo.

No, in ko ne bo več samo po sebi razumljivo… tedaj bo tudi temu svetu nekaj vredno. Zdaj pa ni.

Toda, odrasel biti pomeni da NE TRGUJEŠ!

Ne kalkuliraš. Daš kar imaš, ker to pač počne Oče. Ker je o starševsko, odgovorno, kraljevsko – vse to pomeni odraslo, odgovorno!

Dokler je Resnica, dokler ta obstaja kot referenčna točka, in dokler je Želja da bi Resnico spoznavali in jo prepoznali, ko jo vidimo - vse do tedaj Telo lahko opravlja svojo nalogo! Ko pa njegovo prizadevanje, da opozori na napake, Glava interpretira kot »sovražni govor«, in se pri tem ne zaveda, da uničuje simptome, potem Bolezen ukazuje Zdravju in predpisuje Naravi kako naj skrbi za Stvarstvo.

Tega Telo ne bo dovolilo!

Telo je samo drugo ime za Resnico.

Pravi možgani – so Telo. Telo razmišlja tako, da čuti. Manifestacija s pa imenuje tako zato, ker manifestira!

In zdaj manifestira simptome svojega nezadovoljstva, pri čemer je Telo skupna referenčna točka, po vsem svetu enako!

Tisto v glavi, čemur pravimo možgani - in imamo za pamet (Um, Intelekt sveta!)  je pa pripor, začasni zapor za Um (Boga).

Medtem je Telo tisto, ki misli - ker čuti. Ko misli – sebe čuti.

Glava samo misli da misli, a v resnici nič ne čuti, z ničimer se ne solidarizira, obnaša se, kot bi ne bila od tega sveta (kako povedno!).

In vendar smo vsi samo to, kar čutimo.

Če nič ne čutimo – nas ni!

Glava sprejema odločitve, ki bodo za nekoga usodne. Zaradi napačnih odločitev bo morda kdo izgubil življenje, gotovo pa svoj mir. Ampak glava - zraven, ko jih sprejema - emocionalno niti ne sodeluje s tistimi, ki bodo morali posledice njenih odločitev čutiti, jih nositi in prenašati. Prav zato z njimi Glava ne sodeluje! To je temelj njene umišljene superiornosti! Mi smo zato Umsko polarizirana civilizacija, ki Intelekt visoko dviguje nad Telo, postavlja na piedestal in ga moli in časti.

Tole metanje spomenikov s podstavkov je popolnoma nezavestno (pod zavestno) ravnanje množic, ki pri odsotnosti pojasnila njihovega Uma, takšnega ki bi simpatiziral z resničnimi čustvi (ne s simboličnimi dejanji!) lastnega Telesa, ne more vedeti ne kaj počnejo ne kam to pelje.

V bistvu je maščevanje v tem, da z rušenjem ene Mitologije postavljajo drugo. Ne pri eni ne pri drugi pa ni Resnice, da bi jih vodila.

Eni in drugi zanikajo Telo.

Za Glavo smo mi vsi skupaj samo eksperiment. Glava trdi, da ni nič resnično, češ da si je vse sama izmislila (Budisti to trdijo!). Če bo potrebno, si bo Glava izmislila kaj novega.

Tista v filmu ZARDOZ je letela in bruhala orožje!

Glava se brez Telesa ne more emocionalno povezati z drugimi, ker drugih ne čuti kot svoje.

Ta odnos je ponovitev nekega začetnega modela obnašanja na neki višji ravni, ko se je Bog izogibal manifestaciji.

Bog se je raje izognil pojavljanju v telesu, kot da bi moral prenašati stanje, ki je Njemu, ki je Um - kaotično.

In to ni ne slučajno ne nerazumljivo ali nelogično!

Vsi vemo, kako se človeštvo obnaša, kadar se hoče maščevati Bogu: takrat se maščuje Telesu, ker se Bogu ne more!

Pri tem je človeštvo razvilo domišljijo do neslutenih razsežnosti! Večina tehnološkega napredovanja je nastala pri razvijanju vojaških strojev in novih znanj. Izumljanje – je dekla obrambe, to pa je v bližnjem sorodu s sovraštvom in maščevanjem.

Tu smo skratka zelo izvirni, domišljija nam deluje sto na uro! Za vse drugo pa manj.

Sedanji Intelekt sveta preprosto nima v sebi izdelanega modela, s katerim bi lahko razumel stisko Tretjega sveta, saj je, kot Umsko polariziran, lastno Telo in njegove težave (v resnici pa svoje!) odrezal od procesa razmišljanja.

Njegovo Telo ne sodeluje pri razmišljanju, Intelektu je Telo "eksperiment"!

Zato sta tudi »humanost« in »sočustvovanje« razvitega sveta zlagani kategoriji. Inštitucija so zapor za čustva. Vsi se jih bojijo!

Glava misli »humanost«.

Ker humanost misli dobroto in si svoje »humano« početje izmisli - si sama izdela teorije o sebi in svoji humanosti, da je ta lahko videti skladna z lastno željo (ne s potrebami Telesa!) po tem, kakšna naj bi humanost bila videti.

Angleži bi rekli: It fucking looks good - but it feels bad!!!

A če si humanost naredi idejo o sami sebi, si jo lahko podrobno zamisli in si jo sproti naredi že za (sebi) uporabno. Pri tem si misli, da je takšen pristop humanejši, objektivnejši, zanesljivejši... vsekakor pa prispeva, da je svet manj kaotičen!

Čustva so zanj kaotična, program inštitucije pa je lepo urejen, ima svoje cilje (kot si jih Glava predstavlja!) je skladen z načrtovanim in ga je možno speljati v predvidenem roku. Če ga ni možno, se pravi, če razmer ni možno popraviti, potem je pa program možno prilagoditi novim razmeram, ga popraviti, spremeniti! Vse je možno! Glava ne mara nečesa, kar ni možno obvladati. Tako deluje Civilizacija!

Obvladuje pa VSE znotraj namena…

Ta pa ni Namen! Njihov namen je »slab namen«

To je razlika med Očetom in Luciferjem. Razlika je v Namenu!

Objektivnost ne obstaja.

Objektivna so le trupla. Ta so, kar so. Življenje pa je subjektivno!

Bolj je subjektivno, bolj je živo. In bolj je živo in svobodno – več ga je!

Življenje je takšno, da bolj ga razumeš po svoje, bolj je ono zadovoljno s tabo. Življenje takšno, kot tista rastlinica, ki jo ukradeš sosedu z vrta, da noben ne ve, ko preplezaš ograjo in si pri tem strgaš hlače, potem pa zadovoljno z ukradenim vršičkom za srajco, varno spravljenim, ves umazan od zemlje prideš domov in ga posadiš.

Potem bo rastlina rasla kot nora! Ve, kaj si storil zanjo. Veseli se Življenju. In tebe razveseli, ko jo gledaš.

Subjektivnost vključuje lastno Voljo in čustva. Življenje je subjektivno.

Zato pa ima spiritualno polarizirana civilizacija svoje inštitucije, gvardijane svoje brezčutnosti, z njimi pa intelektualne teorije o tem, kaj naj čutimo in kako naj čutimo. Ker baje brez njih tega ne znamo.

S tem civilizacija ustvari jetnišnice za čustva. Ti zapori imajo svoje uslužbence, stražarje, ki pazijo na to, kaj se pogovarjamo na hodnikih in prisluškujejo če kaj sanjamo ponoči, tačas ko se ne zavedamo kaj se dogaja v umu, ko pobegne k Telesu po pomoč…

Oni nam vse povedo. Kaj naj čutimo, kdaj moramo čutiti, koliko naj čutimo in česa ne smemo čutiti.

Inštitucije nadomeščajo čustva, zato da sploh vemo kaj je tisto, česar ne smemo čutiti. Da se potem počutimo krive, če Telo govori drugače.

Nekatera čustva smemo čutiti javno samo kot demonstracijo (izbruh!) čustev v skupini, ko so napovedani. Napovedani morajo biti tako čustva kot njihov čas in kraj izražanja: od tu – do tu!

Sistemu so čustva preveč kaotična in neurejena. Zato lahko pobegnejo.

Intelekt pa, tudi ko čuti – čuti organizirano!

Tako kot misli misli tako da misli.

****

Telo misli s tem, ko čuti. Mislijo čustva.

Telo misli čustva, pri tem sebe čuti!

Izdelati misel na podlagi čustev, tedaj rečemo iz lastne izkušnje, je najbolj odgovorno dejanje, kar si jih sploh lahko zamislimo.

Odgovorno je do Življenja.

Živeti po tujih izkušnjah, se pravi po navodilih iz religije ali ideologije, pa pomeni prezirati izkušnjo Telesa. Pomeni prekiniti stik z Njim, ki je naš Oče, in Oče Stvarstva.

To pomeni poslušati tujo izkušnjo, ki je nekje zapisana (v svetih spisih ali političnem manifestu), in jo predpostaviti svoji lastni izkušnji.

Vsaka doktrina teži za tem, da je nihče ne bi spremenil, da bi ostala večna, takšna kot je.

To, da slediš navodilom ker zaupaš tuji izkušnji bolj kot svoji – to je definicija predsodka. Potem to pomeni živeti po predsodkih, slediti tujim izkušnjam ne svojim. Ko slediš tujim izkušnjam, tudi živiš tuje življenje, ne svojega.

… ker baje tvoja izkušnja ne šteje.

Tvoja izkušnja se baje ne more niti primerjati z blodnjami »velikih« in pametnejših, katerih izkušnje so zapisane v debelih knjigah. Pametne teorije!

Zato pa so njihove izkušnje postale teorije, ker so večne in ker so za vse večne enake, nespremenljive, zato so podlaga Mitologijam. Te so enako večne in jih ne smemo. Tudi če nas ubijajo.

Vse izkušnje sveta so več ali manj izpisane v dogmah (verskih in ideoloških), in nihče jih ne preverja.

Prepovedano jih je preverjati ali jih primerjati. Če jih primerjaš je to le zato, da ugotoviš superiornost tvoje Mitologije. To potrdi moč režima, ki črpa svojo moč iz Dogme.

Sistem predpiše mitologijo v katero smo narojeni, sprejmemo jo z rojstvom. Potem jo nadaljujemo, če ne smo izdajalci!

Kvečjemu si jo malo prilagodimo. Slavimo jo in jo praznujemo.

Sistem obstaja, dokler vzdržuje Mitologijo.

Človek je prekinil stik s svojim Stvarnikom in z njim komunicira le prek posrednikov. Ti potem delujejo kot telefonska centrala ali server, ki ga je treba vzdrževati in ga plačevati.

Le da imata ta server in ta centrala peščeno uro narobe obrnjeno: kar je gor je dol, in kar je dol je gor.

Na vrhu je vse tisto, kar sploh ne misli ali čuti.

Naša civilizacija je vsa v glavi.

In zato jo zdaj Telo napada.

(to so zdaj migracije)

****

Konflikt med Glavo in Telesom zdaj poteka simbolično, odvija se v polju našega podzavestnega. Sami to doživljamo kot zunanjo manifestacijo našega notranjega problema, katerega obstoj pa Glava (Tretja zavest, prednji del možganov v glavi) ne priznavajo.

Mi to zaznavamo kot poplavo migrantov z vsemi svojimi čudnimi navadami, ki vdirajo v civilizacijo in spreminjajo naše navade (dobre in slabe).

»Napredna« Glava je moderna, oborožena s premnogimi predsodki, saj daje ljudem napačna navodila. Ljudje pa te predsodke sprejemajo, čeprav jim, njihove izkušnje govorijo drugače! Vendar ne bi radi postali nehumani in še vse tisto, kar jim sistem pripoveduje da bodo postali, če zavrnejo spoštovanje dogovorjenih standardov o tem, kaj je humano. Zdaj se ti standardi imenujejo »človekove pravice«.

Civilizacija nekritično obravnava svoj primanjkljaj; zaradi iste nekritičnosti ga je sploh pridelala!

Posiljevanje in sekanje glav, obredno klanje žensk, če se obrnejo proti družini in veri…, nasilje na ulicah, Evropa pospremi z novim navodilo: »Kar navadite se na to!«

Sile, ki so v konfliktu, se brez Srca, ki bi poseglo vmes in uravnovesilo Vesolje v sprtih straneh - skladno z Namenom! – vsega tega ne zavedajo. Ne vedo kaj počno, niti se ne zavedajo zakaj to počnejo.

Prihajajo brez osebne identifikacije (saj v resnici ne vedo kdo so), nas pa ne to ne zanima, tudi sami ne vemo kdo smo. Če ti izdajo imaš osebno izkaznico, to še ne pomeni, da veš kdo si in da imaš identiteto.

Prihajajo sem brez zdravstvenega nadzore, v njim neznano okolje, ki ga poznajo le prek filmov in televizije. Te oblike informacije poznajo!

Prek Interneta gledajo porniče, prek tehnologije, ki jo uporabljajo (mobilne telefone) dobijo vtis o tem, kdo in kaj smo.

Mi vse to uporabljamo kot bi bilo del nas! Vtis dajemo, kot da je to vse, vse kar smo je to, kar imamo.

Gledamo, uporabljamo, pa o svoji civilizaciji kljub temu ne vemo dosti.

Zakaj bi torej migranti prek filmov in tehnologije kaj več izvedeli o nas, zakaj bi jih to sploh zanimalo? Če nas ne zanima!

Zakaj bi jo imeli za kaj več kot le za svoj plen?

Zakaj bi slovenski komunisti imeli to deželo za več kot le za svoj plen?

Mi se torej enako kot oni ne zavedamo zakaj se to dogaja.

Nekritično sprejemamo nov nastajajoči svet, srednjeveško zaostalega, k čemur prispeva vsa naša naučena (indoktrinirana) Krivda, ki so nam jo vsadili z vzgojo.

Privzgojena ideja o »humanosti« pa nima nobene povezave z resničnostjo.

Tako lahko zdaj opazujemo, kako si ponorela (tako vzgojena) maščevalnost spodnjega dela planetovega »Telesa« (tistega pod pasom!), v večjih evropskih mestih privošči spolno orgijo maščevanja nad to civilizacijo, s privoščljivim pogledom tistih, ki so migrante povabili sem.

Če še ne veste: priklicali so jih sem, zato da bodo njihovo orožje!

Humanost je samo izgovor.

Tak pogled na svet je kratkoviden. Organizem sveta (Svet je organizem!), ki je živ, se bo slej ko prej zbudil in začel nazaj sestavljati naravno odpornost, svoj imunski sistem!

Tega so mu načrtno porušili tisti, ki zadnjih sto let usmerjajo dogodke v mednarodni politiki, in zdaj vodijo svet.

Zato zdaj gledamo posiljevanje, nasilje v mestih, nastajanje no-go con, njihove požigalske in ubijalske pohode, masovno poniževanjem s klečanjem pred potomci nekdanjih sužnjev v ZDA…

V resnici pa ne oni ne mi ne razumemo teh svojih dejanj! Kaj šele, da bi razumeli vzroke zanje.

Ne razumemo razlike med Odgovornostjo in Krivdo!

***

Prva  in najpomembnejša razlika med Krivdo in Odgovornostjo je, da s Krivdo lahko manipuliraš, medtem ko z Odgovornostjo ne moreš!

Zato se zdaj svet valja v Krivdi (toliko so jo državne osnovne šole in Cerkveni verouk napredli!).

Druga lastnost oz. razlika pa je, da Krivdo lahko odrivaš od sebe, da potem pristane pri nekom drugem, ki se pred njo ne more braniti!

Ker nima orodja proti njej (lahko bi bil Odgovoren in bi s je tako rešil, a mu ne pustijo vladati!), se ne more braniti. Nič ni imel (ali pa bore malo) pri izdelavi Krivde, vendar jo ima s tem, ko jo sprejme!

V takšen položaj so ga spravili tisti, ki vedo kaj bodo s Krivdo storili v nadaljevanju, ker poznajo njeno uporabnost.

Potem reveža preganjaš in na koncu ga ubiješ.

Kadar ubijaš, moraš pri tem paziti, da jih ne pobiješ vseh (še premal smo vas!), da jih nekaj ostane, ko boš potreboval sovražnika. Režim namreč ne more delovati brez notranjega in zunanjega sovražnika! Če jih nima – jih proizvede.

Sicer ne bo mogel ponavljati te igre.

Režim se neha, če ne more ponavljati te igre.

Pri Odgovornosti pa zaradi odgovornega ravnanja, tega ne moreš storiti, ker pri Odgovornosti veljajo druga pravila kot pri Krivdi.

KAKO V NAS DELUJE KRIVDA

https://obstajajoljudje1.blogspot.com/2017/03/krivda-in-kako-deluje.html

Skratka, ne vemo, kaj se nam dogaja v družbi.

Ne vemo, ZAKAJ se nam to dogaja.

Saj pravim: peščena ura je narobe obrnjena!

Odloča Glava (ki nima pojma), medtem ko je Telo izvzeto iz procesa razmišljanja! Zaupanja med njima pa ni.

Včasih kje preberem, da vedno za nas odloča podzavesten del. Nikoli tisto, kar je v glavi, in je zavestno, kar je vidno.

Podobno, kot pri Titanicu! O usodi je odločil del ledene gore pod gladino. Medtem so potniki videli le manjši del, ki je bil nad gladino in ni bil videti nevaren.

Pri tem je treba povedati, da »spodnji« del, če lahko tako imenujem tisto podzavestno, v človeku, odloča samo in brez soglasja Glave.

Ta pojav včasih opiše misel: človek obrača – Bog obrne!

To daje vtis, da obstajajo skrite sile usode, ki človeku ne dovolijo živeti svobodno, izraziti lastno Voljo (Željo). Usoda, takšno je splošno prepričanje, vedno pohodi svobodno Voljo!

Bom poskušal opisati s primerom. Na način, kako jaz razmišljam. Stavim, da se vam bo gnusilo kako razmišljam.

Kdor je videl kako koljejo prašiča, na kmetih in v klavnicah, potem ve, kako nebogljeno je to bitje! O ničemer ne odloča pred smrtjo, karkoli stori - je brez pomena.

Le čutiti mora bližajoči se konec, ne more se mu izogniti niti s tem, da bi mižal… Prihaja z vso nepremagljivo gotovostjo, prašič pa si želi, da bi bilo čimprej konec. Ampak konec se vleče… kot kurja čreva! Če si lahko privoščim primerjavo z organom neke druge živali, z drugo smrtjo, prav tako gotovo in neizprosno.

Prašič je nebogljena žival. Ne bom rekel, da človeške »živali« niso enako nebogljene v podobnih situacijah. V vojnih razmerah ali po končani vojni v nekih maščevalnih orgijah zmagovalcev, ki jih ti izvajajo nad poraženci.

Ampak denimo, čisto zaradi pogovora… »for conversation sake« rečejo Angleži... da prašič, ki je nebogljena žival, prosi pred smrtjo Mater Vsega v Vesolju

(bom pisal v narekovajih, ker bom s tem iz živali naredil osebo…):

»Mati, pripelji sem ljudi, ki ne bodo jedli svinjskega mesa… da se jaz in moji spočijemo od te groze – pa čeprav bo to morda pomenilo njihovo grozo, kajti mi naše groze ne moremo več nositi… Ali pa nam vsaj pošlji nek virus, kugo, ki nas bo pokončala. Prosim, Mati Vsega v Vesolju, pomagaj nam…!«

Ob obletnici eksplozije atomske bombe nad Hirošimo sem gledal posnetke ljudi, ki so zaradi zakasnelega delovanja radioaktivnosti grozno trpeli pohabljeni. Slike so bile grozne, črnobeli filmi še bolj poudarijo vso nesrečo tistega časa in trenutkov.

Vprašanje gledalca je: Kako so mogli vreči bombo na mesto – in to ne le eno – potem ko so vedeli kakšno dejanje bodo s tem povzročili?

Zdaj pa te uboge oči gledajo z ekrana: Le kaj ste nam storili?! Zakaj ste nam to storili?

Denimo, da sem novinar, in grem, v letu, ko sta padli bombi na Hirošimo in Nagasaki, na obisk k ameriški družini nekje na ameriškem Zahodu, intervjuvat očeta in mater ameriškega vojaka, ki je nekje na fronti na Pacifiku in od njega niso nič slišali že dalj časa. Mati je na koncu z živci, žena tega vojaka ima malo deklico in deklica jo gleda, ko mama joče, z enakimi očmi, kot tisti Japonci, ki bodo čez deset let po padcu bombe zrli v kamero s pogledom: Le kaj so (ste) nam storili!?

Potem starši rečejo, jaz bi vrgla nanje tako veliko bombo, da uniči vso Japonsko in ubije vse ljudi v njej, samo da se moj sin čimprej vrne živ in zdrav domov, k svoji deklici in ženi… In bruhne gospa v jok, da je njen vsega hudega navajeni mož ne more ustaviti in mu je zato nerodno pred tujci z mikrofoni in kamero…

In gleda te filmarje s pogledom: Le kaj smo jim storili…. Zakaj nam to delajo? Prekleti…

Ta izkušnja človeštva je zgodovinsko pogojena, s pomočjo premoči superiornega Intelekta, ki je ustvaril civilizacijo (pravzaprav je ustvaril vse civilizacije), zdaj se mu pa babilonski stolp podira.

V bistvu pa se »podiranje« stolpa ponavlja!

STOLP KI SE PODIRA

https://obstajajoljudje1.blogspot.com/2017/02/stolp-ki-se-podira.html

****

Zgodba o stolpu gre takole:

Tedaj so še vsi ljudje govorili en sam jezik. Nimrod jih je hotel zadržati skupaj, da bi jim lahko vladal…

Rekel jim je, naj zgradijo mesto in v njem visok stolp (do Boga!), oni pa so razmišljali takole:

»Zgradimo si mesto in visok stolp, ki bo segel do neba! Tedaj bomo slavni.«

Bog pa tega ni maral, hotel je, da da bi se ljudje razšli in živeli po vsej zemlji. Zato jih je Bog zaustavil, da niso več gradili stolpa.

Zmešal jim je jezike, s tem je povzročil da so naenkrat začeli govoriti v različnih jezikih in graditelji se niso več razumeli. Zaradi tega so imenovali mesto Babel, kar pomeni »zmešnjava«.

Potem so zapustili Babilon (zmešnjavo). Skupine, ki so govorile isti jezik, so odšle skupaj in se naselile po različnih koncih sveta.

Razlaga te zgodbe, za katero vem, saj sem je bil deležen skupaj z drugimi ki so zgodbo slišali ali jo prebrali iz knjig, je ta, da je Bog bil ljubosumen in užaljen, ker so ljudje stremeli po tem, da pridejo do Njega, ki je Bog!

Zato jih je raztepel po vsem svetu.

Pri razlagi zgodbe smo omejeni na civilizacijo, oziroma na to, kako civilizacija vidi samo sebe.

Zgodba določa dogmo in ta dogma določa odnos z Bogom. Se pravi, da odnosa z Bogom ni. Je samo avtoriteta, ki ukazuje, ljudje pa izpolnjujemo naloge. To pomeni, da Telo kot prostor nahajanja duše, nima druge vloge kot te, da nudi duši dom, potem ko jo je Bog izgnal iz Nebes.

A vrnimo se k zgodbi!

Ko pravim, da smo pri razumevanju te zgodbe omejeni s civilizacijo, ki razmišlja o sebi, mislim s tem, da o njej, o zgodbi, razmišljamo enako ali vsaj podobno.

Pri meni to gre nekoliko drugače. Imam namreč »okvarjen« odnos do avtoritet, najsi bodo to zemeljske avtoritete ali nebeške. Jaz razmišljam drugače kot civilizacija. Na nek način civilizacijo vidim »od zunaj«!

Ne gre zato, da človek hoče tekmovati z Bogom (s svojim očetom!) in se to ne sme (od kdaj se pa to ne sme!?), pomembno je le to, s katere strani bi se človek rad Bogu približal in s kakšnim namenom.

Bog je razmišljal takole: en jezik pomeni en Bog, en meter (standardno merilo!), en način gradnje, en spomenik (stolp)… in zato jim je zamešal standarde.

Na živce mu je šlo, da so ga zalimali v dogmo. Njega - Boga! Ki je večen, neskončen, raznolik… ki se lahko ogleda v očeh svojih otrok in iz njih izve kdo in kaj je – če je že vse! Zakaj biti obsojen, d asi nekaj, če si pa lahko vse? In kdo ti bo to povedal, da si VSE, če nihče tega tako ne čuti?

Ko človek sebe omejuje - s tem Boga omejuje! Zato jim je Bog podrl stolp. Da ne bi bili tako prekleto zadovoljni s končanim (končnim) Bogom.

Z jezikom je pa takole: Jezik nas določa! Besede kreiramo iz odnosov med nami, prihajajo nam iz Telesa. Slovenci smo narod, ki ima Besedo (slôvo) v imenu!

Najbrž to nekaj pomeni. Pomeni, da smo navezani na tiste okrog nas, ki našo besedo izgovarjajo na naš način, da vsakemu od nas enako ali podobno pomeni. Recimo, če rečemo »on je pošten«, to potem pomeni, da te takšen človek ne bo prevaral. Ne pomeni pa to, kar zdaj pomeni! Da je malo neumen, da se ne znajde… da ga je lahko okrog prinesti in da se to splača, ker je preprostež, ki verjame na besedo, na »slôvo«, na dano besedo! Saj se še spomnite: na Začetku je bila Beseda.

Ohranjati Besedo je pomembno, da ne izgubimo stika z Začetkom!

Videl sem reklamo za digitalnega prevajalca, reklama pravi: v hipu boste govorili 43 jezikov! Praktično imaš babilonski stolp v žepu.

Prevajanje je pomembno. Še bolj pomembno je znaki še kakšen drug jezik, ne le tega, ki ga govoriš doma. Jezik izvira iz Telesa, izraža Telo (kadar možgani ne lažejo!), in prav neverjetno je, ko pri različnih jezikih opaziš, da isti pojav, ista stvar, v različnih jezikih drugače zveni. Ali pa ista beseda - pomeni čisto nekaj drugega! Da pa v tebi vse te možnosti sprožajo različne asociacije, kot so tiste na katere si navajen doma!

Telo se pri tem zabava in se uči, uči se o tebi, o svojem narodu, o drugih…

Znanje jezikov je zabavno. Razširja duha, ker je precej prostora za igro, humor, zs pripovedovanje smešnic, za vožnjo v dveh čolnih, treh, štirih…

za poslušanje pesmi, za primerjanje besedil, za čustvovanje… za razširjanje slike Boga, ki se v nas igra in prepoznava in je neskončen… poleg tega da je neskončno otročji in ga to veseli, ko se z Njim igramo.

Da si ne bi pustil približati?

Kje pa! Moj Bog že ni tak.

Ko jim je zamešal jezike, je povzročil zmešnjavo, a je hkrati z eno potezo ljudem razširil možgane, saj so morali iskati rešitve, ki jih sicer ne bi, ker bi ostali znotraj zidov organiziranega mesta; organiziranega v civilizacijo, ki bi slavila Boga, spoštovala dogmo, ubogala, in hkrati zaprla Boga skupaj z njimi za mestno obzidje.

Naj bo s tem zadovoljen? Srečen? Naj bo s tem »večen«? Neskončen?

Kdo bi pa rad bil obsojen na neskončno kazen…

Narod je »od Boga«. Ima namen - zato pa narod obstaja!

Tole, kar zdaj gledamo, je pa obnavljanje Babilonske zmede, Vzpostavljanje istega standarda, pri čemer standard ni pamet temveč neumnost, predpisuje obnašanje. To je poenostavljanje Enega Boga, njegovo zapiranje za isto obzidje… Ukazovanje človeški Domišljiji do kod sme iti.

Predpisi so zaradi lažje kontrole duha, ne pa zaradi njegove večje svobode.

Vprašanje ni KAJ. Vprašanje je KAKO, ZAKAJ, s kakšnim namenom se približujemo svojemu Bogu.

Ko Namen ne vodi več naše »gradnje« stolpa, če tako poimenujemo našo civilizacijo, potem jo Bog podre, ker je stolp postal neživljenjska, mrtva tvorba. Brez življenja v njem, s tem pa v nas in Njem!

Kot trn v peti, ki boli vse, kar je v nas še živo. Ne boli le peta, boli tudi glava!

Ločeni deli človeštva se lažje učijo. Raziskujejo, ne spoštujejo pravil, nočejo imeti predsodkov nad sabo… So firbčni, neprevidni, drzni, vztrajni, svojeglavi, nesramni…

Moj Bog pravi: bolj so samosvoji, bolj so moji!

Nesramni. Takšne jih imam rad.

****

Normalno in logično je, da ločeni deli Istega Boga, takšni ki nimajo skupnega izhodišča, ravnajo drugače kot bi ravnali, če bi ga imeli.

To pomeni, da bi spoštovali enega Boga, takšnega, ki bi mu vsi zaupali.

Zdaj bi takšno izhodišče ali referenčna točka lahko bil urejen in delujoč Pravni sistem, kot urejena zbirka pravnih pravil najrazvitejših demokracij Zahodnega sveta. Začasni Bog!

To pa zato, ker te države, ti sistemi oziroma njihova pravila obnašanja, po katerih se ravnajo, delujejo. Pravila so ustvarjali izkustveno!

Tako, kot so nastajale njihove izkušnje, ki so jih najdlje preverjali in so bili z njimi razmeroma zadovoljni, pustili pa so tudi odprtino, da jih lahko nadgradijo z novo izkušnjo. Znotraj Namena.

Zaradi tega so države bile relativno stabilne, primerjalno z drugimi, ki tega niso storile ampak so obvisele na starih mitologijah! Srečno nesrečne vsaka v svoji državi – toda žive! Narodi so tako preživeli.

Verjamem, da so vse države k pisanju Ustave pritegnile modre ljudi.

Ljudi z izkušnjami, ki v srcu mislijo dobro. Če so ti ljudje verni, nič za to! Pomembno je le, da imajo stik z Namenom.

Najprej podelijo skrb svojim ljudem. Tako se Ustava piše!

In zato ima njihova država himno, ki govori o lastnem narodu, ga slavi in skozi pesem predstavi ostalemu svetu (in Bogu!).

To, kar država je in kar je sposobna storiti za obrambo življenja svojih ljudi in tradicije, država dokazuje s tem, da ima svojo vojsko.

Takšno seveda, ki je uporabna in opravilno sposobna.

Potem pa se država ponaša s svojim smislom za Pravico, ki jim jo zagotavlja Pravni red, ki izvira iz Ustave.

Zato spoštujejo Ustavo!

Ustava je dokument, pravzaprav je dogovor, pogodba, med državljani o tem, pod katerimi pogoji so pripravljeni živeti skupaj s svojimi sodržavljani v miru. In z drugimi izven nje!

To je dogovor o tem, kaj bodo spoštovali, in to kar spoštujejo, so se odločili braniti. Branijo torej skupnost, ki spoštuje medsebojni dogovor zapisan v Ustavi. Ali na kratko – branijo svojo Ustavo.

Zato vojsko in policijo vodijo tisti ljudje, ki spoštujejo svoj narod in so zato patrioti, in ne neki psihopati.

Psihopati trdijo, da država ne potrebuje obrambe.

Tako kot človeško bitje potrebuje imunski sistem, da ga brani pred boleznijo, tako tudi država potrebuje vojsko, ki brani državo, ko je napadena.

Napadeno pa je lahko ozemlje, zakoni države (Pravni red), Ustava, navade ljudstva, vrednote…

Ko rečem država, mislim s tem na državljane, na njen Pravni red, na tradicije in tiste dobre značilnosti, s katerimi se nek narod rad ponaša, se pohvali pred drugimi. Skratka – naroda rad poudarja značilnosti, ki jih vidimo kot naše dobre lastnosti. S slabimi se nihče ne hvali.

Če v svoji himni narod ne hvali sebe, to pomeni da mu je himno izbiral sovražnik!

Jedro pameti nekega naroda je izhodišče, ki ohranja Življenje in skrb za otroke. Okrog tega, mislim, se lahko vsi zedinimo. Če se ne… pomeni da ima narod sovražnika v svoji sredini, ki mu vlada – a mu narod nič ne pomeni!

In ko se nekaj zmenimo (seveda če verjamemo v ista izhodišča) se lahko dogovora držimo in Ustavo spoštujemo.

To pa pomeni, da jo varujemo.

Nam (za vse nas) bi ta rezervni Bog tačas, ko Očeta ni Doma, lahko postal Pravni red. Če bi ga kdo upošteval.

A zdaj ga ne. Zdaj se norčujejo iz njega - norčujejo se iz Boga!

****

Dekreti parlamenta EU zdaj pohodijo veljavna in demokratsko sprejeta pravila obnašanja zapisana v Ustavo posameznih dežel, članic skupnosti!

Neka ad hoc sestavljena zakonodaja, izmišljena na hitro, čez noč in brez ugotavljanja morebitnih posledic poseganja v ustaljeno življenje ljudi. Se pravi, da vsiljena in nepreizkušena nova pravila enostavno zbrišejo avtonomijo držav članic!

Takšna od danes do jutri spremenjena pravila, ki menda počivajo na zagotavljanju »človekovih pravic« se obnašajo natanko tako, kot se obnašajo denimo LGBTIQ aktivisti, egocentriki kakršni so, ki spreminjajo ustaljene nazive in z njimi odnose v družini. Razmerja zdaj na novo definirajo, ne d abi pri tem vedeli v kaj posegajo.

Trdijo »da se nič ne spreminja, vsi samo pridobimo, noben pa nič ne izgubi!«

Pred njimi je v naših krajih lokalne navade spreminjala SFRJ s svojimi pravili, ki jim je z ideologijo vsilila komunistična Partija! Z njimi je prišlo novo obnašanje, kar smo v začetku devetdesetih let prevajali kot diktatura!

SFRJ je bila dikatura.

EU je pa zdaj diktatura. In vse bolj je socialistična.

Prišli smo z dežja pod KP!

Evropska skupnost se priduša, da tako mora biti, ker da evropska pravila temeljijo na »človekovih pravicah«, druga pa niso dovolj »globalna« ali univerzalna.

Človekove pravice so oblegovalni oven Socializma. Z dekreti so ukinili avtonomijo posameznih držav, izničili pojem naroda, razkrojili demokracijo.

Za Slovenijo je pristop k Uniji v začetku pomenil korak naprej, saj mi demokracije in Pravnega sistema nismo imeli od časov Kraljevine Jugoslavije naprej!

Zdaj smo zdrsnili nazaj v Jugo-godljo, ki nas je preplavljala s Titovimi »pismi«, dekreti te in one vrste… podobno zdaj z nami upravlja parlament EU, z domačimi izdajalci, ki smo jim jih poslali na pomoč, da nas od daleč ubijajo.

Pravni red, kot izraz svobodne volje družbe, ki se je organizirala v državo po nekih popolnoma drugih pravilih, zdaj očitno ne velja več! Krasni Novi Svet urejajo »človekove pravice«.

Človekove pravice so DEMON. Luciferjeva izmišljotina.

So seštevek vseh Luciferjevih znanj do zdaj, o tem, kako človeka ujameš in ga vodiš za nos, potem ko se mu usedeš na možgane, ki so v glavi!

Telesa pa Lucifer ni mogel zasesti. Glavo je lahko zasedel v civilizaciji ki je spiritualno polarizirana, Telesa pa ni mogel.

Telesa ne zna voditi!

Telo je Božje. Telo ni podložno alternativni »zavesti« in se bori proti Laži, tako, da zboli.

Možno je iznajti »zdravila« kot droge za zamegljevanje in omejevanje zavesti. Kar pomenijo zdravila za spreminjanje simptomov iz enega v več drugih - zdravilo pa to ni!

Telo je zato čuvaj Resnice in našega odnosa z našim Bogom.

Možgani so v spiritualno polariziranem svetu posledica indoktrinacije ljudi s Krivdo.

Njen namen je od samega začetka bil izrivanje Boga iz človeka. Nato iz človeštva, povsod po planetu kjer je to le mogoče.

Bolj je človek civiliziran, manj je v njem ostalo Boga.

Hkrati z mankom Boga v njem, je v družbi prisotne več tehnologije.

Zdaj bi nam radi namontirali še A.I. – Umetno inteligenco.

Naslednji Luciferjev korak, potem ko je Mati ostala sama brez spiritualne pomoči Očeta, je bil nadomeščanje živih (Materinih!) pravil v Telesu. Te naj zamenjajo zapisana (Luciferjeva) pravila.

Ta pa niso del Telesa, nikoli niso bila del Telesa, nahajajo se izključno v Glavi. Zamenjajo se lahko po potrebi tega, ki vlada. Takšen je tudi Luciferjev cilj!

Tako deluje diktatura.

Diktatura je vedno v sporu s Telesom! To pa zato, ker je Lucifer v sporu s Telesom!

Lucifer se Telesa boji.

Telo je Luciferji največji sovražnik, ker je Zavest Stvarstva, ki razume kako Stvarstvo deluje. Zakaj? Ker je Telo - Oče Stvarstva! Luciferja prepozna na daleč. Telo organsko ne prenese Laži. In Lucifer je ena sama LAŽ in sprenevedanje.

Lucifer je lažnivec, ki nikdar nikomur ni oče, nikomur tudi ne bo oče, ker mu je starševstvo tuje! Njegova pamet je jalova!

Lucifer je neustvarjalen, zato krade. Razmišlja kot Parazit.

Vse to nam zdaj govori, da je zdaj na planetu Lucifer – Bog.

Z njim je Krivda = (je enako) »pravni sistem«, ta pa namesto da bi gradil in delil Pravico, opravlja drugo nalogo: varuje Hudiča na prestolu!

Pri uveljavljanju Krivde kot vladarja, je vse zlagano in zato v družbi skozi dejanja, ki jih režim strogo nadzira, nepopravljivo.

Luciferjev svet deluje na kaznovanju. Rezultat njegove strahovlade je pa - STRAH.

Ena od posledic takšnega pristopa k dojemanju Stvarstva in človeštva v njem – je zdaj naučena (zlagana) »humanost«!

Nanjo se EU parlament poziva, njo nam ponuja!

Če imaš na tehtnici kilo železa na eni strani, na drugi pa kilo peska, navržeš k pesku še en ornk debel kamen, da bo teža na obeh straneh enaka…

Tako deluje zdaj Krivda v območju navidezne »enakosti«!

Krivda poskuša izenačiti nekaj, kar samo v Glavi ni dovolj enako. Za Glavo ni sprejemljivo, da veljajo pravila za vse enako!

Tako tehtnica ne more biti merilo uravnoteženosti. Ne moremo se dogovoriti niti okoli tega, koliko je en kilo.

Mi to prepoznavamo kot Revolucionarno zagnanost, ki naj bi zagotavljala »pravičnejšo« družbo. V resnici pa sprte strani ne znajo uravnovesiti svojih pogledov, saj nimajo skupne podlage, referenčne točke, ki bi jo vsi upoštevali.

Ustava očitno to ni (več)!

Ustavo razumem kot državno (last posameznih narodov in držav, kjer med njimi vladajo podobne navade), ker je dogovor med ljudmi v isti državi in je plod dolgotrajnega dogovarjanja sodržavljanov o tem, pod katerimi pogoji so pripravljeni živeti eden z drugim. Ker temu potem zaupajo, vedo kaj jih bo varovalo in ohranjalo pri življenju z vsemi njihovimi navadami, če se bodo držali dogovora.

Te dogovore, ki so zdaj navada, da ne rečem tradicija, so narodi preverjali stoletja!

Oni že vedo zakaj in kaj je treba braniti. Vedo, da se jih splača braniti in katere navade ohranjati, katere pa dopolnjevati ali prilagoditi. Tega se ne da z ukazovanjem od drugje! Ne glede na članstvo v neki skupnosti, kot je EU!

Ljudje, ki spoštujejo svojo ustavo, znajo definirati svoje sovražnike in jim ne dovolijo, da jim tujec vsiljuje svoje zakone!

Kaj šele en kurčev dekret iz parlamenta EU, v katerem nek infinitezimalen fragment nekega prav tako omejene pameti nekega Intelekta, ki se mu jebe za Telo, napiše svoj pogled o tem, kakšen naj bo svet po njegovo videti. In kdo bo v njem igral boga.

In takšna neumnost, ki je izšla iz nore glave, naj bi nas vodila in usmerjala! Kje pa lahko takšna neukost in neumnost od danes do jutri sploh lahko tekmuje, oz. sebe primerja z narodom?

Samo Luciferju je vse prav tako kot je.

Pri nas to prepoznavamo kot »kontinuiteto«, s katero nekateri želijo obdržati status-quo svoje vladavine, za vsako ceno.

****

Konflikt prerašča v srditejši boj.

Za zdaj še poteka na simbolni ravni, a če bo pride do resnega spopada, bodo branili najprej simbole, ker zaradi njih se spopadajo.

Branili bodo simbole, ne ljudi. Ljudi bodo žrtvovali. 

Z obrambo simbolov branijo Mitologijo. Mitologija pomeni ustoličenje, potem pa oboževanje simbolične govorice. Oboževanje je vzpostavljanje simbolične »abecede« in s tem govora, mi pa se moramo te njihove govorice še učiti, saj ni del človeškega Telesa.

Stvari pač niso rešljive na simbolni ravni!

Simboli manifestirajo zmrznjena čustva, ne resničnih.

Stvari so rešljive, ko najprej podreš Mitologijo, da se lahko vrneš v območje neposredne komunikacije s Telesom. Torej z Bogom, ki je tvoj!

Pri meni je to recimo to žalovanje in jok. Včasih sram, največkrat pa občutek nemoči, ki mu sledi prošnja za pomoč. Iz slednjega izraza duše sem se o svoji duši največ naučil.

Stvari se manifestirajo prek simbolov takrat, ko se ne morejo izraziti drugače. Ko jim mi ne dovolimo. 

Vzrok je, da se v nobeni civilizaciji do sedaj Telo sploh ni moglo (smelo) izraziti, ker mu to ni bilo dovoljeno. Razen pod pogoji, ki stojijo v pravilniku Olimpijskih iger! Toliko in takšnega izraza Telesa, kot ga je na športnih tekmovanjih, še prenese super-najsuperiornejši mednarodni Intelekt; kaj dosti več pa ne.

Potem tekmovalcem podeli medalje za "fer" plej, in gremo naprej v naslednje zmage.

V Muenchnu je Telo dvignilo orokavičene pesti na podstavku za zmagovalce in Intelekt tega ni prenesel! Ve se kje je Telesu prostor.

Ko rečem izraz Telesa, s tem mislim izražati sebe iz sebe!

Pri tem seveda pričakujem od okolja, da bo ta izraz sprejet, razumljen in upoštevan.

Manifestacija – tako je ime našemu svetu.

Tako se imenuje zato, ker manifestira. 

Glavna značilnost Manifestacije je, da ni površna!

Ni nek osamljen Intelekt, nepovezan z Materialnim svetom, ki deluje kot bi bil z drugega sveta. Telo je dolžno izražati ta Svet! 

Končno je Telo le narejeno iz njega (iz Materije) in je njegov Namen od vedno bil Svet izražati tako, kot ga doživlja in oživlja!

Namen je torej tista skupna referenčna točka, po katero pridemo na ta svet.

Prihajamo se učit o njem, o sebi, o tem kaj nam je skupnega.

Lahko bi rekli, da tukaj razmišljamo o tem, da če je Bog eden in če ga imamo za očeta, potem smo si bolj podobni, kot si mislimo, ker lahko zaupamo istemu izvoru Življenja.

Religij je sicer več, toda vsaka Boga vidi po svoje! To pa še ne pomeni, da ni isti.

Naloga Telesa je oživljati in potem razumeti Materin (Materialni) svet.

Telo se izraža v imenu TEGA Sveta. Govori svojemu Bogu kot mu ta Svet govori.

Telo je Zavest, ki je odgovorna za Svet (Manifestacijo).

Zanj torej govori (in priča!) ta, ki se čuti zanj odgovornega!

Zakaj je Vesolje (in z njim tudi Stvarstvo) sploh razcepljeno (zakaj je dualno), oz. razklano? Zakaj obstajat dve življenji, s telesom na Zemlji, in brez njega v nekih drugih dimenzijah?

Od kdaj je tako?

Je možno, da je za vse kriv en banalen družinski prepir v Božji Družini, ki je postal vzrok za vse tisto, kar se je z nami potem dogajalo?

Je vse v tem, da se Oče in Mati nista mogla sporazumeti o tem, kako bosta vzgajala otroke in v katero smer naj se razvija Stvarstvo? Pa temu dodajmo še tole vprašanje: je polarizacija, v katero zapadamo, pa ne po svoji volji, le posledica »premikanja«, posojanja, bežanja… otrok z ene na drugo stran?

Malo sem, malo tja, en vikend pri mami, drugi pri očetu… v tem primeru po rojstvu z Materjo, po smrti pa pri Očetu?

Je cilj Življenja v izdelavi popolnejšega načrta maščevanja ene strani drugi (v tem primeru maščevanja Materi, ki jo prihajamo sem ubijat, uničevat njen svet….), kljub temu, da nam je Življenje ustvaril prav ljubeč odnos med njima, ki sta obe primarnih ustvarjalni sili Vesolja, ki sta VSE ustvarili in še ustvarjata?

Je ta spor kriv, da je vse na tem Planetu počasno… da pa čarovnije sploh ni (več)?

Manifestacija je natančna zato, ker je Telo natančno!

Telo pa je natančno, ker je počasno in temeljito. Varuje namreč Življenje. 

Ko možgani v Glavi, ki so v našem dojemanju moški Bog, dojemajo resnico, ki je fizični pojem ker razlaga Materin (materialni) svet, saj se uči iz njega o njem - s tem Telo prikazuje Njen pogled na Stvarstvo.

Pove, kako si naša Mati predstavlja, v katero smer naj se Življenje razvija v Stvarstvu! Kako naj se Življenje nadaljuje. 

Pri tem mislim Življenje kot pojav v Vesolju, ki ga je Ona ustvarila. In je to edini čudež, ki ga vsi zaznavamo! Vsi smo mu priča.

Če menimo, da je življenje samo po sebi razumljivo, to še ne pomeni da ni čudež!

Zaznavamo ga pa zato, ker se ga lahko dotikamo in ker se Življenje nas dotika (se nas tiče)!

Ko pa možgani v Glavi niso spojeni s Telesom, ko Glava zanika Življenje in Telo do te mere, da to ogroža Življenje, takrat se simboli krhajo in se približujejo pravi, resnični govorici.

A se v svetu, ki VSE manifestira, tudi laž manifestira!

Zanemarjanje se manifestira. Telo ne dovoli, da se nekaj ne bi manifestiralo.

Manifestirati pomeni, da postane resnično v materialni, dotakljivi obliki. Nekaj, ob kar se spotakneš, ker ne moreš mimo! 

Resnično postane torej na način, da tega Bog (Um, ki je Oče Vesolja) ne more (več) negirati. To je potem res.

****

Takšna je resnična vloga Telesa, oz. fizičnega sveta (Manifestacije!).

Zato je Resnica (z veliko začetnico!) samo drugo ime za Telo. 

Nekomu, kot je Telo, ne moreš razlagati »teorij«, ker je prav zaradi njih živel in zaradi njih umrl, ko jih je na sebi preverjal - ne enkrat, temveč neštetokrat x neštetokrat!

Potem se je pa odločil o tem kaj je resnica.

Telo je bolj podobno teličku, ki ga vsako leto zakoljejo, kot pa tistemu človeku, ki je umrl v nekakšni vojni enkrat pri dvajsetih, preden je doživel starost in videl življenje z vseh strani, tudi z lepe!

Po vojni tisti, ki zmagajo, sami sebi napišejo mitologijo, ki jo imenujejo »zgodovina«, da kot zmagovalci proslavljajo lastno veličino in pišejo pravila prihodnjim generacijam.

Tele je žival in ne piše pravil, ne zakonov, ker tudi nikoli ne zmaga!

Telo tudi ne. Njemu nikoli ne dovolijo lastnega izraza, vedno mora služiti »višjim« ciljem! Razen na Olimpijadi. Kot sem že rekel, le tam lahko slavi zmago, kot omejen cilj.

Telo pač ne zmaguje. 

Kljub temu (prav zaradi tega!) je Resnica nad lažjo.

Resnica večkrat preveri Laž (postavi Laž ba laž!), kot pa se zgodi, da laž preveri Resnico. Laž zapira pogled, resnica ga pa odpira. 

Laž navadno vztraja pri tem, da Resnica (takšna z veliko začetnico) sploh ne obstaja! Laž pravi, da ni takšne resnice, ki bi veljala za vse enako (tega se grozno boji!).

Možgani lahko cinično nakladajo, da je resnica pač nekaj, kar si oni sami izmislijo, zato ker si lahko!

Vendar pa bodo, če bodo vztrajali pri tem, da ne potrebujejo lastne izkušnje, brez nje ostali tudi brez Telesa!

Lahko vam zagotovim, da NE OBSTAJA REŠITEV BREZ TELESA.

Obstaja vzrok zakaj je Vesolje razklano, obstaja razlog zakaj se je moralo razklati, da bi končno vsi skupaj prišli do določenih spoznanj, ki jih po drugi poti nismo mogli spoznavati. Stvari so smiselne zato, ker jih je nekdo takšne napravil!

Prav tako obstaja vzrok, zakaj se je del zavesti (en mali fragment!) odločil, da bo sebe omejil v gibanju do te meje, da bo negibljiv (mi temu pravimo mrtev), oziroma gibljiv le na ravni atomov, primitivnih lastnosti snovi… 

Z gibanjem mislim gibanje v misli, v zavesti, v čustvovanju… v hotenju, kako se Želja premika…

Ta del zavesti je tako otrpnil, da je šel v svojem »mirovanju« tako zelo daleč in globoko, tako temeljito, da za povprečnega Zemljana velja, da je materija MRTVA.

Neživa, jalova in pusta.

Zavesti je v njej le toliko, da atomi in molekule določajo snov, ki jo vsa preostala ostala zavest prepoznava zaradi svojih lastnosti. Drži obliko, ki jo v molekulah prepoznavamo po specifičnih lastnostih.

Ampak - vsaka duša, ki jo na ta svet nekaj pripelje, jo zvabi, da sem zaide, ali se sama odloči za življenje tu…pride in se obleče v materijo.

In jo oživlja. Se vam zdi to malo? To znanje, ta sposobnost… oživljati mrtvo?!

Še en čudež, če me vprašate.

Potem naš Planet kot majhen otrok z nožicami stopa po travi in se zraven smeji, ker ga trava žgečka po podplatih!

Takrat se naš Planet smeji skupaj z njim, z nami ko ga gledamo. Pogleda skozi njegove oči, in se z ročicami dotika drugih (v bistvu pa se Planet tako dotika sebe!). In se veseli in uživa-

Lahko teka gor in dol po sebi in čuti sebe in njega, pa spet sebe… 

Vsakega otroka, ki je njegov (od Planeta!), čuti, ker je njegovo telo iz iste snovi je v Planetu…

Planet ima tako »konzularno« predstavništvo v vsakem od nas, v naših telesih! Kakšne stike imamo s »konzularnim predstavništvom«… je pa odvisno od nas samih! Če znamo jezik, če nas zanima, če so odnosi prijateljski...

Mama pazi nanj. Poljubila ga bo na koleno, če si ga pri padcu odrgne.

Pihanje odrgnjenega kolena je »inštitucija«!

S tem ko bo mama popihala, mu bo dala upanje in ves svet bo tedaj razumel Materino ljubezen. Vsak od nas se je spominja.

Še tisti Bog, ki nič ne razume, bo to razumel! 

V otroku sta prisotna oba. Oče kot Mati!

Ker sta prisotna v očetu in materi, ko ustvarjata novo bitje. 

Zato je otrok - Srce, ki v sebi spaja svoje starše, ki so ga ustvarili.

Otrok je njuno ljubezensko polje! Srce uravnoveša Vesolje!

Samo Srce je tega sposobno.

In vsak otrok - je Srce!

Človeštvo…. je Srce!

Ko je v Vesolju prišlo do zanemarjanja bistvenih podatkov, ki bi koristili Življenju, je nekje drugje, v Manifestaciji, to razmišljanje prevzelo Telo.

Postalo je Bog – ki se uči!

Bodite gotovi, da je tudi Hitlerjevo telo bilo Božje! Njegovi možgani so bili bogve čigavi, kdo ve kaj jih je polnilo in kako je naklepalo maščevanje… bogve za katero otroško izgubo in potem nastalo zamero…

Toda Telo… je VEDNO bilo božje! Tudi ko je Glava naklepala svoje načrte! 

Telo ohranja Življenje!

Zbira podatke o tem, kaj bo obdrži Življenje pri življenju. Morda bi nekateri radi, da Življenje izgine iz Vesolja? Da ničesar ne bi bilo… Morda zato norčevanje iz Boga Očeta?

Češ: mi to znamo bolje… ti pa res nimaš pojma!

Je dualnost Vesolja test o tem, če je ustvarjeno Življenje sploh zadovoljno s sabo? Je zadovoljno, da živi?

Se je Bog morda ustrašil tega in ima nekje spravljen Dvom, pa morda ne ve kje, v katerem delu sebe… glede na to da je On VSE, – kje in v kom se ta dvom nahaja?

In potem dvom razmišlja, če je prav da je Bog ustvaril Življenje (mlad jezen človek bo očital staršem: zakaj ste me pa ustvarili, sem vas kaj prosil!?)

Ima Dvom pravico obstajati?! V Manifestaciji mora vse obstajati, saj je Manifestacija zato, da manifestira…

No, Telo tega Dvoma ne dovoli! 

Zato obstaja Materija, zato je Manifestacija, zato Življenje v Manifestaciji, zato Resnica, ki izhaja iz tega sveta!

Telo ne dovoli, da nečesa, kar je ustvarjeno, ne bi bilo!

Telo pravi, da ima vse in vsaka stvar svoj pravi (sebi primerni) prostor v Vesolju. In pravi prostor - je prostor ali okolje, v katerem se bitja dobro počutijo. Kjer so varna, se počutijo udobno, kjer jim je dobro in so jim, izpolnjene vse želje.

Zato vse tudi je! Tudi če boli – je! Bolečina je kažipot za reševanje težav, ni zato tam, da bi ostala.

Če pa dvomimo v Telo in če ne razumemo vloge Telesa v vsem, v celotni shemi, potem nas »Telo« napade na način, da sami nezavedno kreiramo model iz katerega je možno razumevanje delovanja Stvarstva. Znotraj božjega Namena! Ker potem rešitev obstaja.

Namen je ustvaril Abecedo! 

Če pa spreminjamo Abecedo, potem spremenimo logiko (spremenimo Besedo iz katere vse izhaja).

In tedaj bo Telo na to reagiralo!

Zato trdim, da brez Telesa ni ne rešitve ne Odrešitve!

Dvom namreč ne more obstajati, če hkrati z njim ne obstaja tudi želja po razrešitvi dvoma. 

Tu je potem razlika med resnico (resničnostjo) in lažjo (ali virtualno resničnostjo).

Virtualna resničnost ni nič slabega sama po sebi, je celo zelo uporabna! Pod pogojem, da pozna svojo pravo vlogo. Svoj pravi prostor in namen!

In ta je preverjanje modela pri ustvarjanju resničnosti.

Če bi vsaka zamisel tistega, ki razmišlja, takoj skočila iz njega in se pojavila v 3D, v resničnosti… (kot se je zgodilo Očetu in Materi v začetku ustvarjanja), bi v takem svetu ne bilo možno živeti, saj bi se vsa energija porabljala za razmišljanje o tem, kako to ustaviti, preden sploh poznamo uporabnost in namen ustvarjenega.

Arhitekt strga dvajset osnutkov hiše, preden se na podlagi svojih preteklih izkušenj odloči, da bo iz ene nastal načrt za hišo, ki bo nekomu, ko bo zgrajena, pomenila dom.

Nasilje se vse bolj stopnjuje. Gre za spopadanje med simboličnim »Telesom«, ki ga predstavljajo migracije civilizacij iz tretjega sveta in simboličnim »Umom« (belim Bogom!), ki ga predstavlja naša Zahodna, civilizacija. Lucifer ponižuje Očeta tako, da mu kaže ogledalo »njegovih zablod« in neznanja.

Da bi to dosegel in ljudi prepričal, da je on resnični oče, ki skrbi za človeštvo, ima v človeški zgodovini cel kup »dokazov«.

Njegovi zapiski govorijo: Tu je vse narobe! Če ne bi bilo mene, ki urejam stvari…

Ko Simbolično postane res nasilno in ne več simbolično (ker je tedaj pač vseeno kdo je kaj, kaj kdo hoče ali kako to zagovarja…), se simbolika približuje resnici.

Če je prej bilo: A dovolite gospa, da vam pomagam nesti to težko torbo po stopnicah do stanovanja… (ker gospa zadržuje promet na štengah), kasneje kombinirano z zaslugami za pomoč starejšim osebam in humanostjo do sostanovalcev…

Pa se to kazneje izrazi z: Dej umakn' se prasica stara, kaj mislš da te bom tle cel dan čakal… UMAKN SE!!!!

Tole je pa resnica!

Ni pa Resnica!

Resnica (z veliko začetnico) vsebuje znanje o tem zakaj do tega spopada pride, predvsem pa ti pove, kako naj do njega ne pride.

Vedno se je sproti pokazalo, da je v takih trenutkih, v posameznih fazah spopada med Glavo in Nogami (bom uporabil ta izraz za Telo) človek raje izumil novo simboliko, kot pa reševal problem.

To je tisto, kar sem v spisu o stolpu rekel, da ga podpiramo, da se ne bi zrušil (zaradi gravitacije in slabe gradnje), ne glede na to, koliko nas to stane. Cilj posvečuje sredstva!

Dokler je vse simbolično, realnosti ne moremo niti začeti razumevati! Je pa znanje Abecede Stvarstva, po kateri je Stvarstvo zgrajeno, nujno potrebno, da bi razumeli simbole, prek katerih se Stvarstvo izraža simbolično, ker se drugače ne more. Ne more se pa zato, KER MU TO PREPREČIMO.

Stvarstvo je zdaj podobno »kači« (kundalini) in njena vloga v Stvarstvu ni »razmišljati«.

Zakaj bi kundalini razmišljal, če Glava ni sposobna opravljati svojega dela pogodbe pri vzdrževanju in obrambi Življenja!? Kača useka!

Kača opravi svojo nalogo.

Braniti mora Življenje brez izginotjem (brezpogojno!) in to počne.

Civilizacija se mora najprej spustiti iz glave v Telo, in ugotoviti, da je to njeno Telo!

Migranti morajo pa sami pri sebi razviti lastno pamet (se naučiti pri tistemu, ki o tem kaj ve) in postati odgovorni za celotne sebe.

To pa gotovo ni: Tuki me mate… zdej me pa vzdržujte! Če ne, vas pokoljemo…

Vse znanje je že na Planetu (nič več ga ne bo, kot ga je zdaj), le da je to znanje v fragmentih, ki jih je treba združiti, kar lahko stori le Srce, Takšna je namreč naloga Srca Vesolja: združevati izgubljene dele Boga, jih uravnoveša, vodi in usmerja!

Da bi to Telo, ki zdaj nima stika z Umom, lahko svobodno razmišljalo in sebe začutilo, mora najprej sprejeti svojo mejo, razumeti omejitve, potem pa odločiti, česa si želi in kaj potrebuje.

Si želi živeti, ali preprosto hoče samo umreti?

Pravzaprav le možgani v glavi o tem razmišljajo!

Možgani (pamet v Glavi ločeni od Telesa)  vsebujejo neverjetno zbirko dvomov. Takšno predstavo imajo o Življenju! Da je nepredvidljiv kaos! Lahko živijo samo tako, da ga obvladajo, kar pa storijo s prisilo. Tako kot krotilci levov in kač!

Nimajo pa orodja (Telesa in pameti) s katerim bi dvome razrešili.

Saj veste kako to gre.

Človeški Intelekt, prav tisti, ki vodi človeštvo in mu pogojuje življenje na planetu zdaj na simboličen način sporoča Očetu:

»Ko te jebe, Fotr, kdo pa tebe rabi! Mi to sami znamo… Kar še ne znamo - bomo pa sami izumili, nekaj po naše! Umetno Inteligenco.

Ta nam bo povedala, kako lahko sami ustvarimo Življenje. Potem ga bomo proizvajali in ga prodajali in tisti, ki ga bo od nas hotel, ga bo moral kupiti, pod našimi pogoji, seveda!

Slej ko prej bomo obvladali tudi to in potem tebe ne rabmo več! Ne tebe ne tvojih pravil…« 

****

  

Telo ve! Vedno je vedelo.

Telo nima dvomov. Torej – ko govorimo o dvomih, govorimo vedno o Intelektu. Ne o Telesu. Telo nima dvomov, Telo se je že davno odločilo o tem, kaj je resnično in kaj ni.

Zato pa pravim, da ni rešitve brez Telesa. Ta brez Telesa – ne obstaja!

Telo je vedelo - kar Glava ni vedela. Za to, da bi vedeli, je potrebna izkušnja v kateri si udeležen. 

Mati in Telo sta vedno bila na pravi strani. Intuicija, to je materina inteligenca, je njena sposobnost »razmišljanja«, ki vidi opazuje z notranjim očesom.

Intuicija je vedela pred Očetom (ki je Um) kaj se bo zgodilo s Stvarstvom. 

Mati ga je na to večkrat opozorila, toda Um potrebuje dokaze, da bi razumel. Teh pa, preden se nekaj zgodi, nima. Mati pa mu ni mogla pokazati vizij, ki jih je imela samo ona. Poleg tega (in prav zato!) je zraven rodila še kup dvomov vase, in sebe obremenila še s Krivdo.

In vse to nas zdaj čaka, da končno (z Njuno pomočjo) razrešimo.

Naj ponovim:

Telo je drugo ime za Resnico!

Za biblijsko Resnico pisano z veliko začetnico, za katero Glava, kot sedanji svetovni Intelekt vztraja da ne obstaja. In ta Intelekt vlada planetu. 

Pravzaprav Glava pravi takole: vsak si lahko svojo resnico sam ustvari!

Posledično je lahko to vsak dan druga resnica. Obstane pa le tista resnica, ki z nasiljem uveljavlja svojo nad drugimi. Mi smo zmagovalci, mi postavljamo pravila! Če kdo ne verjame tej resnici, ga ubijemo.

Sprašujem se, kakšna je razlika med okupatorji, ki so bili premagani, in zmagovalci!?

Glava si torej lahko izmisli poljubno resnico, ki bo je enako dobra ali še boljša za njihovo uporabo.

Resnica je po njihovo lahko je vse, kar si Glava izmisli! Telo se bo podredilo. Če se bo obotavljalo – ga bomo prisilili.

V resnici pa ni tako! Igro VEDNO vodi Telo! Pa če ga Glava razume ali ne!

Zdaj pa bo Telo vodilo igro tudi kot Pamet (Um) Vesolja! Kot Kralj, ne več kot suženj. 

Zato zdaj, ko nekaj napišem, vem katere oči to berejo.

Vem, da je glava strog filter, ki ne propušča celotne informacije, ali pa informacije sploh ustavlja, jih ne spusti naprej, in potem dol, v Srce in v Telo! 

Pač odvisno od tega, kako bralec kaj razume, kako vidi, če ima za uporabno v svojem življenju, če je koristno njegovim navadam, razvadam in odvisnostim. 

Vem da bo vstopilo skozi oči bralca, kje se bo zataknilo, tega pa ne vem.

Bo prišlo do Telesa? Bo šlo popolnoma mimo njega?

Tega tudi ne verjamem, saj to sploh ni mogoče. 

Dokler so oči odprte – bo Telo videlo! Telo bere mimo možganov, mimo indoktrinirane glave, in si vse zapomni! Hvalabogu, da je tako.

Telo vedno vse shrani, da potem lahko uporabi ko mora preživeti in se zato oprime vsake slamice, ko je treba preživeti.

Meni se je prav to že zgodilo. Možgani v glavi so se vdali in odnehali »vladati«, potem so bili dovolj pametni, da so vodenje tega, kar sem JAZ, prepustili telesu; in je Telo povedalo kaj potrebuje, kako vidi svet, kaj namerava, kaj je dobro in kaj slabo za celoten Organizem Stvarstva, se pravi za Celoto!

Takrat sem jaz, ki je v možganih, začutil veličino tega Vesolja, ki je v Telesu!

Zahvalil sem se mu, ker je vztrajalo! Ponižno, hvaležno, zavedajoč se prave vloge, ki je služiti pravemu Gospodarju.

To je notranje doživetje, ki presega vsako drugo«. Zavedanje ponovnega rojstva sebe! Zavedanje rojstva Vesolja v tebi! 

Zato sem za vsako prebrano besedo hvaležen bralcu. Tudi, ko izrecno sovraži Boga ali to, kar mojega prebere.

Jaz že vem za koga in komu pišem!

Pišem za Telo, ki piše Telesu.

Možgani - so indoktrinirani, trenirani, izvežbani, da Resnice na zavohajo.

Šola nas uči mimo Telesa! Tako delajo bedake iz nas. 

Moj odgovor na to, kar zdaj počnejo šole in vzgojni sistemi je takšen!

Telo se uči hitreje in mnogo bolje od Možganov, ko ti niso povezani s Telesom!

Potem Telo to, kar ve, deli z ostalimi. Deli z vsem Telesom, ki je na Planetu, s Telesom, ki ga tvori materialni svet in osebni del človeštva urejen v telo – in z njim povezan v eno TELO.

Telo kot Zavest, ki razume delovanje tega Stvarstva (in še dosti več, kot to!). V Telesu smo že ENO. Ni nam to treba šele postati.

Postati moramo še v Glavi eno, ko bo Glava sprejela Telo in ga imela za svoje. Naloga Glave je služiti Telesu, to je služba, ki je častna!

Prek telesa smo povezani z drugimi na enak način, kot vezna posoda (connected vessels). Vezna posoda je pojem, ki ga poznamo iz fizike. Informacija - potuje z vodo!

Voda predstavlja približno 65% telesne teže v človeku!

Telo je Zavest, ki se uči!

To znanje obstaja tudi (kljub temu, čeprav) ko je Glava neumna. 

Božji smo tudi ko možgani znorijo.

V Telesu ostanemo božji!

Informacije so shranjene v Materiji.

Mi pa sem prihajamo brat to »Aleksandrijsko knjižnico«, ki jo Materija shrani v Telesu. Ko se ji Um približa, z namenom brati Knjigo Vesolja v kateri so zapisane vse zgodbe človeštva, Stvarstva in Vesolja, je to Zgodba, katere del smo mi vsi! Vsi nastopamo v njej. 

Sem prihajamo zato, da bi brali iz nje! Beremo NAŠO Zgodbo.

Neuničljiva je ta Knjižnica.

Ne morejo je izžgati niti z napalmom, pa so poskušali. Ves čas poskušajo (Notre Dame), da bi jo zažgali, uničili… toda ona je večna.

Nekateri jo želijo brati, drugi spet…

Še nekaj!

Možgani niso solidarni - Telo je solidarno!

Ko Telo pravi JAZ, s tem misli: VSI.

Vsi so kot jaz, vsi čutijo, kar jaz čutim, zato ker jaz čutim.

Tako Telo razume svoj svet.

Telo je edino, ki razume delovanje Stvarstva. Telo je OČE, ki nas nikdar ni zapustil! Vedno je bil tu z nami.

Možgani (Intelekt) mislijo: mene nihče ne razume, saj me niti ne more, ker sem najvišji, najbolj vzvišen in najpametnejši...

Še nekaj v zvezi z vodo!

Če nekdo misli, da voda ni Bog... naj poskusi živeti brez vode.

Tega niti največji ateist ne more.