026_SREČNA ŽENSKA - je oksimoron!
Večina žensk predvideva, da na svetu obstaja nekaj takega kot je "srečna ženska".
Po tej logiki morajo obstajati tudi odrasli moški (ali kdo drug), ki zna ustvariti srečno žensko. Ne pomislijo pa - te ženske - da je takšnega moškega potrebno vzgojiti, da bi bil, in da takšnih moških ni, dokler jih nekdo ne rodi in naredi, da zrastejo v moške, ki bodo naredili žensko srečno.
Predvsem pa mora ena mati privoščiti takega moškega drugi ženski!
(ja, pa kaj še... v Sloveniji???)
Da pa potem, če ženska ravno ne ugleda tega ustreznega "primerka" kakšne "blazne" družinske sreče (torej srečne ženske, ki ima vse pod kontrolo v hiši in neznansko ljubi svojega moža) podobne kaki nemški reklami za avto ali kuhinjo - pa ženska sama kljub temu skoraj na religiozen način veruje da je nekaj takšnega možno in da res obstaja! Ker preprosto mora obstajati.
In ker ženska pač mora v to verjeti!
In zato mora ženska v to verjeti, ker sicer gre vsa svetovna ekonomija u kurac.
Ker če ne obstaja, se zamaje Univerzum, gospodarstvo pa ne deluje več.
In ko se ta njen Univerzum zamaje - se vsem nam Univerzum zamaje!
Svet takrat ne more dihat (I can't breathe)
Zamaje pa se vsem, tudi tistim moškim, ki delajo ženske nesrečne in še vsem tistim, ki bi jih želeli narediti srečne, pa jim nekako ne rata.
Meni nikoli ni ratalo, da bi ženske naredil srečne. Pa še tako sem bil neumen, da jim nisem o tem lagal. Tisti, ki so lagali, so pri tem uspešnejši. Ženske so same naivne v tem smislu, da verjamejo da je ena druga "mama" kriva, da je njen mož zguba.
Z mano se je še moji mami mešalo, ker nisem sledil njenim zahtevam. Ugotavljam, da je takrat bil vzorec nastavljen, potem sem ga pa samo ponavljal z drugimi ženskami, ki so mi prekrižale pot.
Še dobro, da se jim ni zmešalo zaradi mene, zato se jim zdaj opravičujem.
Tedaj še nisem vedel, da sem nepopravljiv.
Predvsem nisem vedel, da bom kdaj vesel tega, da sem nepopravljiv.
Totalno sem neuporaben (hvalabogu), prav kronično nepraktičen (če kaj ženska sovraži... je to prav nepraktičen moški). Sem pravo nasprotje ženski želji, ki mora upravljati svojega moškega in ga uporablja kot daljinec za TV s tipko ON in OFF kot orodje za dosego cilja.
Tle se ženska zakolje, in tako si pomaga - oboje hkrati.
Z mano pa to ni mogoče. Jaz sem vedno zguba.
Večkrat sem ženskam rekel (če so pokazale interes zame), pust mene, pejt se raj zajebat s kom drugim, z mano se boš opekla... ampak ne poslušajo! Morajo probat. Firbec, pa to.
Kupiš avto - ni v redu. Kupiš hišo, tudi ni v redu. Kupiš ji obleko iz butika - spet ni v redu. Po koščkih krpaš srečo, vendar se ta sreča obrabi še pred obleko iz butika.
Zato predvidevam, da zdaj že svet predvideva, da na Planetu obstaja nekaj takega, kot je "srečna ženska".
Sicer bi gospodarstvo crknilo.
Deluje namreč lahko le tako, da moški del prebivalstva tega planeta ženskam kupuje robo, ki jih bo naredila srečne, oni jih namreč ne znajo.
Ker če ženske niso srečne, pol gre vse u kurac.
Podobno si kučan predstavlja pošteni komunizem.
Ta v resnici sploh ne obstaja. V resnici nikoli ni obstajal, ker nima v sebi biologije, da bi obstajal. Zato ima politiko.
Pri politiki ni tako, kot pri Biologiji.
Pri Politiki stvari nastajajo administrativno.
Predvsem pa mora ena mati privoščiti takega moškega drugi ženski!
(ja, pa kaj še... v Sloveniji???)
Da pa potem, če ženska ravno ne ugleda tega ustreznega "primerka" kakšne "blazne" družinske sreče (torej srečne ženske, ki ima vse pod kontrolo v hiši in neznansko ljubi svojega moža) podobne kaki nemški reklami za avto ali kuhinjo - pa ženska sama kljub temu skoraj na religiozen način veruje da je nekaj takšnega možno in da res obstaja! Ker preprosto mora obstajati.
In ker ženska pač mora v to verjeti!
In zato mora ženska v to verjeti, ker sicer gre vsa svetovna ekonomija u kurac.
Ker če ne obstaja, se zamaje Univerzum, gospodarstvo pa ne deluje več.
In ko se ta njen Univerzum zamaje - se vsem nam Univerzum zamaje!
Svet takrat ne more dihat (I can't breathe)
Zamaje pa se vsem, tudi tistim moškim, ki delajo ženske nesrečne in še vsem tistim, ki bi jih želeli narediti srečne, pa jim nekako ne rata.
Meni nikoli ni ratalo, da bi ženske naredil srečne. Pa še tako sem bil neumen, da jim nisem o tem lagal. Tisti, ki so lagali, so pri tem uspešnejši. Ženske so same naivne v tem smislu, da verjamejo da je ena druga "mama" kriva, da je njen mož zguba.
Z mano se je še moji mami mešalo, ker nisem sledil njenim zahtevam. Ugotavljam, da je takrat bil vzorec nastavljen, potem sem ga pa samo ponavljal z drugimi ženskami, ki so mi prekrižale pot.
Še dobro, da se jim ni zmešalo zaradi mene, zato se jim zdaj opravičujem.
Tedaj še nisem vedel, da sem nepopravljiv.
Predvsem nisem vedel, da bom kdaj vesel tega, da sem nepopravljiv.
Totalno sem neuporaben (hvalabogu), prav kronično nepraktičen (če kaj ženska sovraži... je to prav nepraktičen moški). Sem pravo nasprotje ženski želji, ki mora upravljati svojega moškega in ga uporablja kot daljinec za TV s tipko ON in OFF kot orodje za dosego cilja.
Tle se ženska zakolje, in tako si pomaga - oboje hkrati.
Z mano pa to ni mogoče. Jaz sem vedno zguba.
Večkrat sem ženskam rekel (če so pokazale interes zame), pust mene, pejt se raj zajebat s kom drugim, z mano se boš opekla... ampak ne poslušajo! Morajo probat. Firbec, pa to.
Kupiš avto - ni v redu. Kupiš hišo, tudi ni v redu. Kupiš ji obleko iz butika - spet ni v redu. Po koščkih krpaš srečo, vendar se ta sreča obrabi še pred obleko iz butika.
Zato predvidevam, da zdaj že svet predvideva, da na Planetu obstaja nekaj takega, kot je "srečna ženska".
Sicer bi gospodarstvo crknilo.
Deluje namreč lahko le tako, da moški del prebivalstva tega planeta ženskam kupuje robo, ki jih bo naredila srečne, oni jih namreč ne znajo.
Ker če ženske niso srečne, pol gre vse u kurac.
Podobno si kučan predstavlja pošteni komunizem.
Ta v resnici sploh ne obstaja. V resnici nikoli ni obstajal, ker nima v sebi biologije, da bi obstajal. Zato ima politiko.
Pri politiki ni tako, kot pri Biologiji.
Pri Politiki stvari nastajajo administrativno.
To je, ko je nekaj predpisano. V Politiki edino tako sreča sploh lahko nastane. Drugega orodja sistemi nimajo, potem ko enkrat ukinejo evolucijo.
Evolucijo ima samo Biologija. Politika ne pozna evolucije, ker je vsaka politika diktatura, in diktatura nima evolucije. Diktatura lahko napreduje le v tehnologiji iztrebljanja.
V Politiki ne nastane nekaj samo od sebe ali po Naravi stvari in iz lastne Volje!
Ne zato, ker bi imelo lastno Voljo da bi obstajalo oz. želelo obstajati. Nekdo ti mora to določiti, ti predpisati, potem pa moraš ta program sprejeti, se včlaniti v gibanje, stranko in ga potem izpolnjevati - da bi obstajalo!
Lastna Volja (še posebej če je svobodna) je državi konkurenca! Zato se jo ta država, ki je še posebno te sorte, trudi ukiniti.
kučan lahko človeka (socializem in komunizem) in srečo ustvari samo administrativno, za drugo mu manjka Biologije!
Kardelj je pogruntal in to povedal z enim stavkom, da komunizem (ki je pobil 1.070.000 lastnih prebivalcev nasprotnikov komunističnega režima med letoma 1945 in 1980) - sploh ni odgovoren za to, če sistem ne more delati ljudi srečnih! V resnici ne zna biti odgovoren niti za pomorjene.
Tiste, ki bi namesto sistema radi sami prevzemali odgovornost za svojo srečo (in enako za svojo nesrečo) je režim pobil. In še ni končal s tem. Sistemu je precej do sreče ljudi, zato bi rad iztrebil nesrečne, ostali bi pa samo srečni.
Zato komunizem in socializem producirata krivico in proizvajata pomanjkanje, ker edino tako lahko prerazporejata tuj denar - in delata ljudi manj nesrečne že s tem, ko nekomu pokloni manj revščine kot drugim. Proizvedeta pa jo dovolj za vse!
To dela, ker drugega ne zna. Zna prepovedovati nekomu, da sam poskrbi za svojo srečo, ker mu je sistem ne more.
Sreče ne znata ustvarjati in je tudi nočeta! V izobilju namreč komunizem ne uspeva.
Administrativno je vernikom v komunizem sreča predpisana. Predpisane so tudi kazni za tiste, ki niso srečni. Pa za tiste, ki so izrazito nesrečni. Te slednje režim odstrani.
Zato so ljudje srečni.
Sreča je administrativno stanje, ko te režim relativno pusti pri miru.
Na primer: v socializmu greš po riž v Italijo, smeš ga prinesti čez mejo dve kili, tebi pa ga uspe pretihotapiti tri kile.
No, to je sreča!
Taki ljudje potem verjamejo v svetlo prihodnost. Svetla prihodnost je v tem, da se bo morda čez 10 let čez mejo lahko neslo tri kile riža, in ga boš morda včasih uspel prešvercati 4 kile ali bog ne daj celo 5.
Čez 10 let!
Ker komunizem drugega niti ne obljublja kot le svetlo prihodno, je popolnoma jasno, da svojega obstoja tukaj (na Zemlji) ne more dokazati. Še nikdar ni obstajal. Ne moreš ga pokazati, pa tudi ne takšne uspešne komunistične države, ki spoštuje človekove pravice in dela ljudi srečne še drugače, kot se sicer ta ideologija deklarira, na planetu ni. Razen seveda administrativno (tako kot v S. Koreji), kjer je sreča zapovedana in je nevarno biti nesrečen. Tako komunizem lashko obstaja samo kot obljuba sreče.
Enako, kot se Cerkev obeša na Nebesa (tam boste vsi srečni), je komunizem odvisen od "svetle prihodnosti".
Nesreča, ki jo komunizem proizvaja, je torej glavno gonilo sistema. Njegovo gorivo je pa maščevalnost. Ženska (feministična!") maščevalnost, če sem bolj natančen.
Maščevalnost je energija in ta poganja sistem, zato jo sistem vzdržuje (jo futra s ponosom). Potem ta maščevalnost poriva sistem naprej in je avantgarda, ki sproti polni ideologijo z maščevalnostjo.
Čim večja je maščevalnost (in čim več je je), tem hitreje hitimo proti "svetli prihodnosti". Ki pa je administrativni pojem.
To dela, ker drugega ne zna. Zna prepovedovati nekomu, da sam poskrbi za svojo srečo, ker mu je sistem ne more.
Sreče ne znata ustvarjati in je tudi nočeta! V izobilju namreč komunizem ne uspeva.
Administrativno je vernikom v komunizem sreča predpisana. Predpisane so tudi kazni za tiste, ki niso srečni. Pa za tiste, ki so izrazito nesrečni. Te slednje režim odstrani.
Zato so ljudje srečni.
Sreča je administrativno stanje, ko te režim relativno pusti pri miru.
Na primer: v socializmu greš po riž v Italijo, smeš ga prinesti čez mejo dve kili, tebi pa ga uspe pretihotapiti tri kile.
No, to je sreča!
Taki ljudje potem verjamejo v svetlo prihodnost. Svetla prihodnost je v tem, da se bo morda čez 10 let čez mejo lahko neslo tri kile riža, in ga boš morda včasih uspel prešvercati 4 kile ali bog ne daj celo 5.
Čez 10 let!
Ker komunizem drugega niti ne obljublja kot le svetlo prihodno, je popolnoma jasno, da svojega obstoja tukaj (na Zemlji) ne more dokazati. Še nikdar ni obstajal. Ne moreš ga pokazati, pa tudi ne takšne uspešne komunistične države, ki spoštuje človekove pravice in dela ljudi srečne še drugače, kot se sicer ta ideologija deklarira, na planetu ni. Razen seveda administrativno (tako kot v S. Koreji), kjer je sreča zapovedana in je nevarno biti nesrečen. Tako komunizem lashko obstaja samo kot obljuba sreče.
Enako, kot se Cerkev obeša na Nebesa (tam boste vsi srečni), je komunizem odvisen od "svetle prihodnosti".
Nesreča, ki jo komunizem proizvaja, je torej glavno gonilo sistema. Njegovo gorivo je pa maščevalnost. Ženska (feministična!") maščevalnost, če sem bolj natančen.
Maščevalnost je energija in ta poganja sistem, zato jo sistem vzdržuje (jo futra s ponosom). Potem ta maščevalnost poriva sistem naprej in je avantgarda, ki sproti polni ideologijo z maščevalnostjo.
Čim večja je maščevalnost (in čim več je je), tem hitreje hitimo proti "svetli prihodnosti". Ki pa je administrativni pojem.
Tik pred nastopom svetle prihodnosti je prepad v katerega pademo. Čezenj pelje most, ki se imenuje most bratstva in enotnosti, in tedaj (s pogledom v prepad!) je potreba po svetli prihodnosti na drugi strani največja.
Kot sem rekel: režim uporablja žensko maščevalnost.
To je feministični maščevalni bes brez katerega kučan ne bi imel kje zajemati glasov.
To je njegovo volilno telo. Tu zajema, iz LGBT in feminizma!
Spolno zmedeni, nedoločni, neodločeni, se pravi spolno nedefinirani ali ne dovolj definirani in brez jasno izražene želje po tem kaj sploh hočejo bi radi vladali, pri tem da jim ni jasno kaj jih bo naredilo srečne.
Z drugo besedo: kronično nesrečni ljudje - so slabi vladarji!
A veste kaj pomeni biti spolno nedefiniran? To pomeni, da se ne zavedaš kje iskati srečo, kje si v njej lahko stabilen. Otroci potrebujejo stabilnost!
Obstajata samo dva spola - ženski in moški. In ne 76 spolov!
Dva spola: moški in ženski.
To je Biologija. Vse drugo je pa Politika.
Če je nekdo zjutraj nekaj, popoldne pa že želi biti nekaj drugega, po želji in trenutni modi... vsaj meni in zame to pomeni, da ti ljudje bežijo od Odgovornosti.
Zjutraj si sposodiš denar in podpišeš zadolžnico, popoldne pa že trdiš, da ti je ta denar posojilodajalec pravzaprav ukradel in da si žrtev prevare in ne prevarant.
Da ti ga je s tem, ko ti ga je posodil, pravzaprav vrnil in mu zato ničesar ne dolguješ, niti hvala lepa ne! Vrnil ga je pravemu lastniku - ki si ti!
Dva spola: moški in ženski.
To je Biologija. Vse drugo je pa Politika.
Če je nekdo zjutraj nekaj, popoldne pa že želi biti nekaj drugega, po želji in trenutni modi... vsaj meni in zame to pomeni, da ti ljudje bežijo od Odgovornosti.
Zjutraj si sposodiš denar in podpišeš zadolžnico, popoldne pa že trdiš, da ti je ta denar posojilodajalec pravzaprav ukradel in da si žrtev prevare in ne prevarant.
Da ti ga je s tem, ko ti ga je posodil, pravzaprav vrnil in mu zato ničesar ne dolguješ, niti hvala lepa ne! Vrnil ga je pravemu lastniku - ki si ti!
Vmes - med zjutraj in popoldne, ko si sposodiš denar in ga porabiš - je pa ideologija. Učijo jo v šoli. Tako to funkcionira v Sloveniji.
V socializmu živijo ljudje, ki naravnost ljubijo socializem! Socialist sovraži kapital, razen ko se ta znajde v njegovem žepu. To se lahko zgodi brez dela samo s krajo (oni pravijo, da se je tako denar vrnil k pravem lastniku). Ko se ta isti kapital, ki ga pri kapitalistu sovražijo, znajde v njihovem (socialističnem) žepu, ti isti socialisti isti kapital neskončno ljubijo!
V socializmu ljudje ostajajo infantilni.
Nikoli ne odrastejo in so popolnoma brez želje po tem, da bi zrasli in postali odrasli (in s tem odgovorni). Šole jih učijo, da to ni potrebno, ker je lepše biti vzdrževan, kot pa koga vzdrževati.
Ljudje so v socializmu radi infantilni, poleg tega so še ponosni na to, da so lahko infantilni. Jaz to imam za pobalinstvo, saj ni drugega kot to.
V Sloveniji in v tistih državah kjer vlada socializem, je jasno razbrati vladavino ponosnih dolžnikov, ki mislijo, da je Revolucija to, da se ne držiš nobene dogovorjene pogodbe (pa tudi ne Ustave, kajti Ustava je samo pogodba!), ampak nateguješ tiste, ki so ti nasedli in ti posojajo denar.
V socializmu folk pač noče prevzeti Odgovornosti za družbo, njegovi tvorci (izumitelji) bi le vladali in ukazovali! Oni sebe imenujejo Zmagovalci, in to jim daje prednosti in določena pooblastila.
To je sindrom popolnoma neodgovornih ljudi, podobnim egipčanskim faraonom, ki so verjeli, da so bogovi.
Pri bogovih namreč ne obstaja povezava med Vzrokom in Posledico (Cause and Effect), torej tudi Logike ni, ker njim ni potrebna. Niso od nje odvisni.
Ustava je prej moteča kot ne, ker je v njej preveč tega zapisano. Zato režim išče (in vedno tudi najde!) možnosti, da Ustave ne spoštuje, ko se mu to ne zdi več potrebno.
Ko gre kaj narobe (in vedno gre kaj narobe) režim administrativno predpiše Krivdo ter sam določi Krivca, da z njim obračuna.
Če tisti, ki mu je Krivda predpisana (ker je določen za to), izpolnjuje svojo družbeno vlogo - gre vse naprej, kot vedno. Tako vladaje kot prevzemanje Krivde, je oboje patriotsko obnašanje.
Odgovornosti vladajočih administrativno prevzame "domači sovražnik" ljudstva. Zato ga režim potrebuje in ga tudi ima.
Režim mu pusti pre-živeti (smrt fašizmu!), tudi ko ga premaga (še premal smo vas...) dokler je "domači sovražnik" voljan igrati vlogo Krivca.
Če je ne igra več njihove igre ali če se upira (če ga ne morejo prisiliti), potegne režim iz rokava še druge adute.
To je sindrom popolnoma neodgovornih ljudi, podobnim egipčanskim faraonom, ki so verjeli, da so bogovi.
Pri bogovih namreč ne obstaja povezava med Vzrokom in Posledico (Cause and Effect), torej tudi Logike ni, ker njim ni potrebna. Niso od nje odvisni.
Ustava je prej moteča kot ne, ker je v njej preveč tega zapisano. Zato režim išče (in vedno tudi najde!) možnosti, da Ustave ne spoštuje, ko se mu to ne zdi več potrebno.
Ko gre kaj narobe (in vedno gre kaj narobe) režim administrativno predpiše Krivdo ter sam določi Krivca, da z njim obračuna.
Če tisti, ki mu je Krivda predpisana (ker je določen za to), izpolnjuje svojo družbeno vlogo - gre vse naprej, kot vedno. Tako vladaje kot prevzemanje Krivde, je oboje patriotsko obnašanje.
Odgovornosti vladajočih administrativno prevzame "domači sovražnik" ljudstva. Zato ga režim potrebuje in ga tudi ima.
Režim mu pusti pre-živeti (smrt fašizmu!), tudi ko ga premaga (še premal smo vas...) dokler je "domači sovražnik" voljan igrati vlogo Krivca.
Če je ne igra več njihove igre ali če se upira (če ga ne morejo prisiliti), potegne režim iz rokava še druge adute.
Na primer, etiketira določene protagoniste javno na televiziji, sprejema zakone, izglasuje krivdo na Ustavnem sodišču (z glasovanjem za in proti, kajti Pravica ni vnaprej določena, saj zakoni niso vedno njim v prid). Sovražnik ljudstva je določen administrativno in po potrebi (z intervencijo po telefonu) in Krivda se ne ugotavlja vedno sproti. Dokazi niso potrebni (saj vemo kako vlada ta-pa-ta, vsem nam je znano kakšna je njegova vlada... dejstvo je to pa to - blablabla).
Kot sem rekel: dokazi niso potrebni! Dokazovanje je zapravljanje časa.
Samo angleška kraljica in slovenski sindikalni voditelji niso voljeni.
Zgleda da je to dedno. Verjetno je dedno tudi pri kraljici.
Sindikate vodi izkoriščevalec, zato da ne bi prihajalo do presenečenj. Omeniti je treba to značilnost slovenskega naroda, da so pri nas zdaj (kar ves narod) ljudje kronično nezadovoljni.
Sam bi k temu dodal le - BOJTE SE LJUDI, ki so kronično nezadovoljni!
Njih ni mogoče zadovoljiti na noben način, lahko se pretrgaš - oni ne znajo biti zadovoljni, in ti si kriv če niso! In nikoli niso.
Ena od najbolj bolečih (in drago plačanih!) izkušenj v mojem življenju je ta, da ni mogoče nekoga ljubiti bolj, kot pa ta sebe sovraži!
Če hočeš, da bo tvoja ljubezen cvetela in uspevala, je nujno, da predmet tvoje ljubezni najde vsaj malo milosti do sebe, nekaj spoštovanja, malo sočutja in sebi privošči nekaj odpuščanja.
Če ne... se boš samo pohabil s tem, ko jih boš poskušal ljubiti in jih reševati pred njimi samimi!
Po angleško se temu reče: you cannot outlove other people's self-hatred!
Tega še Moj Bog ni vedel, dokler mu jaz nisem povedal.
Tam, kjer ljudje znajo biti zadovoljni s sabo - tam je Bog z njimi in ga poslušajo!
Komunizem pa ne more preživeti v izobilju. Pri tem predvsem mislim na obilje, kjer gre za sposobnosti absorpcije dobrega, in nekoliko manj za materialne dobrine.
Komunizem potrebuje revščino in pomanjkanje, zato ju ustvarja in ohranja.
Nesrečneži (to so pri nas verniki v komunizem, pretežna večina prebivalstva) ga sami vzdržujejo, kot tudi sicer verniki ohranjajo religijo. S tem vzdržujejo revščino in pomanjkanje, z namenom, da bi se priliznili režimu in mu dokazali, da je njihov obstoj upravičen.
Komunisti prerazdeljujejo tuj denar in samo tako pri nas lahko sodeluješ pri delitvi ukradenega denarja! Tako, da služiš režimu. Potem si mu potreben.
Pojem "poštenega dela" - pri nas ne obstaja!
Ko za nekoga rečejo: "ta je pošten", to samo pomeni, da tisti ni prav bister v glavi. Za takega pravimo, da je malo mona.
Po 70-ih letih te revščine in umetnega ustvarjanja pomanjkanja se na tv nenadoma pojavljajo zagovorniki komunizma in socializma, ki očitajo desni vladi revščino v Sloveniji!
Vsak osmi državljan se zdaj baje spogleduje z revščino. To je eden od zadnjih očitkov "desnici".
Kot sem rekel: dokazi niso potrebni! Dokazovanje je zapravljanje časa.
Samo angleška kraljica in slovenski sindikalni voditelji niso voljeni.
Zgleda da je to dedno. Verjetno je dedno tudi pri kraljici.
Sindikate vodi izkoriščevalec, zato da ne bi prihajalo do presenečenj. Omeniti je treba to značilnost slovenskega naroda, da so pri nas zdaj (kar ves narod) ljudje kronično nezadovoljni.
Sam bi k temu dodal le - BOJTE SE LJUDI, ki so kronično nezadovoljni!
Njih ni mogoče zadovoljiti na noben način, lahko se pretrgaš - oni ne znajo biti zadovoljni, in ti si kriv če niso! In nikoli niso.
Ena od najbolj bolečih (in drago plačanih!) izkušenj v mojem življenju je ta, da ni mogoče nekoga ljubiti bolj, kot pa ta sebe sovraži!
Če hočeš, da bo tvoja ljubezen cvetela in uspevala, je nujno, da predmet tvoje ljubezni najde vsaj malo milosti do sebe, nekaj spoštovanja, malo sočutja in sebi privošči nekaj odpuščanja.
Če ne... se boš samo pohabil s tem, ko jih boš poskušal ljubiti in jih reševati pred njimi samimi!
Po angleško se temu reče: you cannot outlove other people's self-hatred!
Tega še Moj Bog ni vedel, dokler mu jaz nisem povedal.
Tam, kjer ljudje znajo biti zadovoljni s sabo - tam je Bog z njimi in ga poslušajo!
Komunizem pa ne more preživeti v izobilju. Pri tem predvsem mislim na obilje, kjer gre za sposobnosti absorpcije dobrega, in nekoliko manj za materialne dobrine.
Komunizem potrebuje revščino in pomanjkanje, zato ju ustvarja in ohranja.
Nesrečneži (to so pri nas verniki v komunizem, pretežna večina prebivalstva) ga sami vzdržujejo, kot tudi sicer verniki ohranjajo religijo. S tem vzdržujejo revščino in pomanjkanje, z namenom, da bi se priliznili režimu in mu dokazali, da je njihov obstoj upravičen.
Komunisti prerazdeljujejo tuj denar in samo tako pri nas lahko sodeluješ pri delitvi ukradenega denarja! Tako, da služiš režimu. Potem si mu potreben.
Pojem "poštenega dela" - pri nas ne obstaja!
Ko za nekoga rečejo: "ta je pošten", to samo pomeni, da tisti ni prav bister v glavi. Za takega pravimo, da je malo mona.
Po 70-ih letih te revščine in umetnega ustvarjanja pomanjkanja se na tv nenadoma pojavljajo zagovorniki komunizma in socializma, ki očitajo desni vladi revščino v Sloveniji!
Vsak osmi državljan se zdaj baje spogleduje z revščino. To je eden od zadnjih očitkov "desnici".
Toda - kdo jo je pa ustvaril v 75 letih vladavine komunistične ideologije in socializma!? Kako je revščina lahko preživela vsa "zgodovinska" obdobja, ki so prehajala iz enega v drugo in so jih predstavniki avantgarde javno oglaševali v medijih? Čim se je končalo eno zgodovinsko obdobje, se je že začelo drugo, z drugim imenom, vendar prav tako "zgodovinsko".
Ta kvazi "desna" vlada, ki je baje pod vplivom "notranjega sovražnika" in ljudstvu nevarnih sil desnice (ki je pri nas sploh ni - pri nas namreč ni politične desnice), je ustvarila revščino v borih dveh mesecih in nenadoma pokvarila ves nadčloveški trud Levice, da bi ohranila Pomanjkanje in Revščino skozi vseh 75 let?? Kako naj potem socializem deluje, če mu tega ne dovolijo, kenede?
Kje so pa prej bili, ti reveži, in kako da sploh obstaja revščina po 75 ih letih, ko bi revščina morala biti davno izkoreninjena? Kaj ni to bil program Partije?
Kdo jo sploh potrebuje, revščino, kdo jo ves čas izrablja za ustvarjanje nezadovoljstva, za svoje parole, za "pravičnost"? Kdo jo je ves čas ohranjal?
Po novem je slišati predloge, naj se v Ustavo zapiše da je revščina protiustavna!
Predvidevam, da bo v zakonu vsaj v enem amandmaju zapisana kazen za tiste, ki jih bo režim administrativno določil za krivce, ker obstaja revščina.
Slovenci se po novem ne smemo preštevati ker za to ni ustreznega zakona, po katerem bi se sploh smeli preštevati. To bi vendar bil napad na določene skupine (recimo tiste, čigar žrtve tega režima ne smemo pokopati na javnem pokopališču), da ne rečem da bi popis, v katerem bi se Slovenci prešteli, predstavljal brutalen vdor v varovane "človekove pravice".
Od kdaj pa mi nimamo tega zakona? Kdo je poskrbel, da ga nimamo?
Pa ga sprejmimo, da ga bomo imeli. Jaz bi pa rad vedel, koliko so nas pojedli.
Če ne prej, pa v teh zadnjih 30-tih letih! Koliko nas je "izpuhtelo"?
Niso komunisti neumni, ker rušijo družino. Mi smo neumni, ker je ne branimo pred njimi. Ker ne branimo svojega naroda pred njimi.
Si predstavljati, da Italijani ne bi dovolili Slovencem v Trstu, da se preštejejo. Vsa Ljubljana bi skočila v luft, in nihče se ne bi vprašal zakaj se Slovenci lahko preštevajo v Trstu, medtem ko se v Ljubljani ne smemo!?
****
Trenutno in v svetovnem merilu, poteka boj za ŽENSKO.
Ona je vir energije Vesolja. In tisti, ki mu Ženska da svojo energijo (po svobodni volji, ne pod prisilo!), tisti bo zavladal svetu.
Če je ona svobodna - smo vsi svobodni! Če je ona sužnja (ideologije, religije), potem se tu Biologija neha, nadomesti jo pa Politika!
Narava se tu neha, Biologija se neha, in Življenje je v nevarnosti.
Komentarji
Objavite komentar