003_VSE JE ZGODBA IN VSE JE V ZGODBI
Civiliziranost nekega naroda in družbe se meri s tem, koliko je ta narod sposoben poskrbeti za preživetje svojih otrok, ne da pri tem ubijal tujih.
Torej, ne da bi pri tem moral jemati življenje in življenjski prostor drugim čutečim bitjem v Stvarstvu, ter jim odrekati pravico do življenja. Mednje prištevam tudi živali in njihove male...
V nekaterih rečeh smo še v kameni dobi - kaj morda kdo misli, da nismo!?
Samomori, strah pred tujci, ponavljanje fraz o lastni večvrednosti - brez dokazov! - niso drugega kot strah, da morda le ni vse tako, kot nas učijo v šoli in kot smo navajeni slišati od oblasti. Da le ni vse tako zelo res, kot govorimo in si mislimo, in da nas je strah resnice, da smo v resnici manj-vredni in nas zato Bog ne mara.
Dokazov o tem slednjem je v okolju, na planetu in v svetovnih dogodkih, zdaj več kot dovolj!
Kaj pa naj si drugega mislimo, če pa človeštvo sebe kaznuje vsepoprek!?
Posledica nezadovoljstva nad sabo in pomanjkanja samozavesti, sta pa tekmovanje in tekmovalnost. Kljub vsemu nakladanju o solidarnosti, enakosti, človekovih pravicah...
Tekmovanje namreč pomeni imeti cilj izven sebe in zato obstaja lestvica, ki ima zunanja merila s katerimi ne upravljaš sam, temveč z njo upravljajo drugi. Nanjo pravzaprav nimaš nobenega vpliva!
Ker ima ta lestvica zunanja merila - je lestvica neskončna!
To pomeni, da niso pogoji nikdar izpolnjeni, nikoli zadovolj(e)ni, in da se bo nadaljevala ne glede na to, kar boš napravil, dosegel ali si mislil da lahko dosežeš.
Neskončno lestvico (tekmovanje) uporablja Lucifer, ne Bog.
Lucifer polni preluknjan žep z namenom prevare. Laž pa je v tem, da je žep z luknjo možno napolniti, ko ga pa v resnici NI MOGOČE.
Ne po Zemeljski logiki in ne po Božji oziroma Nebeški! Po nobeni.
To lestvico, ki je značilna za tekmovanje (... Bog, prosim daj meni več, kot si dal njemu....), ki je pravzaprav neskončna in pomeni izsiljevanje brez možnosti izpolnitve, si najlaže predstavljamo z večno lakoto tistega, ki žre, pa ni nikoli sit. Zato vedno čuti pomanjkanje, kljub izobilju.
Pravni sistem, oz. to, kar zdaj vidimo in imamo za Pravico.... nam pooseblja nekdo, ki ti govori: ko se bom naveličal prerekanja s tabo, grem domov po pištolo in te ustrelim...
Veste kaj!!!
Nisem jaz pisal Ustave, niti nisem izbiral ustavnih sodnikov! Jaz sem se samo strinjal, naj bo takšna kot je. Zdaj vidim, da se je tisti, ki so nam jo vsilili, ne držijo. Nič jim ne pomeni!
Ustavno sodišče nadomešča Boga v odsotnosti. To je pač najvišji organ, ki lahko odloča o tem, kaj naj bo in kako naj bo, ker smo se tako dogovorili.
Če ne znaš izbrati najboljših med najboljšimi, to samo pomeni, da nimaš niti dobrih, kaj šele takšnih, ki so boljši med dobrimi. Ki bi ustrezali opisu "najboljši".
Pomeni pa tudi, da dvomiš vase, do te meje, da ne veš kaj bi rad in da nikomur več ne zaupaš in verjameš, še sebi ne.
Če bi se Bog kdaj vrnil, in tedaj Ustavno sodišče ne bi bilo več potrebno, mu ne bi imeli česa drugega ponuditi, kot svojega dvoma vase.
Potem se ne napihujte, da smo Slovenci boljši od tistih, ki zmorejo še česa drugega, in ne le dvomiti vase. Saj so sposobni vase verjeti in si znajo prisluhniti tako, da svojim modrim možem, zaupajo. Ker jih sploh imajo! Niso jih pobili.
Ubijati zna vsak.
Nam vladajo tisti, ki znajo pobijati. Umor imajo zapisan v Manifestu, v svoji Dogmi, v ideologiji. Napako smo storili, ko se je večina (demokratično) odločila, da se bomo bali demokracije in se ji zato odpovedujemo z namenom, da nas bo vodila stara diktatura, na katero smo navajeni.Ljudje, ki so šolani zato, da bi kaj naredili, pa zdaj z lastnim delom pri nas ne zaslužijo niti toliko, da bi si vzdrževali hišo, družino, da bi povečevali imetje kot dobri gospodarji. Medtem lopovi uspevajo in kraja se jim iz dneva v dan bolj splača!
****
Zgodbe, ah, zgodbe!
Tako sprašuje otrok pred spanjem, ko mu pripoveduješ zgodbo.
Smisel je pa odvisen od vprašanja in kako je postavljeno. Od hrepenenja po tem, da izveš, ter od lakote v tebi po tem, da bi vedel.
Zgodbe so pa žive toliko, kot so živa vprašanja tistega, ki jih hoče slišati!
V slovenski literaturi prevladuje Smrt.
To ne pomeni, da Smrt vse ve, ali da ve več kot mi.
****
Izmišljujemo si Pepsi Cole, Coca Cole in vedno nove pijače z novimi okusi.... ker mislimo, da je problem v pijači.Potrebni pa smo nove žeje.
O tem, kar je zame dobro in o tem, kar je zame slabo, odloča moja lastna izkušnja. Ne odloča nekdo drug zame in namesto mene.
Pa to ni stvar izbire, temveč vsebine.
Lahko tudi nekam odpotuješ, tja kjer imajo VSE informacije. Vendar pa jih tam ne absorbiraš, ker ničesar ne spustiš vase!
Prideš v tuje okolje zaščiten kot potapljač v zvonu in odideš zaščiten kot potapljač v zvonu.
To, da nekaj doživljaš - je stvar vsebine in ne forme!
Vemo samo, da nečesa nimamo in da pogrešamo. Kaj pa je tisto, česar nimamo in kar pogrešamo - tega pogosto niti sami ne vemo. Ker se bojimo preveč pogrešati in se zato vsebine tega, kar nam manjka, ne zavedamo v celoti. Kaj šele, da bi kaj od tega zahtevali zase.
Neki očitno zelo slabi starši, ki jim ni mar za otroke, za narod, za ljudi... so nam prepovedali spraševati. Ne dovolijo nam postavljati vprašanj, zaradi katerih otroci sanjajo.
Navadno otroško vprašanje, preden otrok zaspi in ga pride ati pogledat kako je, če mu je ugodno, če mu je toplo, če kaj pogreša… in ti tedaj tvoj ati da Zgodbo, da greš z njo spat.
In če narod ne sanja, če nima otrok, da bi sanjali - je mrtev narod!
Otrok ne rodimo zato, da bi mi sanjali svoje sanje, rodimo jih, da bi oni sanjali naše!
Ker so njim naše sanje bliže, kot so pa nam.
Ljudje so zdaj v šoku. Otrpli so, zato jim je treba pripovedovati zgodbe! Treba je prave zgodbe spojiti z realnostjo, da se bodo vse naše zgodbe zlile v eno zgodbo in bo ta zgodba postala - Zgodba!
Pa s tem ne mislim Henry Miller-tipa zgodb, ker to daje vtis, ko da se to dogaja samo drugim, nekje drugje, v drugem času in okolju. Ne pa nam.
Pripovedovati je treba zgodbe, ki niso znanstvena fantastika ali zgodbe tistih, ki poveličujejo trupla, slavijo osvajalce, postavljajo spomenike in mavzoleje množičnim morilcem.
Moj Bog je navaden, zaljubljen je v Navadnost. Zaljubljen je v navadne ljudi!
Moj Bog spusti k sebi in objame, ne dviguje nekaterih, zato da bi druge poniževal. Ne ponižuje nas, da bi nam potem obrnil hrbet in ušel nekam stran od nas, v Vesolje, kjer bo nedosegljiv.
Spoštuje navadnost čez vse! Naravnost obožuje Navadnost, časti jo bo božje.
Šola je znanje pripovedovanja zgodb.
Le da jih v šolah ne znajo pripovedovati.
Naše zgodbe sovražijo, zato jih tam mi ne smemo pripovedovati. Svojih zgodb ne smemo povedati, moramo pa poslušati tuje.
Sovražijo naše zgodbe, in jih nikomur ne privoščijo, ker so preveč sedanje in polne življenja. Privoščijo nam le tiste, ki so v učnem načrtu te države, ki nam jih vsiljuje. Učijo nas tiste državne, zapovedane.
Ravno zato nam jih pripovedujejo! Pojasnijo jih pa ne!!! In zato so slabe. Ker jih ne znajo pojasniti.
Toda - vse je Zgodba. Nova šola!
Zato, ko nekaj napišem, napiše živo Srce, Moje Srce! Ne neko tuje, iz neke tuje knjige, samo zato, ker država pravi, da ne smem imeti svoje. In da če jo imam, ni primerljiva s starimi knjigami, ali pa da je slabša.
Ko utripa, zato utripa moje srce, ko se razjezim - se je razjezilo moje srce, ne neko drugo! Tako vem, da sem živ.
Stara zaveza pa je, če tega morda še ne veste - pogodba! Tudi Nova zaveza je samo pogodba.
V Novi Zavezi je bil podpisnik z naše strani, za nas, Jezus. Božje Srce je vedelo, kako bodo stvari potekale v prihodnje, ker je imelo dovolj Zavesti o tem, kam se Stvarstvo razvija in kako se bo razvijalo v prihodnje.
V vsaki družbi tisti, ki ima več Zavesti, odloča tudi o svojih bratih, ki je nimajo dovolj. To ne pomeni, da je nikdar ne bodo imeli več ali dovolj! Pomeni le, da je v vsakem obdobju človeškega razvoja potrebno odločati o sebi.
Ker je to Odgovorno! Odgovorno je do Življenja.
Podpisal je torej za nas, na slepo, ne da bi kaj koga dosti spraševal! Verjel je... v nas! Pravzaprav je vedel. Vedeti pa pomeni več kot verjeti.
Ne more torej nekdo podpisovati dogovorov zame in namesto mene, ne da bi jaz pri tem imel pravice povedati, kaj si o vsem mislim. O pogodbi in o vsem!
Živel sem svoje življenje, imam izkušnjo z njim, izdelal sem si lastno mnenje! In nisem pustil šoli, da mi vsili svojega. Ko jim jebe mater.
Sovražijo naše zgodbe, in jih nikomur ne privoščijo, ker so preveč sedanje in polne življenja. Privoščijo nam le tiste, ki so v učnem načrtu te države, ki nam jih vsiljuje. Učijo nas tiste državne, zapovedane.
Ravno zato nam jih pripovedujejo! Pojasnijo jih pa ne!!! In zato so slabe. Ker jih ne znajo pojasniti.
Toda - vse je Zgodba. Nova šola!
Zato, ko nekaj napišem, napiše živo Srce, Moje Srce! Ne neko tuje, iz neke tuje knjige, samo zato, ker država pravi, da ne smem imeti svoje. In da če jo imam, ni primerljiva s starimi knjigami, ali pa da je slabša.
Ko utripa, zato utripa moje srce, ko se razjezim - se je razjezilo moje srce, ne neko drugo! Tako vem, da sem živ.
Stara zaveza pa je, če tega morda še ne veste - pogodba! Tudi Nova zaveza je samo pogodba.
V Novi Zavezi je bil podpisnik z naše strani, za nas, Jezus. Božje Srce je vedelo, kako bodo stvari potekale v prihodnje, ker je imelo dovolj Zavesti o tem, kam se Stvarstvo razvija in kako se bo razvijalo v prihodnje.
V vsaki družbi tisti, ki ima več Zavesti, odloča tudi o svojih bratih, ki je nimajo dovolj. To ne pomeni, da je nikdar ne bodo imeli več ali dovolj! Pomeni le, da je v vsakem obdobju človeškega razvoja potrebno odločati o sebi.
Ker je to Odgovorno! Odgovorno je do Življenja.
Podpisal je torej za nas, na slepo, ne da bi kaj koga dosti spraševal! Verjel je... v nas! Pravzaprav je vedel. Vedeti pa pomeni več kot verjeti.
Ne more torej nekdo podpisovati dogovorov zame in namesto mene, ne da bi jaz pri tem imel pravice povedati, kaj si o vsem mislim. O pogodbi in o vsem!
Živel sem svoje življenje, imam izkušnjo z njim, izdelal sem si lastno mnenje! In nisem pustil šoli, da mi vsili svojega. Ko jim jebe mater.
V naši šoli se izogibajo lastnemu mnenju o praktično vsem, kar obstaja in kar bi lahko obstajalo. Obstajalo pa bi, če bi si lahko izmislili tisto, kar bi izhajalo iz Želje! Ta pa je prepovedana.
Sistem Željo ubija! Ko jo ubije, jo nadomesti z Dogmo in predpisi.
Zdi se jim nevarno imeti svoje mnenje in z njim izzivati druge, naj povedo svoje. Ali jih spodbujati, naj ga imajo. Naj si ga ustvarijo!
Namesto, da bi ti dala - ti šola vzame.
Tu je treba narediti rez in razgraditi človeško zgodovino na prafaktorje.
Po Želji, ki nas vodi - kajti Želja je Mati Vsega. Ona je vse začela.
Kdor to bere in mu srce utripa, je to njegovo srce - ne moje! Ničesar sebi ne krademo in nikomur ničesar zares ne ukrademo. Nič ne izgubljamo, le eden drugemu se pomagamo spomniti, kdo smo.
Zbujamo se, ker zbujamo eden drugega, da ohranimo nekaj, kar je v nas dolgo spalo! Toda kljub temu, da smo skušali pozabiti, je vse tu v nas, vse je hkrati in vse je zdaj!
In vse to je naše.
Kar je moje čustvo, je tudi tvoje. Ko je tvoje, seveda, ko ga sam čutiš za svojega! Nikomur nisi nič vzel, vedno je bilo vse v tebi. Pozabljeno - a tvoje!
Sovraštvu, ki je moje in je nekoč pobegnilo stran od mene, pa se ne bom mogel izogniti, niti se mu nočem. Nikoli se lastnemu sovraštvu ne bom mogel popolnoma izogniti, tudi če še tako poskušam, vedno se mi tako ali drugače vrne in vztraja, naj ga vzamem nazaj. Poiskalo me bo, se mi maščevalo, ker sem ga pustil tako samega, zunaj na hladu, nemočnega, brez pravega gospodarja, da bi mu povedal, kaj je prav in kaj narobe. Skratka - da bi zanj prevzel Odgovornost.
Lahko ga le jaz spremenim in iz njega naredim kaj koristnega, ne pa smrtnega in nevarnega, kot so rušenje, ubijanje, maščevanje.
Zato zdaj zavestno ne dovolim svojemu sovraštvu, da nekontrolirano in brez moje volje moje sovraštvo zdivja po planetu in dela škodo! Ne dovolim, da ga nekdo drug uporablja (ga zlorablja!), in da mu moje sovraštvo in zamera služita kot izgovor za njegove cilje.
Moje je moje in jaz za svoje sam poskrbim.
Bog namreč ne polni žepov tistemu, ki preluknjane žepe. Ve, da žepa tako ne more napolniti in ga ima tisti, ki ga prosi naj mu jih napolni, slabe namene. Da ga ima za norca.
Take lestvice uravnavajo drugi, z namenom, da bi manipulirali z nami. Postavljajo pogoje!
Največji umor od vseh je ta, da cele generacije mladih narediš za nesposobne samostojnosti, in prav to se je nam zgodilo.
Mladina je neodporna na neumnosti, ki jim jih privzgojijo starejše generacije. Edina res profitna dejavnost pa je - produkcija svobode.
Vse ostalo je megla.
****
S takim človekom ki ima doma pištolo za rezervo, če mu bo enkrat dovolj pregovarjanja s tabo o demokraciji, ne moreš računati, da bo demokracijo tudi vzdrževal, se zanjo boril in si prizadeval. On že v izhodišču računa na to, da bo uporabil silo.
Kjer pa so vsi oboroženi in kjer je lahko priti do orožja, tam pač ni demokratičnega obnašanja, ker ni zaupanja. Ni dopuščanja različnih možnosti, ne samostojnosti ali neodvisnosti. Ni niti iskanja drugačnih poti, ker vsi računajo na to, da bodo na koncu stvar odločili z nasiljem.
Naša država ne namenja denarja za raziskovanje alternativnih načinov življenja in razumevanja delovanja Stvarstva. To prepušča posameznikom in jim pri tem meče polena pod noge.
Enakost, ki jo zahteva družba od nas, je enakost v neumnosti, v omejenosti in pomanjkanju domišljije.
V vse hočejo vtakniti svoj nos, vse nadzorovati, nadvladati, posiljevati, ukazovati.... če je celo ustavno sodišče predmet nespoštovanja in kritiziranja, smo res pet minut pred peklom!
Pri nas sta nezaupanje in dvom vase dosegla tisto mejo, ko Kaos zahteva svoje in preplavlja vso družbo. Urejeno življenje je zdaj tako zlagano (globalno je zlagano!), da celo Kaos urejenost razume le kot varianto samega sebe. In se temu pravzaprav veseli! Tako lahko sebe predstavlja za Normalnost. Tedaj... tedaj je potrebno ustvarjati Svet na novo.
Kaos ni sam po sebi kaos, kot tudi red ni sam po sebi red. Red in kaos sta vidna v odnosu, ki ga imata eden z drugim in eden do drugega. V našem odnosu do obeh, do Reda in do Kaosa, in do tega kako ju sprejemamo, se zrcali vsa naša predstava o nas samih. Slovenec se izogiba temu, da bi imel jasno predstavo o sebi, ker je to povezano s tem, da veš kaj hočeš. Če pa veš kaj hočeš, to s sabo prinaša Odgovornost! Mi pa smo radi infantilni, socialistička omladina, ki Odgovornosti ne mara.
Zato pa nimamo svoje države. Oziroma, ta, ki naj bi bila naša, ni naša! Pri sebi doma smo podnajemniki, in tako se tudi obnašamo!
Pri nas sta nezaupanje in dvom vase dosegla tisto mejo, ko Kaos zahteva svoje in preplavlja vso družbo. Urejeno življenje je zdaj tako zlagano (globalno je zlagano!), da celo Kaos urejenost razume le kot varianto samega sebe. In se temu pravzaprav veseli! Tako lahko sebe predstavlja za Normalnost. Tedaj... tedaj je potrebno ustvarjati Svet na novo.
Kaos ni sam po sebi kaos, kot tudi red ni sam po sebi red. Red in kaos sta vidna v odnosu, ki ga imata eden z drugim in eden do drugega. V našem odnosu do obeh, do Reda in do Kaosa, in do tega kako ju sprejemamo, se zrcali vsa naša predstava o nas samih. Slovenec se izogiba temu, da bi imel jasno predstavo o sebi, ker je to povezano s tem, da veš kaj hočeš. Če pa veš kaj hočeš, to s sabo prinaša Odgovornost! Mi pa smo radi infantilni, socialistička omladina, ki Odgovornosti ne mara.
Zato pa nimamo svoje države. Oziroma, ta, ki naj bi bila naša, ni naša! Pri sebi doma smo podnajemniki, in tako se tudi obnašamo!
****
Če si si sam izbral takšno sodišče, s katerim si (ne)zadovoljen in mu kljub vsemu ne verjameš - si izberi drugo!
Najboljše včasih ni niti dobro. Kaj šele dovolj dobro.
Diktatura in demokracija pa nista združljivi! Kdor to misli, se bo kmalu lahko o tem prepričal!
Po TV vidiš otroke, ki pritiskajo na petelina orožja, nič drugega pa ne znajo. Ne znajo uporabljati niti najpreprostejših orodij ne opraviti najpreprostejših opravil.
Kladiva, žage, škarje, motike... so zanje preveč komplicirane, niso usposobljeni za to, da bi kaj zgradili, popravili, naredili, uredili, posadili.
Najboljše včasih ni niti dobro. Kaj šele dovolj dobro.
Diktatura in demokracija pa nista združljivi! Kdor to misli, se bo kmalu lahko o tem prepričal!
Po TV vidiš otroke, ki pritiskajo na petelina orožja, nič drugega pa ne znajo. Ne znajo uporabljati niti najpreprostejših orodij ne opraviti najpreprostejših opravil.
Kladiva, žage, škarje, motike... so zanje preveč komplicirane, niso usposobljeni za to, da bi kaj zgradili, popravili, naredili, uredili, posadili.
****
Vse je v pripovedovanju zgodb.
Človek ima pravico biti otrok in spraševati:.... in kaj se je potem zgodilo?!
K so se Slovenci osamosvojili, se niso vprašali "kaj potem?", pravzaprav se niso vprašali: kaj bomo pa zdaj, ko smo svobodni???
Resnično upanje za človeštvo je v ohranjanju tega vprašanja pri otrocih - in odraslih! Upanje je v znanju (in potrebi!) postavljanja tega vprašanja in oblikovanja odgovorov nanj.
Bistvo vprašanja je v tem, kako vprašaš. Kdo sprašuje in če prav sprašuje. Tega se naučimo, če imamo to srečo, da nam je nekdo pripovedoval zgodbe in odgovarjal na naša vprašanja, oziroma kako (način) nam je odgovarjal.
Kdor vpraša, se mu odprejo nova vrata in potem še nova... in ta pot pelje Življenje naprej.
Pri otroku sprašuje Telo! Sprašuje Srce.
Skozi našo Kulturo (literaturo, filme, umetnost…) se sprehaja Smrt in Smrt vlada tudi državi.
Smrt je konec spraševanja.
Pomeni le, da TEBE nič ne zanima! Da te Življenje ne zanima več, da nič ne vidiš pred sabo. Smrt Želje v Telesu je konec vprašanj, ki jih Želja postavi, da bi vedela kam naj gre, ker le tako mi vemo, kam nas bo popeljala.
Brez Želje, da nas vodi, drsimo v duhovni propad. Ta pa se nadaljuje v samomor naroda in družbe.
Ko bo žeja - bo tudi vse ostalo. Najprej žeja, potem pijača. Ne narobe.
Sitemu pač ne daješ jesti, saj ne hraniš presitosti. Poišči lačnega, pa mu daj!
O tem je dobro imeti jasno predstavo.
Človek se ne more imeti "fajn" kar tako, samo zaradi samoobrambe pred tistim, kar je domnevno slabo in se zato nečesa bojimo. Zraven pa mislimo, da bi nas to pohabilo ali ugonobilo, ker so nam tako rekli. Zato se zdaj nečemu izogibamo.
Okolja ne sprejmeš, se ga ne dotakneš, nisi od njega odvisen, torej tudi NIMAŠ IZKUŠNJE o njem. Lahko živiš z ljudmi dolgo časa, pa jih ne poznaš! Nimaš izkušnje z njimi. o njih ne veš nič. Tako kot jugoslovenarji s Slovenci ne.
K so se Slovenci osamosvojili, se niso vprašali "kaj potem?", pravzaprav se niso vprašali: kaj bomo pa zdaj, ko smo svobodni???
Resnično upanje za človeštvo je v ohranjanju tega vprašanja pri otrocih - in odraslih! Upanje je v znanju (in potrebi!) postavljanja tega vprašanja in oblikovanja odgovorov nanj.
Bistvo vprašanja je v tem, kako vprašaš. Kdo sprašuje in če prav sprašuje. Tega se naučimo, če imamo to srečo, da nam je nekdo pripovedoval zgodbe in odgovarjal na naša vprašanja, oziroma kako (način) nam je odgovarjal.
Kdor vpraša, se mu odprejo nova vrata in potem še nova... in ta pot pelje Življenje naprej.
Pri otroku sprašuje Telo! Sprašuje Srce.
****
Skozi našo Kulturo (literaturo, filme, umetnost…) se sprehaja Smrt in Smrt vlada tudi državi.
Smrt je konec spraševanja.
Pomeni le, da TEBE nič ne zanima! Da te Življenje ne zanima več, da nič ne vidiš pred sabo. Smrt Želje v Telesu je konec vprašanj, ki jih Želja postavi, da bi vedela kam naj gre, ker le tako mi vemo, kam nas bo popeljala.
Brez Želje, da nas vodi, drsimo v duhovni propad. Ta pa se nadaljuje v samomor naroda in družbe.
Ko bo žeja - bo tudi vse ostalo. Najprej žeja, potem pijača. Ne narobe.
Sitemu pač ne daješ jesti, saj ne hraniš presitosti. Poišči lačnega, pa mu daj!
O tem je dobro imeti jasno predstavo.
Človek se ne more imeti "fajn" kar tako, samo zaradi samoobrambe pred tistim, kar je domnevno slabo in se zato nečesa bojimo. Zraven pa mislimo, da bi nas to pohabilo ali ugonobilo, ker so nam tako rekli. Zato se zdaj nečemu izogibamo.
Okolja ne sprejmeš, se ga ne dotakneš, nisi od njega odvisen, torej tudi NIMAŠ IZKUŠNJE o njem. Lahko živiš z ljudmi dolgo časa, pa jih ne poznaš! Nimaš izkušnje z njimi. o njih ne veš nič. Tako kot jugoslovenarji s Slovenci ne.
Po 40 ali 50 letih bivanja tukaj nekateri med njimi še vedno ne govorijo slovensko, ker se niso družili s to kulturo.
Bil si tam - pa ne veš nič! Nisi imel izkušnje.
Živel si sam, ljudi se nisi dotaknil, ne oni tebe. Mnogi živijo Življenje, pa ga ne vidijo in doživijo. Živijo ga na "varnem", ogledujejo se ga zviška.
Mi kot narod vsebine nimamo. Izgubili smo jo. Zato igramo formo! Igramo nekaj, kar mislimo da je "slovensko". Zdaj še tega ne igramo več.
Nase smo nalepili tuje vsebine in nimamo zavesti o tem, da bi bili kdaj kaj drugega ali da bi kdaj kaj izgubili, ali da smo kdaj kaj imeli- Takšnega, kar bi bilo naše!
Izgubili smo vprašanja! Zato ne vemo.
Kot narod ne vemo.
Prepovedali so nam spraševati: ... in kaj se je potem zgodilo!? Tako dobiš zgodbo, ki je tvioja!
Izgubili smo vprašanja! Zato ne vemo.
Kot narod ne vemo.
Prepovedali so nam spraševati: ... in kaj se je potem zgodilo!? Tako dobiš zgodbo, ki je tvioja!
Objemaš jo, z njo zaspiš, moja-moja!, in zato jo lahko sanjaš!
Brez nje ne moreš zaspati, brez nje ne moreš sanjati.
Mi se jih kvečjemu spominjamo, če smo kdaj imeli to srečo, da nam je kdo od pripovedoval zgodbe.
Spojiti strgano vrv, da bi nas nekam vodila, če se bomo zanjo prijeli. Da nas bo vlekla, nas držala, usmerjala, spodbujala, da bomo imeli oporo in ji bomo zvesti, ker ji zaupamo. Zgodba, ki je tako lepa, da nihče noče spustiti vrvi, s katero smo povezani!
Pripovedovati je treba tisto, kar spoštuje NAVADNOST.
Brez nje ne moreš zaspati, brez nje ne moreš sanjati.
Mi se jih kvečjemu spominjamo, če smo kdaj imeli to srečo, da nam je kdo od pripovedoval zgodbe.
Spojiti strgano vrv, da bi nas nekam vodila, če se bomo zanjo prijeli. Da nas bo vlekla, nas držala, usmerjala, spodbujala, da bomo imeli oporo in ji bomo zvesti, ker ji zaupamo. Zgodba, ki je tako lepa, da nihče noče spustiti vrvi, s katero smo povezani!
Pripovedovati je treba tisto, kar spoštuje NAVADNOST.
****
Ko Moj Bog vstopi v moj Svet - vstopi v svoj Svet! Natakne si copate, ker je tu pri sebi Doma. Nič mu tu ni tujega!
Moj Bog je rad z nami.
Posebnost mu ni privlačna! Danes je lahko posebna že vsaka vsaka "mona".
Od navadnosti pa vsi bežijo stran in se je bojijo, kot bi bila kužna!
****
Vse zgodbe so zdaj tu, vse hkrati - pretekle in sedanje!
Razumeti jih pomeni srečati se z Resnico in stalen dialog s Telesom.
To je nekaj, kar bo zbistrilo in razložilo vsa dejanja, pomirilo vse strahove in zmanjšalo potrebo po pretirani previdnosti ter tako naredilo dovolj upanja za vse, kar je resnično.
Potolažilo bo tiste, ki mislijo, da zanje na tem svetu ni ničesar, da zanje ni bilo nič ustvarjeno, ker da si ne zaslužijo...
Tam so zbrani učitelji, ki sovražijo. Sovražijo zgodbe. Nočejo jih slišati!
Tisti, ki nam vsiljujejo tuje, se sploh ne zavedajo, da so tudi tiste zgodbe, ki nam jih oni vsiljujejo, ki so napisane v knjigah - naše! Moramo se jih učiti na pamet, čeprav smo mi v njih umirali. Ne maramo jih, ker so grozne, oni pa nam jih dajo za zgled! Našo smrt nam dajo z zgled, silijo nas, naj se je učimo na pamet.
In te so slabe, grde, ubijajoče in Življenju sovražne.
Kar pa ne znaš pojasniti - ponavljaš! Otrok se tega boji.
Zato vpraša: ... in kaj se je potem zgodilo?
Arhitektura je zgodba, matematika je zgodba, poklici so zgodba, družina in družinsko življenje je zgodba.... in vse naše zgodbe seštete v eno - so Zgodba!
Zato vpraša: ... in kaj se je potem zgodilo?
Arhitektura je zgodba, matematika je zgodba, poklici so zgodba, družina in družinsko življenje je zgodba.... in vse naše zgodbe seštete v eno - so Zgodba!
Jaz teh vsebin na šoli in fakulteti nisem videl. Niso me o tem učili.
****
Narod brez ljubezni do pripovedovanja zgodb si zdaj ne upa razdreti starih, vsiljivih plesnivih zgodb, ki Življenju nič ne pomenijo.
Nihče se jih tudi ne upa podrediti ne spremeniti po svojih sedanjih željah.
Saj ljudje Želje sploh nimajo več! Kako naj ji sledijo!?
Bojijo se želeti, mislijo, da se ne sme... kako naj si človek življenje ureja po svoje? Vse zgodbe je zato treba povedati še enkrat.
Zato je treba Zgodbo povedati in zapisati pisati znova in tudi Biblijo je treba napisati novo.
Nihče se jih tudi ne upa podrediti ne spremeniti po svojih sedanjih željah.
Saj ljudje Želje sploh nimajo več! Kako naj ji sledijo!?
Bojijo se želeti, mislijo, da se ne sme... kako naj si človek življenje ureja po svoje? Vse zgodbe je zato treba povedati še enkrat.
Zato je treba Zgodbo povedati in zapisati pisati znova in tudi Biblijo je treba napisati novo.
Če obstaja nova pogodba, pomeni da stara pogodbenim strankam ni bila več všeč, da jim ni bila dovolj dobra in je zato bila potrebna nova pogodba!
Če je pogodba, potem obstajajo tudi pogodbene stranke. Pogodbene stranke jo podpišejo, v njej sodelujejo! Podpišejo jo pa zato, ker se z njo strinjajo.
Toda tudi On ne more nekaj podpisovati zame. Ne more nekaj jamčiti zame za vse večne čase. Jamči lahko le to, da bom v svojem razvoju kot človeško bitje imel priložnost, da me Zavest dohiti in tedaj jo bom sprejel za svojo. Če jo bom prepoznal in jo želel imeti za svojo.
Imam mnenje!
Če je pogodba, potem obstajajo tudi pogodbene stranke. Pogodbene stranke jo podpišejo, v njej sodelujejo! Podpišejo jo pa zato, ker se z njo strinjajo.
Toda tudi On ne more nekaj podpisovati zame. Ne more nekaj jamčiti zame za vse večne čase. Jamči lahko le to, da bom v svojem razvoju kot človeško bitje imel priložnost, da me Zavest dohiti in tedaj jo bom sprejel za svojo. Če jo bom prepoznal in jo želel imeti za svojo.
Imam mnenje!
****
V šoli nam informacije skrivajo in jih prirejajo, namesto da bi nas učili.
Učiš lahko otroka le, naj ostane svoboden. To pomeni, da šola ne obstaja zato, da bi otroka delala nesvobodnega in ljudi omejene.
Na tiste, ki hkrati sestavljajo Vesolje in vse naš Svet zdaj! Poudarek je na "naš" Svet! Potem pa iz prafaktorjev znotraj istega Namena, ki je v Začetku ustvarjal, narediti Svet po Srcu, iz naših Želja, brez tujih zgledov!
Zato je to, kar tu pišem, živo. Živo je, kot sem sam živ in kot sam hočem biti.
Slej ko prej prileti nazaj.
To je namreč natanko tisto, kar nam diktatorji zdaj počnejo. Uporabljajo naše nezavedno sovraštvo, da z njim manipulirajo.
Jaz vem, kaj bom s svojim(i)!
Komentarji
Objavite komentar