002_GLOBALNE KLIMATSKE SPREMEMBE

Podnaslov: PODRUŽBLJANJE SKRBI ZA OTROKE

Da se razumemo: "podružbljanje" skrbi za otroke je isto kot Zlato Tele:
Iskanje nadomestnega Očeta!

****

Uvod
Kaj ni to zanimivo, da nas vedno zasleduje le teža vsebine, nikakor pa ne pa lažna predstava, ki smo si jo sami izdelali o sebi in je le naučena mitologija iz šole!?

Ko divjaki prispejo v civilizirani svet, ga zasedejo z navadami.

Samo vprašanje časa je kdaj bodo civilizirani ljudje pobrali šila in kopita in šli živet tja, kjer bo zanje še kaj svobodnega prostora.

Morda prav tja, od koder so tisti drugi prišli in so svoj prostor zapustili, da bi našega naredili za nas manj svobodnega, zase pa seveda bolj. 

In ker tako enega kot drugega zasledujejo lastne vsebine (in ne lastna predstava o lastni lepoti in veličastnosti) je pri enih luknja v nastajanju vse večja, medtem ko jo drugi kmalu zapolnijo z drugimi vsebinami.

Karikirano: če eni porabijo pol življenja da izvrtajo luknjo v bančni trezor, in je ta potem prazen ko ga enkrat odprejo, pa znajo drugi ustvariti novo tam, kjer prej nič ni bilo!

Ko smo se Slovenci odcepili, smo SFRJ nesli s sabo, namesto da bi jo pustili tam, kjer je bila! V preteklosti.
Očitno smo se zbali lastne vsebine in smo raje, kot bi poiskali resnico o sebi, obdržali staro mitologijo, ki nam je lagala o tem kakšni da smo. Potem smo to laž manifestirali in - zdaj smo nesrečni s sabo!

Klimatska histerija
To poneumljanje, ki smo ga deležni prek medijev, razglaša izmišljeno katastrofo pod imenom "KLIMATSKE RAZMERE", in mobilizira poneumljene množice, je pravzaprav histerična manifestacija "klimatskih" razmer, ki vladajo doma v vsaki nefunkcionalni družini.
»Klimatska pravičnost« je lažna obljuba, da otroci lahko tu nekaj spremenijo, da so torej klimatske spremembe na bolje možne in mogoče, če otroci nekaj naredijo za to…
kljub temu, da pravzaprav sami želijo ostati otroci in nimajo nikakršnega namena odrasti!

Ne zdaj ne nikoli!
To namreč pomeni socializem:
Ostati infantilen ter to infantilnost urejati kot stalno duhovno stanje in način življenja! Ideal je biti "trajnostno" neodgovoren in dosegati takšne "klimatske družbene razmere", da bo vedno tam nekdo poskrbel zate.
Klimatsko pravičnost in klimatske "spremembe", kot nam jih servira Greta, so si preprosto izmislili.

Privlekli so na plan neka skrita naša otroška čustva od doma, ampak ne v obliki, kot so nastajala. Prerezali so vez med Vzrokom in Posledico ter si za nazaj izmislili mitologijo njihovega nastanka.

V resnici je "Klimatska histerija" počutje v družini med otroci v tipični disfunkcionalni družini tega časa!

Otrok, ki zapade tej histeriji, ne ve kam naj jo da, ne ve od kod ta prihaja. Zdaj mu pa celo družba s tem ko ukinja klasično družino, ukinja še Abecedo, s katero je Stvarstvo ustvarjeno in jo je mogoče brati in razumeti.

In le zato, ker je po tej Abecedi tako ustvarjeno, nam je lahko razumljivo! Če se le malo potrudimo.

Zdaj pa otrok ne ve, kako naj vpliva na "klimo", SAJ NIMA ABECEDE s katero bi vplival (ni v njej rasel!). Lahko nanjo vpliva le tako, da ga starši slišijo, ko toži. Potem bi bila »klima« ustvarjena zanj, odrasli bi jo pa sprejeli za svojo (kar bi tudi moralo biti pravilo; da je svet ustvarjen na potrebah otrok).

Brez nje (abecede), pa se otrok ne more naučiti govorice.

Atmosfera - to je stanje napetosti med starši, ki ga otrok zaznava kot "klimo". Več podobnih, zdaj že totalno infantilnih predstav o tem, se sčasoma združi v svetovno globalno klimatsko gibanje proti klimatskim spremembam.

Tako je pač doma! Situacija, ko sta starša vsak v svoji sobi in ne govorita eden z drugim, kvečjemu si prek otroka puščata sporočila (pust me, pejt k mami... dej mi mir....) - to je atmosfera!

Ali pa je otrok sam, z enim od njiju, drugega pa ni doma ali pa ga nikoli ni bilo. Tam je klimatska situacija še bolj zapletena in "reševanje" še bolj zapleteno in histerično.

Ko je mama slabe volje, otrok ne ve kako ji pomagati. Otrok, še posebej, če je fantek, ne razume kako je mami, kaj ji je.

Ni opremljen kot moški, da bi razumel potrebe odrasle ženske in tedaj se otrok, kot še nezgrajena osebnost, ali osebnost v nastajanju - vdre sam vase. Postane posledica "klimatskih" razmer na planetu, ki je v njegovem primeru in zanj - disfunkcionalna družina!

Takšno družino bo potem sam ustvaril. Ko pride do katastrofe, bo zanjo krivil družbo.

In jo bo, seveda, hotel spreminjati (socialistična revolucija)!

Podružbljanje skrbi za otroke.
Priča smo globalnemu pojavu, "podružbljanja skrbi za otroke."

To je nadomestno starševstvo, surogat, imitacija družine, kar so geji in LGBTIQ združba zaradi lastnih omejitev z veseljem pograbili. Svoj hendikep so proglasili za »človekove pravice« in ko oni omenjajo pravice…, to pravzaprav pomeni razgradnjo vsega, kar je in kar še stoji pokonci ter vsaj do neke mere - sledi Abecedi Stvarstva!
Oni ne sledijo ničemur. Za nič niso odgovorni.

O idealiziranju staršev.
Težko komuniciram z ljudmi na način, kot zdaj tukaj pišem, vzrok je pa v tem, da nas večina idealizira starše. Očeta ali mater, navadno pa očeta IN mater!
Idealiziramo ju lahko na dva načina. Lahko ju kujemo v zvezde ali pa demoniziramo, Kar se mene tiče, med tem dvojim ni dosti razlike! Delamo ju lahko neresnična tako v dobrem, kot v slabem smislu.

Tudi če morda enega od svojih staršev demoniziramo, nam to samo govori, da ga zelo pogrešamo. Očeta ali mater, navadno očeta IN mater!
Največkrat torej pogrešam oba, ne glede na to, kar čutim do enega ali drugega.
Zato mislim, da če smo le malo iskreni do sebe, je logično, da pogrešamo oba, ker smo »narejeni« iz obeh staršev, saj sta v nas prisotna oba!
Otrok, to je oče + mama, poleg njiju pa ima vsak otrok sabo še en majhen lonček sebe, ki ga s sabo prinese in je darilo od Boga za na pot, da ne bomo žejni na tej poti.

Sam pogrešam starše. Pogrešam oba, svojega očeta in svojo mamo! Ne toliko tisto, kar sta bila, kot nekaj, kar sem si želel, da bi bila.

Pogrešal sem ju že prej, ko sta bila še živa, čeprav smo živeli skupaj.
To, da smo fizično bili skupaj in da moji starši niso živeli ločeno, ne pomeni dosti v družini, ko skupno življenje ne zapolni lukenj v otroku, vsaj ne tako, kot je to namenjeno. Potreba tedaj ni zadovoljena in namesto nje ostane v nas prazen prostor, napolnjen s pričakovanji.

Pri starših navadno pogrešamo, kar bi v naših željah starši morali biti. To je prav tako idealiziranje - saj vem! - jim pa vseeno zamerimo, če to niso bili (če niso bili starši). Saj nikoli niso!
Niso mogli, niso znali, niso hoteli ali smeli… biti starši!
Zato, ker oni niso znali biti tisto, kar smo mi potrebovali in si od njih želeli, smo kasneje sami morali postati nekaj (bili smo prisiljeni to postati), česar si sami nismo želeli. In če smo se temu upirali - je bila doma velika pizdarija, če naj uporabim strokovni izraz, ki naj to stanje opiše.
Vsaj pri nas doma je bila.

Slej ko prej smo potem razen nanje jezni še nase. 

To potem sproti odkrivamo, ko sami postanemo nekomu starši. Pa tudi če se temu izognemo, vseeno!
A potem morda včasih odpustimo staršem, da niso znali, da niso hoteli in mogli...
In če njim nekoč odpustimo, to samo pomeni, da lahko tudi sebi odpustimo isto težavo. Ampak samo včasih, ne zmeraj, ker to ni lahko.

Odpustimo jim, da oni niso hoteli biti tisto, kar smo kot otroci potrebovali, in odpustimo jim, ker smo sami morali postati nekaj, kar so naši starši od nas pričakovali, mi pa to nismo hoteli biti!

Še kasneje smo postali tisto, kar je družba hotela od nas naj postanemo.
In zdaj smo to!

Na koncu te drame lahko sklenemo, da nismo ne mi tisto, kar so si naši starši za nas želeli, ne nekaj, kar smo potrebovali in morda pričakovali.
Vsaj jaz nisem postal, kar si je moja mama vedno želela zame.
Vem, da je umrla jezna name. Zamera je nastala, ko se nisem odzival na njena navodila, potem pa pričakovanja o tem, kako naj vozim svoje življenje.
Toda jaz vem, da njenih povelj in njenih nalog ne bi preživel!
Zato sem živel po svoje.
In tega mi moja mama ni odpustila.

Končno pa – saj so tudi naši starši imeli svoje starše in kaj veš kaj vse so jim ti naročili, kaj so jim skrivaj vsadili v male možgane, česar pa potem niso izpolnili. Precej stvari so pa samo za svojimi starši ponovili, ne da bi vedeli zakaj je to dobro. Tako se pač to počne in » kva č'mo zdej!"

Po vsem, kar smo doživeli v mladosti, si o svojih starših lahko mislimo karkoli, denimo, da sta (bila) oče in mati otročja in nezrela. To si recimo jaz mislim o svojih.
To vem zato, ker sem sam takšen.

Menim, da sta bila nezrela za starše, ko sta to postala. Sam sem se temu zunanjemu dokazu lastnih sposobnosti ali lastne nesposobnosti previdno izognil. To pa še ne pomeni, da sem »odrasel« in da bi nalogo mirno lahko sprejel, se ne izognil matrici in jo do konca »oddelal«.

V tem primeru lahko staršem pripisujem svoje slabe značilnosti in svoj slab značaj (če ga tako zaznavam). »Umetnina« tako pljuva čez model, po katerem se je zgledovala in po njem nastala!

Ta izmaličena igra demoniziranja in idealiziranja staršev je vidna v javnem življenje v odnosu volivci – voljeni politiki!
Ti slednji so nadomestni starši, volivci pa nanje prilepijo tisto, kar iz otroštva s sabo prinesejo. Zamere in zablode!
Enim politikom je vse dopuščeno in vse oproščeno, druge bi pa najraje linčali, čeprav niso nič zagrešili.
Skratka. Svojim staršem zamerimo, da so bili otročji in sta oče in mati tudi sama potrebovala pomoč odraslih, ki pa je ni bilo, ker odraslih ni bilo! Pa zdaj jih tudi ni...

Pomoči ni bilo od nikoder. Pomoči teh, ki bi znali - ni, ker takšnih ljudi, ki bi se uprli Matrici in jo znali razdreti, še ni!
Navadno okrog sebe, tedaj ko nekoga potrebuješ, najdeš takšne, ki mislijo da vse znajo.
V resnici vsi goljufamo in pri prepisovanju nalog gledamo drug drugemu čez ramo.
V resnici se vsi enako tolažimo, da nekdo v razredu pa le zna…. Saj nekdo vendar MORA znati!

Ne moremo si predstavljati, da nihče ne bi znal in da se vsi pravzaprav učimo iz iste knjige. Da smo na istem. V isti učilnici.
Lahko pa da tega niti ne pomislimo! V tem primeru to samo pomeni, da smo prepričani, da mi to znamo bolje od drugih. Bolje od naših staršev, bolje od vseh.
Potem se nam rado zgodi, da nam v določenem obdobju življenje zgrmi na kup in tedaj skrušeno priznamo lastnim staršem (če so še živi!), da tudi mi nekaj ne znamo. Da smo pogrnili na vsej črti.

Toda nekdo, ki se odloči, da jima bo pomagal (Očetu in Materi – pa bom raje kasneje razložil zakaj ju tu pišem z veliko začetnico!) bo moral najprej prehoditi celotno pot sovraštva, od zamere do zamere, od enega roditelja do drugega, vključno z vsem nakopičenim sovraštvom do samega sebe, ker smo pač produkt vseh zamer človeštva, vseh staršev in vseh potomcev, od Začetka… do zdaj! Da bi razumel s čim se spopadam.

Naši Prvi Starši, Nebeška Družina in Prvi Odnosi - so matrica!
Zdaj vas bom prosil nekaj težkega. Ali lahkega, odvisno od tega, kako gledate na svoje starše.
Pa s tem ne mislim samo na očeta in mater Zemlji, temveč tudi na naše Skupne, ali Prve Starše v Nebesih.
Ko torej tukaj zapišem ti dve funkciji (Oče in Mati je funkcija), to ne pomeni le imena, kakršno je denimo »Bog«, temveč dejansko pomeni BITI oče in mati, torej sprejemati dolžnost (funkcijo). Ker je to pač tisto, kar oče in mati delata!
In ko funkcijo Staršev povežem z Začetkom ustvarjanja Vesolja – takrat mislim na naše Prve Starše!
Na Boga Očeta in Boga Mater Vsega v Vesolju.

Ponavljanje Matrice in navadnost božjega.
V materialnem (Materinem) svetu ponavljamo Njuno Zgodbo. Smo del Njune Zgodbe, brez nas te Zgodbe ne bi bilo.
Matrica, ki jo ponavljamo in v katero smo »ujeti«, je nesporazum med starši, med očetom in materjo, ki je v prenesenem smislu spor med našimi Prvimi Starši v Nebeški Družini.
Dualnost Vesolja je posledica spora med Bogom Očetom in Bogom Materjo, ki mu sledi spor med Duhom (Spiritusom) in Materijo (Telesom).
Ta nesporazum zastruplja »družinsko atmosfero«, posledično pa vse Vesolje, ki je ves naš miselno-emocionalni Univerzum!
Dualnost svetov je zdaj naše dojemanje Univerzuma. Materialna zunanjost je posledica notranje razklanosti vsakega od nas!
Ta pa je ponovitev starega spora v Družini, ki je v davnini razklal Vesolje.

Lahko bi rekli, da je v telescu vsakega novorojenega otroka prirojena potreba organizma, da v sebi združuje naše Prve Starše. Ali še drugače povedano: vsako dete je ljubezensko polje srečevanja naših Prvih Staršev!

Ali jima bomo, kot bitja, ki so sposobna ljubiti, v nas omogočila to igro srečevanja, dvorjenja, iskanja, hrepenenja… po drugem, ali pa bomo v sebi zgradili zid, ki bo zanju neprehoden – vse to je od nas odvisno!
Zunanji svet manifestira našo notranjost! Tu notri nekje smo dolžni poiskati resničnost, ne pa graditi mitologij, da bi jim potem služili, kot bi te bile resnične!

Naše zamere do Boga so enake zameram, ki jih ohranjamo (ali pa si jih zatajimo!) do svojih zemeljskih staršev.
Če denimo koga vprašam po tem, kakšne so njegove zamere do očeta (če trdi, da jih nima, mi tudi to nekaj pove…), če je pijan ali pa iskren, mi bo s tem, ko opiše svojega očeta, povedal svojo natančno predstavo o Bogu Očetu. O tem, kakšen je Bog v njegovih očeh. Ateist ali ne ateist! To je vseeno.
Če bo rekel, da je bil njegov oče do njega strog, a pošten… denimo takole: če sem jih kdaj dobil po riti, je to bilo po pravici! - je takšna tudi njegova predstava o Bogu.
Pa če je veren ali ne, tako si ga predstavlja.
Potem bo že našel način v življenju, da se mu maščuje. Maščeval se bo seveda drugim ljudem, ker se jim lahko, ker se Bogu ne more. Morda se bo maščeval tudi lastnemu očetu, kdo ve!? Bo že našel način.

Največkrat se bo maščeval lastnemu otroku.

Če bo rekel, da Boga ni ali pa: kaj me briga, zame ga ni bilo, ko sem ga potreboval…. bom najprej pomislil na to, da je to pač njegova izkušnja z očetom in zato upravičen izraz sovraštva za pomanjkanje očetove ljubezni.
Tudi naši otroci nam zmečejo v obraz tisto, kar smo mi svoj čas metali svojim staršem v obraz.

Ta zamera je konstanta.
Konstanta pa bo toliko časa, dokler jo bomo ponavljali kot zamero, ne da bi jo hkrati razrešili. Matrico najprej razrešiš tako, da jo razumeš.

Trik je v tem, da sebe prepoznavamo v različnih (v nasprotujočih si, pravzaprav v vseh!) vlogah. Zmagovalec sem jaz sam, pa tudi poraženec sem jaz sam. Oboje sem sam, le da zamaknjen v času.

Mnogi od nas živimo več življenj na tem planetu in ta življenja pomenijo, da smo preživeli mnogo različnih vlog in imeli izkušnjo VSEGA.
Vsega, pomeni: vlogi obeh spolov, vlogi morilca in žrtve, vlogi otroka in odraslega, vlogi heroja in bojazljivca, modrijana in bebca, zmagovalca in poraženca…
Stvarstvo nam vsakokrat ponudi novo možnost, da bi ga razumeli!

In mi, če ga hočemo razumeti, se pač znajdemo vsakokrat v novi vlogi. Preden duša pride po Telo sem… razmišlja drugače, kot mi zdaj, ko smo recimo starejši, siti vsega, naveličani tegob, bolezni, starosti…
A kljub vsemu velja, da vsakokratna vloga in z njo pripadajoča izkušnja, vendarle ima svoj smisel!
V tem življenju smo se, če nič drugega, naučili vsaj to, kakšno vlogo ima sočutje.
Zato je zdaj teh zgledov, kjer lahko v drugih, če tako hočemo, uzremo sebe ali delček sebe, dovolj.
Če na naš Svet tako gledamo, potem lahko na drugem koncu sovraštva, jeze in besa... tudi v starših uzremo dva navadna človeka, ki sta nam podobna, če ne celo nam enaka.
Očeta in Mater, ustvarjalca VSEGA, Nebes in Zemlje, v nekem trenutku nimata v sebi nič božjega - pač pa VSE človeško!

In prav to je najbolj božje.

****

Na koncu gre le še za to, čigavi so otroci po ločitvi, kam spadajo.

Z drugimi besedami: ko se rodimo na Planet, smo Mamini. Ko umremo, zapustimo Telo, ki nam ga je Mati dala, in se vrnemo k Očetu.

Smo otroci ločenih Prvih Staršev! 

Naše življenje je eno samo veliko vprašanje: kdo od njiju ima večjo pravico do nas, potem, ko se je Vesolje razklalo? Oče ali Mati?

Mati nam ob prihodu v njen svet da Telo, da se z jim učimo o Njenem Svetu. Učimo se Njenih pravil, ki so od tega sveta. Tu se nahaja njena predstava o tem, kako naj se razvija Stvarstvo, in Njena predstava o tem je drugačna od tiste, ki jo je nekoč imel naš Oče.

V njej sta se razšla. Vesolje je postalo Dualno (razklano) tisti trenutek, ko je Mati razočarana zapustila Nebesa! Ko je bila izgnana iz njih  zato, ker intuicije ne moreš dokazati, dokler se nekaj v resnici ne zgodi. In Njena modrost, njena inteligenca je – Intuicija! Takrat so rekli, da je nora, da samo Ona vidi stvari, ki jih nihče drug ne vidi.

Če hočemo nazaj k Očetu, moramo umreti. To pomeni, da moramo vse, kar smo od Nje prejeli tukaj, to pa je naše Telo, pustiti pri Materi.

Telo zapustimo tam, kjer smo ga dobili.

V bistvu nas telo pošlje nazaj k Očetu, ko je utrujeno od nas.

Nič ne moremo vzeti s sabo, od tega kar smo tukaj prejeli od naše Matere. Razen izkušnje!

Materija je nabita z izkušnjami, z našimi izkušnjami na Planetu, mi pa jih ne maramo, ker so nas naredile stare in bolne. Na koncu sami hočemo nazaj k Očetu.

Bistvo pa je, da se Planet razveseli vsakega bitja, ki stopi nanj. Vsakogar od nas tukaj obleče v Telo!

Telo ima posebno funkcijo med Očetom in Materjo! Je konzularno predstavništvo Planeta v nas.

In kadar Telo spoštujemo, ko ga poslušamo, Planet govori z nami. Takrat smo Materini!

A z Mamo je težko. Mami dela po dva šihta, ker mora sama preživeti otroke….

Pri Očetu je lepše, tam je igrač kolikor hočeš. Tudi premožnejši so, tam na Očetovi strani, Mati se v tem ne more meriti z njimi.

Poleg tega pa Očetova familija nerada sliši, ko otroci omenjajo Mamo. Noče slišati, da jo kdo pogreša, še posebno, kadar Mama ni pohlevna in ubogljiva, in ima poleg tega še lastno Voljo.

Zato, ko smo Tam, pri Očetu… hrepenimo po Njej! Ko pa smo pri Njej – molimo k Očetu!

Da bi pa spravili Starše skupaj… za to je pa mala otroška duša prešibka. Preslabotna je za takšen podvig. Razen velikanske Želje…. Drugega nima! Koliko pa v našem svetu veljajo otroške Želje… to pa že sami vemo kako je s tem!

Kdor je otrok ločeni staršev na Zemlji, sam ve! 

Tak otrok je v sebi razklan.

Kdor se je ukvarjal s psihologijo muslimanskih moških iz mešanih muslimansko-krščanskih zakonov, ta ve da moški pograbi otroka in ga vzame s sabo v svojo deželo, kamor materini odvetniki ne sežejo. Pa tudi če tja gredo, jih tam nihče ne upošteva.

Dualnost vesolja se manifestira na vsakem koraku na Planetu, v otroku ločenih staršev!

LGBTIQ pazijo, da »proizvodnja« otrok daje temu problemu nove razsežnosti, vendar gre v bistvu za isti problem, za isto Abecedo!

Manifestacija shizme Vesolja, njegova dualnost, razcepljenost…. je vsa zapisana v psihi otroka!

"Klimatska pravičnost" je torej ena sama uboga otroška želja, da bi se njegovi starši med sabo razumeli. In prav »klimatska pravičnost« ta je tista, ki se zdaj izraža „globalno“, ker se pod tem pojmom skriva preoblečena Želja človeštva!

»Če ne gre posamično, se bomo pa organizirali in se našim Staršem kruto maščevali!« tako govorijo mali »mamini« maščevalci.

Lahko, da bo kdo tole, kar bom povedal, imel za noro, toda New Age gibanja vodijo človeštvo k množičnem samomoru!

Takole razmišljajo vodje tega globalnega gibanja (udarna špica so LGBTIQ, klimatske spremembe, socialisti, nova levica….): Za začetek bomo uvedli cenzuro in predpisali pravila obnašanja. To pomeni, da nihče ne bo govoril nečesa, kar bi koga užalilo. Vse bomo predpisali, ker nočemo več ponavljati čustev, ki bolijo.
Za začetek bomo pa legalizirali marihuano….

Skratka, v kratkem bodo vsa čustva bolela. In ker bodo bolela, bodo prepovedana. Ne bomo jih smeli kazati, jih izražati!

Ko zdaj iz tega stanja nezmožnosti kristaliziranja lastnih čustev na način, da bi sebe razumeli? Očitno ne razumemo več kaj je za otroka težko ali sploh nemogoče.

Kako pa naj otrok razume, da se bo ob vsaki enaki situaciji ponovljene ločitve staršev na Zemlji razklal na dvoje, enako kot se je Vesolje v Začetku razklalo na dvoje in je s tem, po načinu pojavljanja, postalo Dualno? Kako naj otrok razume, da je smrt kot pojav samo konec življenja pri Materi in nadaljevanje večnega življenja pri Očetu?

In glavno vprašanje: Zakaj se potem vračamo sem? Zakaj vztrajamo?

Otrok je bitje, v katerega je položeno vse Vesolje. Zaupano mu je!

Telo je model delovanja Vesolja. 

Otroke je po zasnovi Srce!

Narejeno je iz očeta in matere, zraven je pa še en mali lonček zraven – od Boga!

In ta si želi, da bi vesolje (Otrok, Srce, in vse tisto, kar v njem predstavlja Celoto, se pravi obe nebeški in zemeljski polovici, ki sta ga ustvarili -  bili nekoč spet skupaj! Da Človek ne bi bil več razdeljen, razkosan, da Vesolje ne bi bilo Dualno, in da si Smrt in rojstvo ne bi sledila kot pogoj za obiskovanje enega in/ali drugega (Boga Očeta in Boga Matere!) ker je Srce lahko Srce samo takrat, ko je CELO. Ker le takrat Srce opravlja svojo funkcijo!

Ko Srce opravlja svojo funkcijo, je Vesolje CELO. Zato se je Srce rodilo!

Zato je Bog položil malemu otroku Vesolje v dlan, da ga čuva. Zaupal mu ga je.

Če mu hočeš kaj slabega, otrok stisne pest, in največji odgovor v Vesolju ostane skrivnost. Dlan pa se sama razpre, ko otrok ve, da mu nočeš nič slabega.

Takrat ti odgovor sam ponudi: na dlani je!

Bog je vedel kam skriti največjo dragocenost. Tja, kjer nihče ne bo pogledal in iskal! 

Tu potem pokuka ven Zavest o tem kar počne Telo v svojem svetu. Čemu služi, kakšen "izum" je pojavljanje Telesa.

Telo nastopi kot shramba informacij.

Telo je SHRAMBA. Knjižnica, ki vklopi avtomatizem spravljanja VSEGA. Noetova barka misli in čustev!

Ko Um nečesa ne sprejme, ne mara, zavrne, ko ni sposoben razumeti ali mu preprosti ni kaj všeč... Telo sprejme!

Toda moj Bog se uči. 

Je pa nekaj, kar je enako (pravzaprav je ISTO) od vsega Začetka. In to je NAMEN.

Ta je ostal isti. Vedno je isti. Namen je Bog - Stari Oče Vesolja!

Otrok je pa manifestacija tega Namena. Ali bolje: otrok je reinkarnacija Starega Očeta in reinkarnacija Namena.

Pri otroku so Um možgani, ki evolucijsko še niso dovolj razviti, da bi lahko prenesli "resnico" svojega trenutnega stanja, kadar je to zanj (in za Vesolje) katastrofalno. Recimo: da je sam in zapuščen.

Če ga njegovi starši zapustijo, je zanj vedeti takšno grozno resnico – lahko usodno. Za tako majhen in nebogljen otroški organizem bi to pomenilo takojšnjo smrt. Zato takšno informacijo organizem zapre preden pride do zavesti. To je samovarovalen ukrep Narave!

Namen se pri otroku izraža skozi telo! Izraža se skozi POTREBO po Ljubezni okolja v katerega se je rodil.

Telo je po naravi UČITELJ. Pove, kaj je potrebno, da bo Ljubezen uslišana. Uslišana bo, ko bo POTREBA uslišana.

Telo pa tedaj, ko je ogroženo, samodejno vključi obrambo za ohranjanje Življenja, zato da organizem ne bi umrl. Otrok pač ne zna pisati kolkovanih prošenj na Upravno enoto! 

Nevroza je stanje razcepljenosti oz. neintegriranosti (ločenosti) preveč bolečih čustev od naše zavesti.

Nevrotični postanemo zato, da se nam ne bi zgodilo kaj hujšega od nevroze, zato nas je večina samo nevrotičnih in ne norih!

Je pa norih vse več. 

Mati si je vse to izmislila, ker bi brez teh varovalk vsi pomrli. Tako pa organizem lahko preživi skozi najhujše, vendar je čar odraslosti prav v tem, da se kot odrasel organizem, potem ko to zmoremo in so naši možgani dovolj razviti, srečamo z nedoživetimi travmami iz otroštva in jih integriramo nazaj v sistem.

Materino znanje je »intuicija«. Mati je mnoge stvari že v Začetku vedela, ko Um na to sploh še ni pomislil!

Vedela je preden je Oče na te reči pomislil.

Intuicija je vedela kaj se nam bo zgodilo!

Zato je Mati imela svojo predstavo o tem, kako naj se Stvarstvo razvija, kar pa je pri Očetu in njegovih privržencih naletelo na gluha ušesa. 

Telo (pisano z veliko začetnico!) je Zavest telesa in izkušnja človeka iz Manifestiranega sveta!

Veličina Telesa (zavesti) se v tem trenutku nahaja še v senci! Varuje človekovo življenje.

Ne zabriše sledi! Avtomatizem varovanja tistih informacij, ki bi bile katastrofalne za otroški organizem varuje informacijo in organizem pred izginotjem! Ko pa naj se ta dva svetova (resnični zamolčani in umetni navidezni) srečata, mora informacija potovati k možganom skozi Srce!

Brez razumevanja, brez Srca, ne bomo preživeli! Srce uravnoveša Vesolje! 

Če bi otrok razumel, da ga je mati zapustila... da so ga starši zapustili…

Da nas je Bog Oče zapustil, in bi to informacijo interpretiral, da očeta in matere (Očeta in Matere) NIKOLI ne bo nazaj, bi otrok od groze umrl.

Otrok razmišlja s telesom. Za otroka je tudi enourna odsotnost matere OGROMNO!

Otrok nima izdelanega miselnega koncepta o tem, kaj pomeni ena ura. Ena ura je večnost, ena ura pomeni nikoli več. Lakota in hlad pa sta zdaj in sta – večna! 

BREZ TELESA NISMO CELI. Tako kot brez Očeta in Matere, ki sta skupaj z otroci, DRUŽINA ni cela!
Čas se izteka, najbistvenejše stvari so dopolnjene. NAMEN se vrača Domov in polni naša srca….

Srce je tu DOMA.