Objave

094_ALI BOG LJUBI ALAHA?

  Does God Love Allah? Ko se na netu pojavi dobro vprašanje, tedaj vsaj pri sebi in sam zase nanj reagiram. Tole se je pojavilo na enem od tujih forumov: Does God Love Allah?   Ste morda kdaj videli tale video (je kratek) z Alainom Delonom (ga bom semkaj priložil), kjer na koncu Delon pove bistvo našega odnosa z Bogom Očetom.  Priznam, bil sem presenečen, saj takega komentarja od Delona nisem pričakoval. Ne od njega ne od koga drugega. Vsaj ne v tistih časih navideznega izobilja in neskončno odprtih poti s skupnim imenom: UPANJE. V svojih spisih sem večkrat obdeloval odnose med različnimi deli Boga:   -       Bog Oče -       Bog Mati Vsega v Vesolju -       Bog Oče Manifestacije – Telo -       Bog Srce (Jezus v Manifestaciji)   Stvarnost je bolj razumljiva, če vsakemu delu Boga ( ki mu ne smemo zanikati vloge v lastnem, posebnem, doživljanju Stvarstva in pridobivanju lastnih izkušenj), priznamo svojo vlogo!  Zraven gre seveda pravica, da vsak del Boga po svoje doživlja S

093_ODVRŽENO

S smetišča Univerzuma lahko vzameš vse. Zato, ker je bilo zavrženo, ti tega nihče ne more zameriti ali ti preprečiti da bi vzel. Nihče ti zaradi tega nič ne more. Nihče ne potrebuje kar je bilo odvrženo na smetišče. Nihče tega (še) ne išče in ne zahteva nazaj. Odvrženo je bilo zato, ker se je nekdo hotel tega znebiti in mu je pri tem, da bi ustvaril idealen svet, šlo nekaj narobe. Za odvržene stvari ni imel načrta in zdaj se je znašlo tukaj, na smetišču Vesolja. Vzameš, in je tvoje. Kar pobereš z odpada ti pripada. Lahko odneseš domov. Vzameš k sebi, daš mu vrednost, ki je drugi v odvrženem niso videli. Potem najdeno nekaj pomeni. Odvrženo - pa sebi nekaj pomeni šele, ko nekomu drugemu nekaj pomeni! Pred tem tudi sebi ni nič pomenilo. Kot ni pomenilo tistemu, ki je to zavrgel. Te zavesti Izgubljeno nima, nekdo mu jo mora dati. Najbrž to lahko naredi le tisti, ki v sebi nosi nekaj od Izgubljenega. V njem (v sebi) noče, da bi ostalo izgubljeno. V Izgubljenem, in zato po

092_PRVE SANJE

Prve sanje v Vesolju so bile sanje Zavesti, ki jih je sanjala Mater Vsega v Vesolju. Njene sanje so vsebovale Očeta Stvarstva v fizični obliki, kot Njenega pravega partnerja, sanjala je o tem, da skupaj ustvarjata Vesolje in ga poseljujeta s svojimi otroci, ki jima kažejo kaj potrebujejo. In onadva temu sledita in jim pomagata. Njun Namen je svet! V slovenskem jeziku "svet" namiguje na (dovoli!) fizično podobo (manifestacijo!) te svetosti - svetosti Njenega Namena. Svet je svet! Starega Očeta Boga oz Njegovo (Njeno) Zavest je začudila silna strast čustev, ko je Zavest razdeljena na dva pola Vesolja, ki se iščeta v praznem prostoru in nato v Ljubezni ustvarjata nove svetove... se iz njih učita, sebe nadaljujeta (Njega Boga, skupaj z njima!) in imata izkušnje, s katerimi polnita Boga. Bog je Ljubezen, ki se uči. Najprej pa rodita Otroka - ki je On sam, re-inkarnacija Starega Očeta Boga, ki se nadaljuje iz sebe, sebe nadaljuje in ga razveseljuje. Bog se rad uči. Bog Oče in Mati

091_OD KOD ZAJEMAM ZNANJE

Oziroma bolje: od kje se splača zajemati znanje? Ko vidiš, da ni več od kod zajemati, potem greš k tistemu, ki ustvari iz Nič!  Srce naredi iz Nič! Ustvari tam, kjer prej ni bilo.    Predgovor Življenje sestavljajo trenutki. Včasih nam je dano uzreti celoto, če trenutke povežemo med sabo. Tedaj lahko uzremo smisel našega bivanja tu na Zemlji in zaslutimo kako se povezujeta Začetek in Konec.   Jaz sem svoje trenutke zbral v spisih, ki jih povezujejo skupna misel, Smisel in Namen. Ko ista misel povezuje trenutke, poveže tudi mene, naredi me smiselnega.   In zakaj naj bi bilo to zanimivo tudi drugim? No, tega še ne vem; ne vem, če bodo moji spisi zanimivi drugim, ker ne vem ali druge sploh zanima povezati Začetek s Koncem. To je po mojem mnenju odvisno od tega ali kdo hoče biti Odgovoren za to, kako je Zgodba nastajala in kako se njen Začetek prevesi v Konec. Zgodba je ena, in mi vsi smo v njej.   Predvidevam, da poleg tega, da za vsakega od nas obstaja njegov lasten sve

090_MATERINA MOČ

  Verjamem, da se človek v Materialnem (Materinem svetu!) manifestira kot materializirana energija! Kot sem že večkrat povedal v svojih spisih, je Telo – knjižnica Vesolja! Če se ga nismo naučili brati, to še ne pomeni, da telo ni knjiga. V vsakem primeru obstaja abeceda, Telesa, ki je hkrati Abeceda Stvarstva! Ko je Bolečina v telesu (in v Stvarstvu!) prevelika, ko postane neobvladljiva s čustvi, se njena energija razdrobi v fragmente! Ti pa potem iščejo smisel, zgodbo, celoto… Hočejo razumeti od kod so, zakaj so takšni kot so, do kod segajo njihove omejitve, kaj jim je namenjeno postati in kaj jim je usojeno.. Ko ne morejo dojeti celote, ker so na poti izgubili fragmente celote, največkrat ne morajo sestaviti celotne Zgodbe. Brez vseh izgubljenih fragmentov, ki edini lahko sestavijo celotno sliko, se tako zagledani vsak v svojo nepopolno zgodbo, ukvarjajo z misteriji, mitologijami, simboli, ugankami in fantazijskimi blodnjami. Za tesno zaprtimi vrati človeštvo tako gradi svoj