077_PUZZLE - SESTAVLJANKA

 

Recimo, da greš v trgovino in si kupiš sestavljanko, puzzle ji rečejo Angleži. Ali pa ti jo nekdo podari za rojstni dan!

Če jo kupiš, jo kupiš pod predpostavko, da boš iz priloženih delcev slike lahko sestavil celotno sliko. 
To pomeni, da so posamezni delci slike, ki jo sestavljaš, dovolj razpoznavni, da je sestavljanje sploh mogoče. Posamezni fragmenti so v prenesenem smislu nosilci spomina na celotno sliko. Vsi delci namreč od Slike podedujejo Namen, tudi ko se fragmentirajo!

Greš in sestavljaš. To zahteva trud in razmišljanje, pa izkušnje - še posebno, če je sestavljanka darilo, h katerem je darovalec pozabil priložiti sliko. Morda še sam ne ve kaj slika predstavlja, ti pa naj bi jo sestavil! Skratka, zunanje pomoči ni.

Sestavljaš nekaj na pamet, bolj intuitivno kot razumsko, vohaš kaj naj bi to bilo, saj nimaš pojma kaj je bilo na sliki. Razmišljanje je v tem primeru še zahtevnejše kot pri normalni sestavljanki, ko sestavljaš po predlogi. A če si uporen in vztrajaš… potem to ni nemogoče. Težko pa je vsekakor!

Pa recimo, da nekdo vzame posamezne delčke, puzzles, iz vrečke. Potem jih Prereže na pol, in nakoncu jih vtakne v flajšmašino ter zmelje. 

Zdaj imaš eno maso papirčkov, lepenke, delčke nedoločljive po barvi, obliki, religiji, torej vsebini in formi... 

Fragmenti originalne Slike so tako majhni, da se ti niti ne sanja kaj so bili, ne kam zdaj spadajo, če sploh kam, ne kaj so hoteli postati, biti... Če sploh kaj. 

No, to je nam ta civilizacija naredila!

Greš, ker si vztrajen (nekdo ti je dal nagon) in vseeno sestavljaš. Seveda, zunanjega vodila nimaš več, izgubilo se je. Ostaja pa notranje. 

In kakšno je to vodilo? Če sploh je kako vodilo...

Sestavljaš poljubno sliko, vodi te le domišljija.
Kakšna pa je možnost da bi sestavil začetno Sliko? Če je Domišljija neskončna, je ta možnost (da bi sestavil Sliko) ena proti... NESKONČNO! Se bo kdo lotil take naloge? 
Pa se sploh splača?

Tistemu, ki ve kaj hoče biti... tudi to ni težko. Ta ve, kaj se splača. Nima izbire; to še stoji pred nami - pametni ve, DA NI IZBIRE. Zato naredi kar mora narediti in ne izbira.

Če se ne moreš odločiti (če se bahaš  z izbiro kot tvojo svobodo pri odločanju...), in če ne moreš sestaviti Prve slike (imenujmo jo Slika, Podoba, Zapis), potem je pač vseeno tudi če sestaviš poljubno sliko!

Karkoli boš sestavil - in iz zmletih koščkov lahko sestaviš karkoli, saj ti nihče ne more reči da ne sestavljaš prav - prideš do tega, da je vsaka slika prava in vsaka narobe hkrati! Vsak ti jo lahko požegna in ti jo raztrga. 
To zdaj drug drugemu počnemo.

Vse je glih in use je useglih. 
Kaj veš, kaj je bilo na prvi Sliki! 

Ne vemo niti tega, če si jo ta civilizacija sploh želi videti, če ji je kaj mar zanjo, če bi sploh rada videla in vedela kaj je (bilo) na njej, morda tega niti noče. Morda slike o sebi ne potrebuje… 

Morda pa samo ne ve, da takšna slika ali takšno vodilo obstajata. 

Če pa kdo pomisli, da to vodilo vseeno nekje v Stvarstvu obstaja, potem pa ne ve kje te koščke poiskati. Ker ne ve v čigave mikserju je to zdaj in kako so se fragmenti zmleli. Ne kaj je od originalnega ostalo, kaj šele, kako vse to spraviti spet skupaj v red, da bomo sebe ugledali na Sliki. Po možnosti smejočih obrazov! 

Je Slika morda kakšna skupinska fotografija nas samih? Morda ne želimo da bi bili nekateri z nje danes med nami, in bi raje fotografijo sami zmleli v prah, da jih nihče ne bi več videl, ne bi za to uporabili človeške Zgodovine! Ne bi ustvarili toliko razdejanja, da Slike nihče več ne bi mogel sestaviti, ker hočemo zabrisati dokaze o tem kar smo počeli. In ker nočemo videti nasmeha na obrazu naših na poti izgubljenih tovarišev, ko smo se vsi polni upanja slikali na prvi dan našega šolanja in zrli na pot pred nami... 

In o čem smo se šolali? Smo se kaj naučili?

Kdo nas je tja (v tem primeru je to v Življenje) poslal, kaj ta hoče od nas… Bomo na koncu šolanja dobili diplomo?
Če imamo na izbiro Življenje ali diplomo… zakaj bi izbirali smrt namesto Življenja!?

Je Življenje pretežko?