048_SAMOST
SAMOST
Otrok drži Vesolje skupaj, da ne bi razpadlo, medtem človeštvo njegove stiske sploh ne opazi. Nanjo ne reagira, je niti ne zazna. Vesolje je ne zazna.
To je definicija "samosti"! Osame.
Biti sam.
Da ne bi bili sami s to strašno nalogo, postanemo "odrasli" in se priključimo ostalemu človeštvu, ki nemo opazuje otroka, ko se trudi držati Vesolje skupaj.
Opazuje ga z enako brezbrižnostjo, kot so nas opazovali pri istem opravilu in kot ga mi zdaj opazujemo v sebi - če ta otrok sploh še živi v nas!
Pred davnimi leti sem napisal stavek, ki je tedaj preprosto izbruhnil iz mene, izskočil je, ker je bil tako nesmiselno sam, obtožujoč in živ… da ni več mogel obstati v meni in me je zato prisilil razmišljati o sebi. O njem. Kar zdaj tudi ves čas počnem.
» KAKO STE MOGLI PUSTITI OTROKA SAMEGA!?«
To je najbolj krut, najbolj brezkompromisen, samoobtožujoč in hkrati neskončno ljubeč stavek, ki ga Moj Bog izgovori. In nikoli ne neha spraševati!
Kako ste lahko pustili otroka samega? Kako ste mogli?!
Da ne bi bili sami s to strašno nalogo, postanemo "odrasli" in se priključimo ostalemu človeštvu, ki nemo opazuje otroka, ko se trudi držati Vesolje skupaj.
Opazuje ga z enako brezbrižnostjo, kot so nas opazovali pri istem opravilu in kot ga mi zdaj opazujemo v sebi - če ta otrok sploh še živi v nas!
Pred davnimi leti sem napisal stavek, ki je tedaj preprosto izbruhnil iz mene, izskočil je, ker je bil tako nesmiselno sam, obtožujoč in živ… da ni več mogel obstati v meni in me je zato prisilil razmišljati o sebi. O njem. Kar zdaj tudi ves čas počnem.
» KAKO STE MOGLI PUSTITI OTROKA SAMEGA!?«
To je najbolj krut, najbolj brezkompromisen, samoobtožujoč in hkrati neskončno ljubeč stavek, ki ga Moj Bog izgovori. In nikoli ne neha spraševati!
Kako ste lahko pustili otroka samega? Kako ste mogli?!
Komentarji
Objavite komentar