036_SOLZICE

SOLZICE

Prežihov Volbenk je lepo opisal družinski odnos v črtici Solzice.

V njej ga opiše res da nekoliko drugače kot se je v resnici zgodil, ampak to je umetniška svoboda. Opiše pa za Slovence ta zelo bazični odnos, ki definira  odnos do mamice.

Zadeva je v originalu potekala drugače kot v literaturi.

Mamica je bila sama, se pravi brez moškega, in bi bila rada malo sama. Se pravi brez sinkota, da se ji plete med nogami. Ker bi rada, da se ji nekaj drugega plete med nogami.

In ker pri nas velja pravilo, kdor prej pride prej melje ( in če mu dobro melje, mu tudi prej pride), jo je imel na očeh en učitelj, ki so ga sicer v vasi klicali Frančeško.

V resnici je bil Franc, ampak ker je bil svojčas v Italiji, v Bologni natančneje, kjer je študiral bolonjsko reformo, so ga ljudje klicali Frančeško.

Večina ga ni marala, ker je ves čas govoril o reformi šolstva, ampak kdo pa to rabi, a ne. V glavnem - niso ga marali!

Malo se je bil tam, kjer je bil, navzel italijanskih manir, ženskam je poljubljal roko, ko jih je srečal in če so mu bile všeč seveda. Pa kako se je bil nosil in kakšno frizuro je imel! No, vse je kazalo na polizanega tipa.

Tistega famoznega dne, nam vsem znanega iz šole, se je Frančeško napovedal pri mamici. Mali Volbrenk se je motal okrog hiše kot bi vedel, da se nekaj pomembnega pripravlja. Pa ga je mamica poklicala in mu rekla: Volbevsk, pejt mi v Pekel nabrat rožic!

Ampak, tam je nevarno, je rekel mamici. Lahko mi še spodrsne in se ubijem.

Toda mamici tedaj ni bilo do tega, da bi o tem razpravljala na dolgo in široko in mu je rekla: Pol pa bolj pazi, da se kaj ne zgodi! Pejt rožce nabirat...

V resnici je samo ponovila tisto »pazi, da se kaj ne zgodi..., kar se je bila namenila reči Frančeškotu ob njunem srečanju, seveda, če se bo odkrižala ta malega za eno uro ali dve euri.

In je mali Volbmijavsk odšel na svojo nam še iz šole dobro poznano pot nabiranja rožic za mamico. In ker je Volfbang bil okreten in je imel željo vrniti se čimprej zdrav in cel k mamici nazaj domov, da ne govorimo da je bila ura glih za Kravico Katko in Pujso Pepo, je splezal globoko v Pekel dol in spet nazaj. Vse sam in brez tuje pomoči (za mamico!) in je tam nabral solzic.

S šopkom v roki je ponosno korakal proti domu.

Kot ponavadi ni takoj šel h glavnim vratom, temveč je pogledal najprej skozi šipo. In kaj je videl?

Na ognjišču se je kuhal močnik in je zato sklepal, da so šipe kamre zato zamegljene in orošene. Kar je pomenilo, da mati počivajo (množina, a v tem primeru bi bilo bolje uporabiti dvojino, kenede. Torej: počivata! Ali pa, mater(!), (vejica) počivata!

In je vstopil v kolibo ter jel zapirat vrata kamre, češ naj mati počivata (dvojina, ne množina!). A ko je pošpegal skoz priprta vrata kamre – uuuuuuuu, ....'kamadona..., kaj je ugledal? Frančeška, tega izdajalca, kako mu štepa mamico!

Ona pa je sedela na njem (on ni nič delal, lenuh, je vse ona morala sama naredit, praktično jo je izkoriščal) in še uživala zraven. Tedaj je spoznal, da je zapeljana od sovražnih elementov. In to globoko.

Vseh sort stvari mu je tedaj šlo skozi glavo. Ki so se pozneje pretvorile v ideologijo. Recimo to, da gre pri okupaciji ravno za to, da okupator okupira mamico in poliže ves močnik, tako da zanj nič ne ostane.

Da je mamica zapeljana (okupirana) in da se sama sploh ne zna braniti in da potrebuje osvoboditelja iz stiske.

Ne more kar en drug stanovnik vdreti k njim v kolibo in, meni nič -  tebi tič, iz nje izriniti tiste, ki imajo pravico do svoje mamice. Torej, prednost. Torej da so avtohtoni.

Ampak tedaj, ko je to videl, mali Volfštapler ni mogel kaj dosti storiti, ker je bil še majhen. Zato je stal pred oknom, zrl skozi meglico noter v kamro in solze so mu tekle na solzice po lici (solze po lici na solzice na okenski polici), ki jih je nabral svoji mamici.

Mater, če bi se to dalo ovekovečiti na freski, to bi bila slovenska Pietà (so rekli, da za marmor ni denarja, ampak za Robbo, tega italijanskega kurbirja, je pa zmeri bil marmor, pizda vam materina!).

To čustvo in ta zavest sta ostajala živa, vse od tedajci pa do zdajci. In se je vse to slejkoprmej manifestiralo še mnogokrat in na mnoge druge načine v slovenski polpretekli, kot tudi sedanji polzgodovini.

Recimo, ko je udaril sem okupator, ve se s kakšnimi nameni, je bilo treba braniti mamico - pardon domovino z vsemi sredstvi! Če ni bilo orožja, smo ga pa okupatorju vzeli in ga z njim pobili. Ali, kot bi to rekel ta stari Ribičič, s kurcem nad kurce.

Skratka: nacionalni interes je (tu je potreben prevod, ker je ta izraz precej v rabi, pa nihče ne ve, kaj pravzaprav pomeni), interes nacionalni je, da nam tujci ne jebejo mater.

Je že mogoče, da sami ne znamo, ampak se pa patriotizem najlepše  kaže v tem, da ne znaš (da si impotenten), ampak da si sam jebeš mater, kar nam zelo lepo uspeva. Ne pa da smo v tem odvisni od tujca.

Kadarkoli torej kdo omeni našo neodvisnost, gre pravzaprav za to in nič drugega.

Ko pa je treba primerjati psihologijo Slovenca s psihologijo Evropejca, pa se je treba zavedati, da pri nas ne veljajo ista pravila. Kajti pri nas nič ni primerljivega z drugimi.

Ne ekonomija, ne snemanje filmov, ne razlaganje "družine" in odnosov v njej, pa kaj to sploh je, ker je vse vezano na bazični odnos sinek-mamica. In če tega ne razumeš, potem ti ni jasen pojem nacionalnega interesa, ki je še naprej ohranjati nedotaknjen bazični odnos sinkota z mamico, kar je prešlo v kulturo ali v Kulturo, kot to pri nas rad poudarjamo.

Kultura je nekakšen potokaz, v katerem sinko pazi, da je mamica nesrečna. Kar je že Cankar lepo povedal. Cankar je bil velik socialist in to ni mala šala, da ne rečem šalica (kave).

Če drugje uporabljajo psihološki test za ugotavljanje primernosti ljudi za določeno službo in ali so ti optimisti ali pesimisti, in mu zato pred nos pomolijo kozarec na pol poln ali napol prazen, in ga vprašajo če je kozarec napol poln ali napol prazen  - je čisto logično, da se za Slovenca namesto kozarca zato uporabi - fojba!

Kritično vprašanje je torej: ali so pri nas fojbe na pol prazne ali napol polne? Zgodovinsko je takšen test utemeljen! Na stvar je treba gledati v pravilnem kontekstu.

Patriotska čustva so torej vsa v tem, kdo nam bo jebal mamico.

Le kadar je nesrečna, je naša, saj je že to, da je nesrečna, znak da je naša, da ji lahko zaupamo. Če pa je srečna, potem se pa sigurno skrivoma fukari z okupatorjem. Ki ji vlaga sveža sredstva, in to kdove kam v katero luknjo, da mi tega ne vidimo.

Zato je pomembno na oblasti vedno imeti nekoga, ki pazi na narodov interes, da kontrolira denarne tokove, kam gredo. Da imamo družinsko politiko (da se ve kaj je normalno!) in pa seveda, kaj otroke učijo v šoli.

Predvsem nabirat rožice, da se našim politikom (osvoboditeljem!) ne pletejo med nogami, medtem, ko nam v miru jebejo mamico.